Zakaj vsak dan peljem svojo ženo na sprehod

Foto: Shutterstock

Novo leto, nove priložnosti, nov začetek, nove zaobljube … Ob vstopu v novo leto, ko Alfi Nipič nekaj po polnoči odpoje Silvestrski poljub, se začne novo obdobje.  Na plan pridejo novi načrti, sprejemamo odločitve o spremembah in upamo, da nas bo žar, s katerim se zaobljubimo, držal dlje kot odmev Alfijeve pesmi v naših ušesih.

Verjetno imamo več ali manj vsi že kakšno izkušnjo s kakšno novoletno zaobljubo in odločitvijo, za katero nam je potem slej kot prej zmanjkalo motivacije ali odločnosti pri njenem uresničevanju.

Čeprav smo šele v prvi polovici januarja, pa lahko letos ponudim eno izmed možnih rešitev (zaobljub), ki bo poskrbela za spremembo na več področjih vašega življenja in je dostopna vsem.

Po novem letu in brez nepotrebnih dogovarjanj sva z ženo pričela prakticirati skupne večerne sprehode v dolžini cca 30 minut.

Zakaj sprehod? Zakaj skupaj?

Da se na sprehod odpraviva skupaj, je ključno. Telesna aktivnost (hoja) nama daje občutek, da vsaj malo skrbiva tudi za telesno kondicijo, obenem pa s tem, ko se na sprehod odpraviva skupaj skrbiva za kondicijo najinega odnosa. Ko hodiva drug ob drugem, je težko biti tiho celoten čas, zato se vedno odprejo pogovori, za katere si znotraj zidov mogoče ne bi vzela časa. Tudi če imava občutek, da si na konkreten dan nimava veliko za povedati, se ne zgodi, da bi tišina prevladovala, ampak vedno odpreva kakšno temo in v kolikor je v danem dnevu eden bolj »razpoložen« za govorjenje, drugi bolj posluša.

Obenem pa je sprehod super tudi zato, ker v primeru, da ima kateri občutek, da ga drugi ne pusti do besede, pač pospeši tempo koraka in računa na to, da bo drugi slej kot prej moral pogosteje zajeti sapo.

Sprehod je obenem takšna dejavnost, ki nam je vsem na voljo, v vseh vremenskih razmerah, skozi celotno leto in obenem je veliko cenejši kot kakšna fizična aktivnost v fitnesu. 🙂

Obenem pa je sprehod super tudi zato, ker v primeru, da ima kateri občutek, da ga drugi ne pusti do besede, pač pospeši tempo koraka in računa na to, da bo drugi slej kot prej moral pogosteje zajeti sapo. 🙂

Zakaj 30 minut?

Ne, čas ni naključen. Pri naši podeželski razgibanosti terena v tem času prehodiva ravno pravšnjo razdaljo, ki poveča srčni utrip, poskrbi za razgibanje telesa, obenem pa nimava občutka, da morava takšen sprehod v najinih dnevnih koledarjih »načrtovati« do minute natančno, saj ga brez težav zamikava po časovni premici.

Gre za zares podarjene minute, naložbo v najin odnos. Za ta kratek čas pustiva doma vse tisto, za kar se nama zdi, da bi še morala storiti, in se posvetiva drug drugemu. Četudi so prvi koraki v tišini in se kdaj porodi misel, da bi lahko namesto sprehoda še kakšen domači opravek uredila, sem vedno bolj prepričan, da ta čas nujno potrebujeva.

S tem, ko se »prisiliva,« da greva skupaj od doma, dajeva drug drugemu vedeti, da nama je pomemben ta skupni čas. Da znava na lestvici prioritet postaviti najin odnos in najin pogovor na mesto, ki mu pripada.

In ko bomo naslednje leto takšen čas delali obračun naših zaobljub, si želim, da bi v nas žar letošnje odločitve zares gorel dlje od odmeva Alfijevega silvestrskega poljuba.

Nujno potrebna mini izolacija

Občutek imam, da se zakonci pogosto ne zavedamo, da potrebujemo takšno mini izolacijo od vseh stvari, ki se nam dogajajo vsakodnevno. Od službenih izzivov do potreb otrok, vse to nam zapolnjuje naš vsakdan in če se uspemo za nekaj minut izolirati od vsega tega in se posvetiti zakoncu, je to najboljša in obenem najbolj rentabilna poteza, katere obresti čutimo takoj.

Zato vas ob pričetku tega leta povabim k rednim sprehodom z zakoncem. Ne glede na dolžino v kilometrih ali minutah naj bo to čas mini izolacije namenjen pogovoru in rasti vajinega odnosa.

In ko bomo naslednje leto takšen čas delali obračun naših zaobljub, si želim, da bi v nas žar letošnje odločitve zares gorel dlje od odmeva Alfijevega silvestrskega poljuba.