9 najbolj prezrtih nevarnosti v vašem zakonu

Vir: Shutterstock

Ne, za krizo v zakonu ni vedno kriva slaba komunikacija. Ta je bolj posledica drugih težav, ki pa jih pogosto ne prepoznamo …

“Tako žal mi je za zakonsko komunikacijo, ker je vedno kriva vsega,” pravi klinični psiholog in zakonski terapevt dr. Kelly M. Flanagan. »Že več generacij, v raziskavi za raziskavo, pari ocenjujejo zakonsko komunikacijo kot težavo številka ena v njihovih zakonih. Pa ni.«

A kaj je potem tisto, kar po Flanaganovem mnenju v resnici povzroča težave v zakonih? Preberite njegovo razlago in 9 resničnih izvorov težav, ki jih sam najpogosteje opaža med zakonci:

Zakonska komunikacija ima res slab sloves. Je kot tisti otrok na igrišču, ki napada samo zato, da se brani. Učiteljica na igrišču pa sliši prepiranje in obrne svojo glavo ravno v trenutku, ko on zamahne. Ni on povzročal težav, on se je samo odzival nanje. Ampak njega so zasačili, zato mora on k ravnateljici.

Podobno je v primeru zakonske komunikacije – nazadnje mora k zakonskemu terapevtu prav ona.

Res mi je žal za zakonsko komunikacijo, ker se vsi spravljajo nanjo, kljub temu da se ona na igrišču zakona ona v resnici samo odziva na izzivanje drugih težavnežev, ki so začeli spor:

1. S človekom se poročimo, ker nam je všeč v tem, kar je (in ne, kar si on želi, da bi postal)

Ampak ljudje se spreminjamo. Računajte s tem.

Ne poročite se z nekom samo zaradi tega, kar je, ali kar si želite, da bi postal. Poročite se z njim zaradi tistega, kar sam hoče postati!

In potem ga vse življenje spremljajte pri tem, da to postaja, medtem ko bo on z vami v tem, kar postajate vi.

2. Zakon ne more odvzeti naše osamljenosti

Biti živ pomeni biti osamljen. To je del tega, da smo ljudje. In zakon tega ne spremeni. Ne more zagotoviti, da nikoli ne bomo osamljeni.

In kadar se nam to dogaja, krivimo svojega partnerja, da nekaj počne narobe, ali pa začnemo iskati družbo kje drugje. Zakon pa naj bi bil prostor, kjer dva človeka delita svojo izkušnjo osamljenosti in v tem deljenju ustvarjata trenutke, v katerih se ta osamljenost razprši. Vsaj za nekaj časa.

3. Prtljaga sramu. Ja, vsi jo nosimo s seboj.

Večino svoje adolescence in zgodnje odraslosti preživimo v poskusih pretvarjanja, da naš sram ne obstaja. In ko naša ljubljena oseba v nas prebudi ta sram, jo obtožimo, da ga je ona ustvarila. In zahtevamo, da to popravi.

Resnica pa je, da ta oseba tega ni ustvarila in tega tudi ne more popraviti. Včasih potrebujemo individualno terapijo, v kateri se soočimo z zdravljenjem našega lastnega sramu. Šele potem ga nehamo prenašati na osebe, ki jih ljubimo.

4. Ego zmaguje

Vsi ga imamo. In do njega smo prišli povsem upravičeno. Verjetno enkrat okrog 4. razreda, ko so drugi otroci začeli postajati zlobni do nas. Morda celo še bolj zgodaj v otroštvu, če so se tako do nas obnašali drugi družinski člani. Takrat je bil ego dobra stvar. Obvaroval nas je pred čustvenimi fračami in puščicami.

A sedaj, ko smo odrasli in poročeni, je ta ego zid, ki ločuje. Čas je, da ga porušimo. To naredimo tako, da obrambno držo zamenjamo za odprtost, maščevanje za odpuščanje, valjenje krivde na drugega za opravičevanje, moč za ranljivost in obvladovanje za usmiljenost.

5. Življenje je zapletena stvar, zakon pa je življenje

Zato je tudi zakon zapleten. A ko stvari ne tečejo več čisto gladko, hitro začnemo partnerja kriviti za vse težave. S tem vnašamo še dodatno nepotrebno zmešnjavo v že sicer neizogibno zmedo življenja in ljubezni.

Namesto, da s prsti kažemo drug na drugega, jih moramo začeti prepletati. In potem lahko skupaj zakorakamo v in skozi vrtince življenja. Brez obtoževanja in brez sramu.

6. Empatija je težka

Že po naravi se empatija ne more dogajati med dvema človekoma istočasno. Nekdo mora vedno prvi narediti korak in ni zagotovila o recipročnosti. Gre za tveganje. Žrtvovanje. Zato nas večina čaka na to, da bo partner naredil prvi korak. In to je vseživljenjska prepreka kakršni koli empatiji.

In če se eden od partnerjev le opogumi za to, da se vrže v empatijo, se skoraj vedno zgodi skok »na ploh«. Resnica je, da so ljudje, ki jih ljubimo, vedno samo zmotljiva človeška bitja in nikoli ne bodo popolno ogledalo, po katerem hrepenimo. Jih lahko kljub temu ljubimo in si upamo skakati v izziv empatije?

7. Bolj se ukvarjamo z otroki kot z njim, ki nam jih je pomagal spočeti

Otroci nam nikoli ne bi smeli biti pomembnejši od našega zakona, prav tako pa nam nikoli ne bi smeli biti manj pomembni od njega.

Če so vam bolj pomembni, bodo mali nagajivci to hitro zaznali, to uporabili in netili spore med vama. Če so vam manj pomembni, pa bodo s težavnim vedenjem toliko časa klicali vajino pozornost, dokler si ne bodo priborili prednosti. Družina pomeni stalno, nikoli dokončano delo iskanja ravnotežja.

8. Skrito merjenje moči

Večina konfliktov v zakonu se vsaj deloma vrti okrog pogajanj glede stopnje povezanosti med zakoncema. Moški si običajno želijo manjšo. Ženske običajno večjo. Včasih sta ti vlogi tudi obrnjeni. A to niti ni pomembno.

Če uspete v večini bojev brati med vrsticami, boste tam našli vprašanje: Kdo od naju odloča o tem, kolikšno distanco bova ohranjala med nama? Če tega vprašanja ne zastavimo eksplicitno, se bomo o njem prepirali implicitno. Večno.

9. Ne znamo več ohranjati zanimanja za eno stvar ali eno osebo

Živimo v svetu, ki našo pozornost vleče v milijon različnih stvari. Urjenje v meditaciji  – posvečanje eni stvari in potem vračanje pozornosti k njej, ko postanemo raztreseni, znova in znova – postaja ključna veščina.

Stalno smo namreč spodbujani, naj se posvečamo bleščeči površini stvari in se, ko se začnemo dolgočasiti, premaknemo naprej k naslednji. Če ob tem uspemo iz svojega življenja narediti meditacijo o osebi, ki jo ljubimo, smo naredili nekaj revolucionarnega. A to je absolutno temeljeno, če želimo, da zakon preživi in uspeva.

Vir: drkellyflanagan.com
Prevod: Mica Škoberne