V današnjem času je v vsaki družini to pogosto vprašanje. Kaj dati svojim otrokom, kaj ti potrebujejo? Marsikdo nam soli pamet, da zanje namreč ni vsako kosilo dovolj dobro, ni vsako oblačilo dovolj privlačno, voziček, v katerim jih vozimo, mora biti najboljši in najlepši, sploh pa najdražji (čeprav takega s klimo in vgrajenim motorjem še niso iznašli). Vsak otrok mora imeti svojo sobo, da bo imel v njej mir in svoj luksuz, sobivanje z bratcem ali sestrico namreč ogroža njegovo individualnost. Kako je ogrožen šele, če je bratcev in sestric veliko.
Sama kot mati treh otrok dostikrat opazim različne odzive na obrazih mimoidočih. Nekateri so navdušeni, spet drugi malo manj, češ, ti pa res niso znali „paziti“. Spomnim se tudi podobnega odziva svoje stare mame ob novici, da bomo zibali tretjič. Žalostno, toda resnično.
Pri vsem današnjem razmišljanju najrazličnejših poročenih ali neporočenih parov je izostalo spraševanje o tem, kar je najpomembnejše. Otrok si najprej zasluži, da živi. Da ustvarjen (čeravno ne v tistem trenutku na najino željo in v skladu z najinimi načrti) pokuka v ta svet, čeravno ta ni vedno najbolj prijazen in z vsemi dobrinami napolnjen.
Če bi vsi imeli dva …
Sprašujem se, kam bi nas pripeljalo, če bi vsi sledili ustaljenim družbenim normam, da je lepo in pametno imeti dva otroka. Koga vse bi na račun „preudarnosti“, ki veje iz stavka, da je otrok strošek, izbrisali iz tega sveta? Kdo vse ne bi imel priložnosti pokazati svojih talentov, darovati se tej družbi in ji pustiti trajen pečat?! Sprehodimo se skozi nekaj znanih in manj znanih primerov.
Pisatelj Ivan Cankar se je rodil kot osmi od dvanajstih otrok, France Prešeren tretji, arhitekt Jože Plečnik se je rodil kot četrti otrok. Skladatelj in zdravnik Josip Ipavec je bil sedmi otrok očeta Gustava Ipavca. Michael Jackson se je rodil kot sedmi od devetih otrok. Alfred Nobel je bil četrti od osmih otrok. Avtor trilogije o Kekcu Josip Vandot se je rodil kot deseti otrok. Alpinist, politik, publicist in odvetnik Henrik Tuma je imel deset otrok, denimo šesti Boris Tuma je bil eden najmlajših doktorjev prava na ljubljanski univerzi. Janez Vajkard Valvasor je imel 16 bratov in sester. Igralec Gregor Čušin (sam je bil v družini rojen kot peti, najmlajši otrok) ima šest otrok. Operni pevec Anton Šubelj je bil rojen kot 10. otrok, glasbenika Lojze Slak in Slavko Avsenik sta bila oba četrta v družini, general Rudolf Maister pa tretji otrok. Wolfgang Amadeus Mozart se je rodil kot sedmi od desetih otrok. Košarkar Michael Jordan je četrti od petih otrok.
Pri vseh naštetih in še mnogih drugih, katerih zgodb niti ne poznamo, se matere in očetje niso odločili za splav. Življenju so rekli da, čeprav so vedeli, da morda ne bo rožnato. Rodil se je otrok, čeprav so morda drugi to odsvetovali, čeprav so zdravstveni razlogi govorili nasprotno, čeprav razmere v družini niso bile najbolj prijazne. A zavedali so se (morda ne ravno vsi starši zgoraj naštetih, nekateri pa zagotovo), da otrok ni samo naš. Da je tudi od Boga. In da ima morda On z njim posebne načrte.
Na spletu sem našla enega od zapisov mladega dekleta, ki bi prav tako, če bi mama upoštevala nasvete, tega sveta nikoli ne ugledalo. „Moja mama je dobila za vsakega otroka napotnico za splav; za prvega zato, ker je bila še študentka. Za drugega zato, ker je bila še vedno študentka in je enega otroka že imela. Za tretjega zato, ker je imela službo, ki je ogrožala zdravje otroka, in bi bil lahko prizadet, imela je pa že dva zdrava otroka. Zame pa zato, ker je bila stara že 40 let in naj bi se jaz rodila prizadeta … Kljub temu nas je, hvala Bogu, vse obdržala in smo vsi normalni in zdravi.“
Izziv življenja
V tem življenju smo pripravljeni sprejeti marsikatere izzive, celo plačujemo za adrenalin v tematskih parkih, navdušujemo se za številne športe, v katerih tvegamo življenje, žrtvujemo se na delovnih mestih, od koder mnogi hodijo domov le še zatisnit oči. A ko je treba prevzeti tveganje za novo življenje, marsikdo poklekne. Boji se izgube svoje svobode, svojega prostega časa, boji se dela, ki ga s seboj prinese otrok. In boji se rezultata. Otrok namreč ne čaka kot teniški lopar, da ga boš vzel v roke. Otrok ve, kdaj čaka zaman. Otrok ve, ali je ljubljen ali ne. Ali je dobil poljub na lice kar tako, brez ljubezni, ali je objem le pokroviteljska gesta, ki ima zastaralni rok, ali pa je izraz nečesa globljega. Ali smo torej pripravljeni otrokom dati sebe? Svoj čas? Ali pa mu bomo raje (tako ali drugače) zaprli pot v ta svet, ker tega podviga ne zmoremo. Pa ga res ne?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!