9 razlogov, zakaj se odzvati na otroški jok

Foto: Shutterstock

Velikokrat slišimo nasvet, naj otroka pustimo jokati, češ da le želi pritegniti pozornost in nas izsiljuje, odzivanje na jok pa naj bi vodilo v razvajenost. Da ni tako, kažejo številni dokazi. Ponujamo vam nekaj razlogov, zakaj se je vredno odzvati na otrokov jok.

1 Dojenčkovi prvi poskusi komunikacije so lahko le neverbalni

Kadar je otrok srečen, nam tega ne more povedati z besedami, lahko pa se nasmehne. Svojih žalostnih in jeznih čustev ne more ubesediti, lahko pa joče. Če na svoj nasmeh dobi odziv, jok pa je spregledan, lahko dobi sporočilo, da je ljubljen in sprejet le, ko je srečen. Otroci, ki pogosto dobivajo takšno sporočilo, se ne počutijo resnično ljubljeni in sprejeti v celoti.

2 Če se na jok ne odzovemo, se otrok ne more naučiti, kako izraziti te občutke z besedami

Jok potrebuje ustrezen in pozitiven odziv, da otrok vidi, da so vsa njegova čustva sprejeta. Če njegovi občutki niso sprejeti in je jok spregledan ali kaznovan, otrok prejme sporočilo, da sta žalost in jeza nesprejemljivi, ne glede na to, kako ju izrazi.

Otrok ne more razumeti, da bosta žalost in jeza sprejeti, ko bo starejši in ju bo lahko izrazil z besedami. Otrok lahko komunicira le na način, ki mu je v tistem obdobju dan, doseže pa lahko le tisto, kar se je imel priložnost naučiti. Vsak otrok počne najbolje, kar je sposoben glede na svojo starost, izkušnje in okoliščine.

3 Otrok začne skrivati »slabo« vedenje in »slabe« občutke pred drugimi in celo pred sabo

Otrok lahko odraste v nekoga, ki potlači »slaba« čustva in ne more izražati celotne palete človeških čustev. Dejansko obstaja veliko odraslih, ki težko na primeren način izrazijo jezo, žalost ali druge »slabe« občutke.

4 Jeza, ki ne more biti izražena v zgodnjem otroštvu, ne izgine kar tako

Postane zatrta in se nabira skozi več let, dokler je otrok ni več sposoben kopičiti in je dovolj star, da izgubi strah pred telesnim kaznovanjem. Ko se ta jeza končno sprosti, so starši lahko pretreseni in zmedeni. Pozabili so na stotine ali tisoče trenutkov frustracij, ki so polnili rezervoar jeze v preteklih letih.

Psihološko načelo, da frustracija vodi do agresije, ni nikjer tako očitno kot pri uporu najstnika. Starši moramo pomagati razumeti, kako frustrirajoče je za otroka, da se počuti spregledan, ko je njegov jok prezrt, in kako nemočnega se počuti, ko so njegovi poskusi, da bi izrazil svoje potrebe in čustva, spregledani ali kaznovani.

5 Vsi smo rojeni z vedenjem, da so vsi naši občutki pravi in legitimni, ki pa ga postopoma izgubimo

Če le naša »dobra« stran naleti na pozitiven odziv, postopoma izgubimo vedenje, da so vsi naši občutki pravi in legitimni. To je tragedija, saj smo samo takrat, ko v celoti sprejemamo sebe in druge, ne glede na napake, lahko v resnično ljubečem odnosu.

Če v otroštvu nismo v celoti ljubljeni in sprejeti, ne bomo nikoli vedeli, kaj to pomeni in kako sprejemati druge, ne glede na to, koliko terapij, branja ali razmišljanja bomo dali skozi. Koliko lažje bi bilo življenje, če bi prejemali brezpogojno ljubezen že od rojstva dalje!

6 Vsak človek ima pravico, da je slišan, ne glede na to, koliko je star

Staršem se zdi primerno, da prezrejo otrokov jok, hkrati pa so zelo jezni, če partner ignorira njihove poskuse za pogovor. Mnogi v naši družbi so prepričani, da mora oseba doseči določeno starost, preden ima pravico, da je slišana. Toda katera starost je to? Dojenčki in otroci niso nič manj osebe samo zato, ker so majhni in nemočni. Če nič drugega, bolj nemočen kot je nekdo, bolj si zasluži naše sočutje, pozornost in pomoč.

