Jernej Kuntner kot Valentin Meršol in Alenka Tetičkovič kot njegova žena Milka. Foto: arhiv Studia SiposhZ vidika sedme umetnosti gre za odličen izdelek: igralci, kostumi, barvna paleta, rekviziti, maska in posebni učinki gledalcu omogočijo, da se prestavi v tistih nekaj dni leta 1945 ter jih podoživi skupaj z glavnimi junaki, ki so jih prepričljivo upodobili nekateri znani in manj znani igralci. Med tistimi bolj znanimi so Jernej Kuntner, Matevž Müller in Alenka Tetičkovič.
Glavna protagonista sta dr. Valentin Meršol in dr. Janez Janež, resnična junaka, o katerih v Sloveniji vemo premalo. V filmu o njiju, pa tudi o drugih resničnih osebah, s katerimi se križajo njune poti, ne izvemo prav veliko. Po mojem mnenju je namen filma ravno to: zbuditi zanimanje za ta tragični delček človeške zgodovine, obdobje druge svetovne vojne, ki je bil v Sloveniji še toliko bolj tragičen. Slovenski narod je namreč poleg vojne same prizadela še komunistična revolucija, ki je v smrt in v izgnanstvo pahnila marsikaterega “razrednega sovražnika”, med njimi sta bila npr. tudi dr. Meršol in dr. Janež. Ta narodova travma je bila še toliko večja, ker je komunistična oblast zločine, ki so jih komunisti zagrešili pred, med in po drugi svetovni vojni pometla pod preprogo. Kaj pometla, pometala v brezna, jih zaminirala in zastražila!
Zgodovinarjem in umetnikom, ki odstirajo te zamolčane delčke slovenske zgodovine, marsikdo očita potvarjanje zgodovine, v resnici pa je bila le-ta potvorjena v desetletjih po drugi svetovni vojni. Pisali so jo pač zmagovalci. Smo v času pred volitvami, ampak ustvarjalci filma si ne želijo, da bi ga kdorkoli izkoriščal za nabiranje političnih točk.
Film se izogne moralnim sodbam o dobrih domobrancih in hudobnih partizanih (ali obratno) in v ospredje postavi resnične zgodbe ljudi ter njihovo doživljanje prelomnih dogodkov slovenske zgodovine. Seveda si dovoli nekaj umetniške svobode, a ostaja trdno zasidran v resnici. Ravno zato je že in še bo sprožilec pripovedovanja in branja tudi drugih zgodb iz tistega časa. Ko je moja žena sodelavki povedala, da greva gledat film Naša kri, ji je sodelavka povedala, da je bila tudi njena mama na vlaku, s katerim sta se glavna junaka želela umakniti na Koroško!
Tudi brat moje stare mame, moj prastric, France Cigan, se je skupaj s še nekaterimi drugimi salezijanci maja 1945 umaknil na Koroško, ker je bil opozorjen, da je tudi njegovo ime na seznamu za likvidacijo. Bil je eden od pet tisočih civilistov, ki jim je dr. Meršol verjetno rešil življenje s tem, da je Angleže prepričal, naj jih ne vrnejo v Slovenijo. Studio Siposh tudi za ta del zgodbe o Meršolu načrtuje filmsko nadaljevanje.
Slovenski begunci so svojo pot nadaljevali v begunska taborišča Peggez-Lienz, Spittal, Št. Vid ob Glini in Judenburg, mnogi so svoj dom kasneje našli v Argentini, v Kanadi in v ZDA. Dr. Meršol je svoj drugi dom našel v Clevelandu, dr. Janež pa je kot zdravnik deloval na Kitajskem in na Tajvanu. Medtem ko čakamo na filmsko nadaljevanje, lahko o teh velikih Slovencih beremo v knjigah, npr. Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden (Janko Moder) ter Dr. Janez Janež – Utrinek božje dobrote (Tone Ciglar).
Te in podobne zgodbe nas Slovence hočeš nočeš povezujejo, saj so jih živeli naši predniki. Prav je, da spoznamo vso resnico o tistem času, saj lahko resnično narodno spravo dosežemo le na temelju resnice (in Resnice). Menim, da bo ta film k temu pomembno prispeval. “In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.” – Jn 8,32
Režiser in scenarist Vid Planinc je Meršolu na začetku in na koncu filma v usta položil naslednje besede:
“Gorje narodu, ki pognoji travnike z lastno krvjo. Hiše porušene. Mostovi podrti. Naš narod razdrobljen. Pravijo, da vojna ljudi razkolje na pol, na dobre in slabe. V resnici pa nas loči na tri dele. Na ulicah Nemci, po gozdovih partizani, vmes pa mi. Ki nočemo biti ne eni ne drugi. Pa je vedno manj prostora za nas in čudim se, da smo sploh še živi.”
“Gorje narodu, ki pognoji travnike z lastno krvjo. Hiše bomo obnovili, mostove popravili. Naš narod pa, razdrobljen … Kdo ga bo pozidal? Pravijo, da vojna ljudi razkolje na pol, na dobre in slabe, na bele in rdeče. V resnici pa nas loči na tri dele. Prvi so zveri, ki maščujejo kri za kri. Teh ni veliko, pa vendar jih je preveč. Drugi smo ljudje, ki se za svojo kri strahopetno bojimo. Taki smo skoraj vsi. Peščica pa je takih, ki svojo kri upajo dati za druge. Četudi je njim samim zmanjka. Oni so nam za zgled in njihovih imen se je vredno spominjati. Saj so Slovenci, naša kri.”
Film si lahko ogledate v večini slovenskih kinematografov.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Film je sigurno vreden ogleda.
Popelje nas v tiste žalostne, nesrečne čase, ko se je pisala tragična zgodovina našega naroda!
Film smo si sinoči ogledali v NM, dvorana polna do zadnje ga sedeža. Občutki strašni, ker je prikaz realističen. Priporočam ogled zaradi vpogleda v tiste strašne dni.