6 stvari, ki se jih morajo otroci naučiti preden odrastejo

Vir: Shutterstock

Pred leti smo kupili japonski javor, ki smo ga posadili pred našo hišo. Bilo je čudovito drevo, vendar je potrebovalo posebno pozornost. Priskrbeli smo mu kol, plastično oblogo za zavetje, zemljo pa obogatili s hranilnimi snovmi. To je bil edini način, da se je javor lahko prebil skozi pretežno trdo, ilovnato prst in preživel močne, mrzle vetrove, ki so pihali skozi naše dvorišče. Sčasoma, ko je zrasel in se okrepil, smo zaščito odstranili. Sedaj je eno izmed bolj razvitih dreves in grmovnic na našem vrtu.

Podobno je z našimi otroki. So kot sadika, ki jo iz zavetja rastlinjaka presadimo na odprt vrt. Odgovornost nas staršev pa je, da jih opremimo z notranjo močjo in »hranili«, ki jim bodo pomagala, da se bodo na tem »odprtem vrtu« znašli. Marianne in njen mož Gerald Vanderkolk, starša šestih otrok, sta na svojem blogu zapisala šest lastnosti, za katere menita, da so pomembne, da se jih otroci naučijo preden vstopijo v odraslo dobo.

1. Biti odgovoren

Otrok, ki se je že od malih nog naučil biti odgovoren, se temu ne bo izmikal, ko bo starejši. Odgovornost pomeni, da delo sprejmeš in z veseljem odgovarjaš zanj ter prevzameš posledice, če gre kaj narobe. Skušnjava je seveda, da ob nastalem problemu obtožiš nekoga drugega, in to je navada, ki se ji moramo upreti. Ko naši otroci rastejo, je pomembno, da so odgovorni za določene naloge. Zavedanje, da je družina odvisna od njihovega prispevka na nekem področju (odnašanje smeti, zlaganje posode iz pomivalnega stroja, hranjenje psa, kuhanje obroka), jim daje vrednost in smisel. Slišati morajo, da je njihovo delo pomembno in koristno za vso družino. To pa zahteva, da jim najprej prepustite nadzor, kako se določena zadeva postori.

Odrasla oseba, ki je zadovoljna sama s seboj – s svojimi sposobnostmi, okoliščinami, družino, izobrazbo in priložnostmi – bo bolj verjetno sledila zdravim ciljem kot tista, ki jo vodi nezadovoljstvo.

2. Gojiti zadovoljstvo

Že od malih nog moramo sebe in svoje otroke opominjati, da se ni koristno primerjati z drugimi. Primerjanje vodi v nezadovoljstvo, nezadovoljstvo pa nam daje občutek, da si zaslužimo več. Odrasla oseba, ki je zadovoljna sama s seboj – s svojimi sposobnostmi, okoliščinami, družino, izobrazbo in priložnostmi – bo bolj verjetno sledila zdravim ciljem kot tista, ki jo vodi nezadovoljstvo.

3. Biti hvaležen

Ob hvaležni osebi je veselje biti. Preveč je ljudi, ki so godrnjavi, nehvaležni in ki se hitro pritožujejo.

Hvaležnost se začne pri majhnih stvareh, kot je preživljanje časa na prostem – ko cenite lepoto rože, prasketanje listja v jeseni, svežino zimskega jutra ali detajl metuljevih kril. Hvaležnosti ne bi smeli le oblikovati, ampak bi se je morali tudi nenehno učiti. Razvijanje kulture hvaležnosti v vaši družini je pomemben začetek in upajmo, da bo postala druga narava vaših otrok, ko bodo vstopili v odraslost.

4. Imeti samokontrolo

Ena od velikih sprememb, s katerimi se starš sooča (in včasih zanjo tudi žaluje), je izguba nadzora. Ko so naši otroci majhni, nadzorujemo, kje so, s kom so, kaj jedo, kdaj spijo itd. Vendar se je potrebno iz starša, ki nadzoruje, preleviti v starša, ki otrokom daje priložnost, da sami prevzamejo nadzor nad svojim življenjem. Ko so bili otroci majhni, smo jim načrtovali njihove dneve in rutine. Ko so odraščali, smo jim dajali časovni okvir, da izpolnijo svoje obveznosti v kakršnem koli vrstnem redu. Včasih jih je bilo potrebno tudi spomniti, da so pokazali, da so sposobni biti odgovorni, spet drugič pa smo jim morali priskočiti na pomoč.

Samokontrola pomeni prevzeti odgovornost zase. Pomeni, da nameravaš obvladati svoje občutke in čustva, se izboljšati, ko je to potrebno, se opomniti, kaj bi moral narediti, in do sebe postaviti razumna pričakovanja.

Želja staršev je, da bratje in sestre kot odrasli skrbijo drug za drugega in za druge ljudi. Razvijanje tega odnosa se začne v družini, ko so otroci še majhni.

5. Skrbeti za druge

Eden od mojih sinov je lani odprl kavarno. Ko smo si lani za božič med seboj podeljevali vrhunce leta, je dejal, da mu je všeč dejstvo, da smo kot njegova družina skrbeli za njegovo podjetje in mu po svojih močeh priskočili na pomoč – nekateri s finančno podporo, drugi z okrasitvijo, tretji z vzdrževanjem, četrti peko in čiščenjem itd.

Želja staršev je, da bratje in sestre kot odrasli skrbijo drug za drugega in za druge ljudi. Razvijanje tega odnosa se začne v družini, ko so otroci še majhni: imejmo jih s seboj, ko koga obiščemo, naj se nam pridružijo, ko nekomu iz okolice pripravljamo topel obrok, ko komu pomagamo izven doma, tudi čas počitnic naj izkoristijo za služenje skupnosti.

6. Ostati v skupnosti

Nazadnje, kakor sadiki po določenem času odstranimo kol, tako tudi želimo, da naši otroci spoznajo, da čeprav so na neki način samostojni, nikoli niso sami. Čeprav je kol odstranjen in plastičnega ovoja ni več, je okoli njih vrt z veliko močnejšimi rastlinami v bližini, ki nudijo senco in zaščito. Svojih otrok ne vzgajamo v popolno samostojnost. Živimo v skupnosti in na odvisnost od nekoga drugega ne bi smeli gledati kot na šibkost, temveč kot na zdrav način življenja.

Odgovornost, spoštovanje, samokontrola, skrb za druge in pripravljenost živeti v skupnosti zahteva čas, trud in vztrajnost, vendar pridobljene lekcije odtehtajo vložen trud in rezultati so vsekakor vredni.

Prevod in priredba: Mojca Belcl Magdič