Če se otroci na lastnem primeru naučijo, da si nemočne osebe zaslužijo ignoranco, lahko izgubijo sočutje za druge

Če je kot nemočnim dojenčkom njihov jok prezrt, bodo začeli verjeti, da je to ustrezen odgovor tistim, ki so šibkejši od nas in da je to pravilno. Pomanjkanje sočutja pa lahko vodi v poznejše težave ali celo nasilje.

Tisti, ki se sprašujete, zakaj storilci nasilnih kaznivih dejanj nimajo nobenega sočutja za svoje žrtve, morate premisliti, kje in kdaj so sočutje izgubili. Sočutje nam je dano ob rojstvu in ne izgine kar čez noč. Z neodzivnostjo ali kazenskimi obravnavami postopoma izginja. Izguba sočutja je največja tragedija, ki lahko doleti otroka.

Ko bo otrok odrasel, bo svojega otroka obravnaval enako

Neustrezno starševstvo se nadaljuje skozi generacije, dokler nove izkušnje in spodbude drugih ne pripeljejo do tega, da je potrebno spremeniti vzorec. Koliko lažje je za starša, če se že v otroštvu nauči, kako ravnati s svojim lastnim otrokom!

9 Jok je signal, ki ga je narava namenila, da bi zmotil starše, tako da bodo izpolnili otrokove potrebe

Ignoriranje otrokovega joka je kot ignoriranje opozorilnega signala iz dimnega detektorja, ki ga imamo za motečega. Ta signal je namenjen temu, da nas moti, da lahko ustrezno reagiramo. Le gluha oseba ne bi upoštevala dimnega detektorja, vendar pa imajo mnogi starši gluha ušesa za otrokov jok.

Jok naj bi tako kot glasen zvok detektorja pritegnil našo pozornost, da bi se odzvali na otrokove pomembne potrebe. Povsem brez smisla bi bilo, da bi narava rutinsko oskrbela vse otroke z nečim, kar ne bi služilo dobremu namenu.

Vir: naturalchildproject

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Prav dolgočasni ste že s tem poustvarjanjem ideologije upora “tradicionalnim nasvetom”. V novem letu vam želim več vsebinske širine.

  2. Se strinjam, otroški jok nam vedno nekaj sporoča. To so njegova občutja, ki jih ne more, ne zna izraziti z besedami.
    Eno stvar bi pa še dodala. Ko se otrok joka, ga vzamemo resno in ne kot nebogljeno osebo, ki jo je treba na vsakem koraku tolažiti. V mislih imam starše, ki otroku govorijo da je bošček in da bo že mama zanj poskrbela – to je odziv na otroški jok, ampak za moje pojme neprimeren. Tako otroku dajemo sporočilo, da bo le z jokom dobil vso našo pozornost in da mu bo mama nudila kar si bo želel. Rezultat je, da otrok za vsako stvar joka in se sploh ne nauči še drugače izražati določena čustva.
    Ena od rešitev je, da otrok dobi pozornost tudi ko ne joka in če se res kaj takšnega zgodi npr. je nauspešen v sezuvanju čevlja in je zaradi tega frustriran – ne da ga tolažimo in ga mi obujemo namesto njega, ampak ga še bolj vzpodbudimo, če je potrebno tudi malo pomagamo. Druga pomembna stvar pa je, da otroka naučimo ubesediti čustva npr. ko joka – vidim da si zelo razburjen, jezen. Pri takšnih otrocih je manj verjetno, da bodo drugega otroka udarili če jim bo vzel igračo, ampak bo povedal, da je zelo jezen ker je vzel njegovo igračo.
    Skratka, otroka ne smemo delati invalida, ampak ga moramo naučiti kako se soočati s problemi, ki ga doletijo.

  3. * oz. anonimnež, res bi bil vesel, če bi povedal tvoje stališče. Je morda mišljeno pod tradiconalne nasvete to, da se na otrokov jok ne gre vedno odzivati in, da otroka pustiš v zaprti sobi jokati toliko časa dokler ne zaspi? Če da; mi je zelo hudo za tvoje otroke. Pa k* taka tradiconalna vzgoja.

    Ustvarjalcem iskreni.net želim veliko lepih trenutkov v novem letu 2010 in da boste še naprej vztrajli – čeprav je verjetno hudo plavati proti toku oz. splošnemu mnenju ljudi. Res smo zgleda zavoženi kot družba.

