Ko sem bil star tri leta in jih je imel brat pet, naju je mama za grdo vedenje natepla. Po navadi sem stekel stran, da bi se izognil kazni.
Mama mi je povedala, da je šla nekoč mimo najine sobe in slišala, kako mi je brat rekel: »Ne steci stran, ko te hoče po riti. Saj ne boli tako zelo in vsega skupaj je hitreje konec. Pa tudi mama ima potem boljši občutek. »
Ta dogodek je mami odprl oči, saj se je tepežu po tistem odpovedala. Pripomba brata dobro kaže, kako problematična metoda kaznovanja je tepež.
Tepež otroku nikakor ne pomaga razviti notranje discipline. Otrokova pozornost je osredotočena na sam tepež, ne na premišljevanje o vedenju, ki je privedlo do njega. Po tepežu otrok ne začne razmišljati: »Uf. Res sem ga polomil. Ampak nekaj sem se pa le naučil. Naslednjič se bom lepo vedel. » Veliko verjetneje bo razmišljal takole: »To ni pravično! Ne razume me. Sovražim jo!«
Tepež otrok razume kot kazen za zločin, kot vračilo dolga. Drugače povedano, ko je dolg odplačan, ga ni več. S tepežem preprečujemo, da bi otrok razvil vest. Občutek krivde, ki je posledica prekrška, je največja spodbuda za spremembo. Tepež otroka oropa občutka krivde, saj kazen za »zločin« navsezadnje že odsluži.
Zaradi tepeža ima roditelj boljši občutek. Ko se razjezimo, smo v stanju »bojuj se ali zbeži«. Raven adrenalina se poviša in prevzame nas prvinska potreba po udarjanju. S tepežem to negativno energijo sprostimo. Tepež nam pomaga, da se počutimo bolje. Toda že najnedolžnejše šeškanje se lahko sprevrže v hudo zlorabo. Starši poročajo, da v afektu težko nehajo tolči, nekateri pa so povedali, da se sploh ne zavedajo, kako močno udarijo, dokler ne vidijo poškodb.
Starši, ki otroka tepejo, se včasih oprimejo tepeža kot svojega poglavitnega disciplinskega ukrepa. Če si dovolite pretepati, na tepež lahko hitro začnete gledati kot na rešitev za vse vrste težav. S tem pa mimogrede izključite uporabo drugih, ustvarjalnejših rešitev.
Tepež zastruplja zdrav odnos med roditeljem in otrokom. Otroci od staršev pričakujejo, da bodo zaščitniki, učitelji in vodniki. Če se roditelj zaradi tepeža tem pričakovanjem izneveri, odnos med njim in otrokom trpi.
Tepež ni učinkovita oblika discipliniranja. Kdor otroka tepe, prepreči nezaželeno vedenje, ker je otrok pretresen, prestrašen ali zaradi bolečin. Ampak pri večini otrok s tepežem ne dosežemo ničesar drugega, tako da se začnejo enako vesti – včasih še isti dan!
Tepež ni niti človeško niti krščansko vedenje. Vem, da v mnogih krščanskih družinah otroke tepejo. Pogosto navajajo Sveto pismo: »Kdor varčuje s palico, otroka razvaja.« Čeprav nisem teologinja ne strokovnjakinja za Sveto pismo, pa sem prepričana, da »palica« v tem stavku pomeni disciplinski ukrep. V svetopisemskih časih je pastir s »palico« ovce usmerjal – z nji jih ni tepel. Ta palica je bila simbol njegove avtoritete, ki jo je imel nad živalmi, ne pa pripomoček za povzročanje bolečine. Še tole vas vprašam: če bi Bog danes vstopil v vaš dom in videl, da se vaš otrok grdo vede, ali bi ga udaril? Prepričana sem, da ne! Ali bi ga skušal disciplinirati? Bi ga česa naučil? Bi ga usmerjal? To pa zagotovo!
Ne mislim, da s tepežem otroku ne posredujete nauka. Nauk je: »Če ne veš, kaj bi še naredil – udari!« ali »Ko boš večji, boš lahko tepel,« ali »Ko boš zares jezen, boš dosegel svoje, če boš tepel.« Znano je, da se otroci, ki jih pogosto tepejo, bolj odločajo za nasilje in pogosteje tepejo druge otroke. To je logično, saj se otroci navsezadnje učijo iz tega, kar vidijo. Otroci, ki jih pogosto tepejo, so bolj sovražni in jezni, poleg tega pa imajo tudi slabše mnenje o sebi.
Povzeto po: Elizabeth Pantley: Z otrokom lahko sodelujete
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