  4. Pregled tem:
    – naravni porod – po vnaprej domišljenem porodnem načrtu, ob usposobljeni babici, prijaznem zdravniku, krasnem možu, v porodni sobi izbrane barve, ob najljubši glasbi, porodna postelja obrnjena v skladu s feng-šu-jem, bog ne daj, da nosečnico kdo usmerja ali ji soli pamet …
    – užaljeno nasprotovanje “nasvetom” o ignoranci otroškega joka, o kakršnem koli kaznovanju …
    – instant klišejski recepti v smislu 10 stvari/nasvetov/predlogov/razlogov za ___

    Prepričan sem, da je ob potencialu, ki ga ima iskreni.net, vsebinska širina nujna. Seveda je prav, da se skuša posredovati alternativen odnos do vzgoje, družine, zakona, nekritično prevajanje člankov na trivialnem nivoju in posiljevanje obiskovalcev z vzgojnim enoumjem pa spreminjata (pri meni zelo cenjeni!) iskreni.net v še en kokošji portal. Škoda. Pa škoda je tudi, da vsako dobronamerno pripombo obrnete v načelno nasprotovanje in osebno podtikanje.

    1. Osebno najdem na iskreni.net portalu pogosto kaj uporabnega in tudi ta prispevek se mi zdi dober, ker je v njem veliko resnice. Zagotovo bi lahko tudi * našel v temu in podobnih člankih kaj koristnega zase. Gotovo pa tudi ustvarjalci portala ne bi imeli nič proti, če bi se tovrstni bralci umestili v njihovo ekipo, da bi lahko tudi konstruktivno pripomogli k večji širini vsebin, namesto, da kritizirajo vse povprek.

  5. Iskreni.net ni kokošnjak, kjer bi bile zbrane vse možne metode, pač pa objavljamo tisto, v kar smo prepričani, da je res tisto pravo.
    Če si ti mnenja, da nosečnica sama ne zna sama roditi in nujno potrebuje nekoga, ki ji dirigira, je to pač tvoje mnenje. Naše mnenje pa je, da je narava sama poskrbela, da ženska sama najbolje ve in čuti, kaj je v danem položaju zanjo najboljše (če ni seveda kakšnih resnih kontraindikacij).
    Prav tako je kar se tiče vzgoje. Nekateri ste prepričani, da so otroci le manipulatorji in se blazno bojite, kako bodo imeli prevlado nad vami. Mi pa verjamemo načelom, ki izvirajo iz stika in odnosa z otrokom, kar vedno bolj potrjujejo tudi strokovnjaki.
    Je pa seveda težko narediti preskok v glavi in videti, da ne gre za upor “tradicionalnim nasvetom”, pač pa za to, kar je že v samem bistvu položeno v našo dušo. Dejansko so bile ravno metode, ki jih imenujete “tradicionalne”, s tega vidika najbolj sfaljene.

  6. :angry:
    Na jetra mi grejo članki, ki v svoji vsebini na določeno tematiko popljuvajo vse kar je možno, ne ponudijo pa alternative. Če se članke že piše tako, da se gre prevajat določeno vsebino, naj na koncu avtor kritično in objektivno dopolni članek, ne pa da se dobesedno prevaja vse kar napišejo v tujini.

    Zgoraj je napisano, kakšne vse frustracije prizaneseš otroku, če se mu ne pustiš izigravat in izsiljevat z jokom. Ok, strinjam se, da je treba bit pozoren na otrokovo počutje, še posebej v obdobju, ko se sam ne zna verbalno izražat. Ampak kot oče sem hitro spoznal kateri jok je opozorilo, da nekaj ni v redu in kateri jok je v smislu, ‘ni mi všeč, da me nimaš v rokah’, ‘ni mi všeč da spim v svoji postelji’, ipd.
    Hočem rečt, da na koncu članka pogrešam zaključek v smislu, da je prav, da otroku, ko nas izsiljuje z jokom povemo (čeprav še ne zna govorit), da ga imamo radi, da je na varnem, da smo z njim, čeprav ga neprestano ne ujčkamo in ga ne nosimo cele dneve po rokah, da razumemo njegovo razočaranje, ampak da tako pač je in konec. Pri vseh stvareh, tudi pri vzgoji se mi zdi pomembna mera, to pa vključuje tudi zmerno odgovarjanje nas staršev na izsiljevalski jok otrok. Prav je, da že zgodaj pokažemo, kje so meje in bo za vse lažje.

  7. Andrej zakaj misliš, da otrok z jokom izsiljuje?
    Pa tudi ni nikjer napisano, da se je treba na vsakj jok odzvati z nošenjem, pestovanjem … ampak da se je potrebno odzvati … Torej da otrok na jok dobi odziv, pa čeprav ta odziv ni nujno tak, kot bi si ga on želel. Najhuje pa je, ko starši otroka pustijo jokat prepričani, da jih izsiljuje, pa čeprav si on morda želi le stika z njimi.

    1. Govoril sem o tem, da ko človek prebere članek dobi vtis, da če se na otrokov jok ne odzove tako kot otrok želi, se bo le ta razvil v zafrustrirano osebnost, ki si ne bo upala izražati svojih drugačnih misli kot okolica.
      Vsak starš je po mojem že doživel, da se je otrok na neko neuslišano željo odzval z jokom, ki se ni končal dokler ni dobil svojega ali pa dokler mu nismo preusmerili pozornosti.
      Če prebereš moj prejšnji post do konca sem govoril ravno o tem, da je prav, da imamo ‘stik’ z otrokom in mu povemo, da kljub temu, da nečesa ne dobi, ljubljen, da je na varnem in da je tudi to v redu. Ne strinjam pa se s tem, da je treba ob vsakem joku skočit na noge in mu ustreč vse, kar si je zamisli. Včasih je jok tudi zato, ker je otroku lažje, da nas z jokom prisili, da kaj naredimo namesto njega, ker smo ga pač tako navadili – s tem ga pa res hendikipiramo, ker s časom ne bo znal nič sam narest.
      Kot rečeno, pogrešal sem s tega vidika objektiven članek oz. uravnotežen zaključek in nič drugega.

      1. Tile članki so lahko zelo zavajajoči, predvsem zato, ker nimajo opredeljene starosti otrok. Mogoče nekatere od naštetih stvari veljajo za dojenčke, pri otrocih nad enim letom pa se je potrebno zelo različno odzvati na različen jok. Jok, ki pomeni izsiljevanje si vsekakor ne zasluži odziva in to je tudi najboljši način, da se tako izsiljevanje konča.
        To pa ne pomeni, da otroku ne daš vedeti, da ga imaš rad. To mu lahko poveš tudi takrat, ko se pomiri in “neha z izsiljevanjem.”
        Poleg tega bi navkljub vsem novejšim raziskavam in zanstvenim dokazom rada opozorila na dejstvo, da se z osveščenostjo ljudi in novim načinom vzgajanja (brez kazni, z takojšnimi odzivi na jok itd.)naslije (npr. v šoli)ne zmanjšuje. Pravzaprav daleč od tega… Le zakaj???

  8. re:

    [quote=Vida]Poleg tega bi navkljub vsem novejšim raziskavam in zanstvenim dokazom rada opozorila na dejstvo, da se z osveščenostjo ljudi in novim načinom vzgajanja (brez kazni, z takojšnimi odzivi na jok itd.)naslije (npr. v šoli)ne zmanjšuje. Pravzaprav daleč od tega… Le zakaj???[/quote]
    Kdo pa pravi, da so nasilni ravno otroci, ki so vzgajani brez kazni? Treba je pogledati, kakšna je vzgoja in potem posledice. Ponavadi so nasilni ravno otroci, do katerih so starši na takšen ali drugačen način nasilni. Drug problem je pa permisivna vzgoja, ki pa nima nobene veze z vzgojo brez kazni in z odzivanjem na otroka.

    Pa tudi ne mešat pojmov med sabo: odzvati s ena jok še ne pomeni, da otroku uresničiš vse, kar si zamisli. Pomeni pa, da ga ne pustiš samega v taki situaciji, ki je zanj zelo težka. Jaz mu lepo povem, da razumem, da je jezen, razočaran, žalosten, samo tega pa tega pa ne more zato in zato. Pa je stvar rešena. Ga ne ignoriram, niti ne podležem njegovemu “izsiljevanju, kot bi nekateri rekli”.
    Tudi kaznovan ni bil še nikoli, pa ni niti malo nasilen, kar za njegove vrstnike ne bi mogla trditi. Pač ve, da je nasilje nesprejemljivo in tako se tudi obnaša.

  9. Če ste pozorno prebrali članek, piše da so otrokovi prvi poskusi komunikacije neverbalni. To pomeni, da je določeno starostno obdobje.Kot jaz to razumem veljajo ti nasveti za dojenčke in ne za otroke, ki že preizkuajo meje.Seveda, ker se vsak otrok razvija z različno hitrostjo (verjetno pogojeno tudi z odzivnostjo staršev) ne morejo določiti natanko starosti do “datuma”.
    Menim, da ignoranca na otrokov jok lahko sproži le negativne posledice in še več trme in jeze kasneje,
    ko je treba pametno odregirati na otrokovo izsiljevanje, ki je prav tako naravno zaradi preizkušanja meja in uveljavljanja svoje lastne volje. No pa bogi otrok, ki ne poizkuša uveljavljati lastne volje, saj se po mojem tako krepi njegova samozavest in samozavest staršev, da imajo priložnost usmerjati ga. Ter ob tem postaviti meje, pri čemer se nauči, da je socialna odgovornost pred lastnim “vseobsežnim”
    udobjem.
    Vsekakor verjamem, da ker dojenček še ne zna govoriti, mu preostanejo: mimika, jok, smeh in še enkrat jok. Ne verjamem, da te tako malo bitje, ki se še komaj sebe zaveda (če se) zeza mamo in očeta z jokom. Puščati otroka samega v sobi, češ saj se bo že umiril, je po moje skrajno neodgovorno in egoistično. Kot je rekla ena prababica, babica in mamica:” Kaj pa on pri šestih mesecih ve? Zgolj to, da se mora držati mamice, saj mu to omogoča preživetje v tej tako nebogljeni fazi življenja.”
    No in navsezadnje res je več faz življenja. Vsem nasprotnikom tega članka bi povedala, naj ne mešajo in prehitevajo faz razvojne psihologije.

  10. ja drži. v principu slab članek, ker nas “z avtoritativnimi pristopi in alarmi proti permisiji nafilane” zahodnjake samo zmede in ne nauči ločiti zrna od plevela.

    meni je bila recimo v veliko pomoč tale razlaga:

    dojenček joka iz dveh razlogov:

    1. sporoča da nekaj potrebuje (hrano, bližino, toploto…)

    2. sprošča nabrane frustracije, napetosti in travme. dojenček je pod stresom, nekaj ga je prizadelo fizično ali psihično in potrebuje da ga vzamemo v naročje in dovolimo da izjoka svoj stres. ste se že kdaj pošteno zjokali ko vas je kdaj kaj težilo? no to je to. dokazano je da solze ko se v stresu zjokamo vsebujejo toksine in ko se zjokamo se fizično počutimo bolje. tako se zdravimo. zakaj bi narava izumila nekaj tako nadležnega če ne z nekim točno določenim namenom.tako se lahko otroci že sproti otresejo svojih mini frustracij in tudi travm iz otroštva (da tudi travma poroda je lahko zaceljena že v prvem letu!) in jih ne nosijo s seboj v odraslo življenje.

    torej ko malček hoče piškot pred kosilom in vi rečete ne … in potem on pade po tleh in tuli kot bi doživljal najhujšo krivico na tem svetu … to ni izsiljevanje dragi starši, to je travma frustracija iz nekje in nekod … vseeno kaj … otrok se tako otrese napetosti v sebi, zaceli rane … če mu date tisti piškot, bo čez 5 min težil nekaj drugega. v resnici rabi, da rečete ne da se lahko pošteno zjoka. in če mislite da se joka zaradi piškota, sta oba na zgubi: vi ker ste jezni in on ker je označen za izsiljevalca in razvajenca …

    v resnici potrebuje “izgovor” da se spuca. kaj nikoli ne eksplodirate ko se vam nabere pa je nekaj malega brezveznega narobe? to je to.

    torej sedite dol k svojemu malčku pa mu dovolite da se zjoka, bodite sočutni in ko bo sam nehal in ga boste objeli, tisti piškot ne bo nič več važen, otrok pa bo spet zlati mali sodelujoči malček s katerim je veselje živeti.

    ta nova smer vzgoje lahko prinese revolucijo v našem življenju … le potrebujemo jasne razlage ker sicer mešamo meglo.

  11. Kot praviš anonimnež….svet bi bil lepši saj bi imeli več [b]sočutja[/b], če bi ga znali posredovati naslednji generaciji oziroma naučiti naše otroke, da je jok tudi del življenja in osebnega razvoja ob čemer nisi sam. Kdo naj ga to nauči,če ne sprva in najbolj njegovi starši. Meje pa kasneje lahko postavimo že s tem da otroku na sočuten način razložimo zakaj je neki JA in zakaj je drugo NE. Z ignoranco pa otroka učimo zgolj trme ali obupa.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja