Vzgoja je umetnost. Poleg znanja potrebuje prostor za naš navdih.

Thumbnail

Je likovna podoba sredi nastajanja in je glasba sredi nastajanja. Včasih brezizrazna, drugič polna čustev. Včasih všečna, drugič ne. S podobnim opisom lahko govorimo o odnosih v procesu vzgoje.

In podobno se v glavah staršev dostikrat odvijajo tudi najrazličnejše misli, razmišljanja:

Kako lepo je pričakovati še nerojenega otroka.

Kako lepo ga je sprejeti medse.

Kako enostavno je vse skupaj videti, ko gledamo iz druge roke.

Kako zapleteno je, ko enkrat ne opazujemo več samo otrok drugih in moramo razreševati situacije pri svojih.

Kako normalno je, da se učimo, študiramo mnogo let, saj si želimo znanja o določeni stroki. Po drugi strani pa si želimo ustvariti družino in se nam včasih zdi odveč, da bi si o tem kaj prebrali. Češ »saj je to tako ali tako nekaj naravnega in temu bomo kos«.

In kako lepo, da naši otroci niso samo predmet znanosti, ampak osebe, ki rastejo z našo pomočjo in ob naši osebnosti.

Znanje ni vse, a tudi brez njega ne gre

Markovo razmišljanje o vzgoji

V okviru poklicnega udejstvovanja se večkrat srečujem z iskanjem novih sodelavcev. Vedno bolj spoznavam, da je pridobljeno osnovno znanje sicer nujno, vendar je zgrajen človek vreden še veliko več.

Znanje je namreč mogoče načrtno razvijati v povezavi z delovnim mestom, spreminjati človeka v njegovi odrasli dobi pa težje. Če narišem vzporednice tega spoznanja s starši in vzgojo otrok, se mi izrišeta dve stvari:

Že pri storilnostno naravnanem podjetju so poleg znanja pomembne tudi druge kompetence zaposlenih, še toliko bolj je pri vzgoji otrok pomembno, da smo starši dorasli svoji vlogi ne le po znanju, ampak na vseh ravneh človekove »usposobljenosti«.

Za starševstvo se usposabljamo celo življenje. Vsaka izkušnja, veščina, drža lahko prinese navdih ali primerno metodo za vzgojo otrok. Če pri osebni rasti vsaj prelistamo kakšno primerno knjigo, ki nam odpre prava vprašanja in nam pomaga ustvari lastno mnenje, pa je priprava še boljša.


“Ko pride srečni trenutek, da nastopimo »delovno mesto« starša, pa se pravo učenje vsekakor šele dobro začne. Kot eden od staršev sem včasih v znanju počutim nekonkurenčnega svoji ženi. Pomiri me misel,
da morda nosim v rokavu kakšnega drugega aduta v obliki izkušnje ali veščine.”

Starši postanemo z dnem, ko se nam rodi prvi otrok

Andrejino razmišljanje o vzgoji

Ko razmišljamo o vlogi starša, nas pri tem največkrat vodi notranji občutek, o katerem pa se moramo vedno znova spraševati, ga opazovati, 
raziskovati, vzdrževati.

Narava ima res svojo voljo. Ob rojstvu otroka nam na primer ne podari navodil za uporabo, tako kot jih dobimo pri stvareh, ki jih je mogoče kupiti. Predvideno je, da bo odrasli znal poskrbeti za otroka.

Ko torej razmišljamo o vlogi starša, nas pri tem največkrat vodi notranji občutek, ki je zgrajen iz prejetih vzorcev primarne družine, partnerskih odločitev, splošnega razmišljanja …

Ta notranji občutek nam pomaga tudi pri oblikovanju našega avtentičnega družinskega življenja. O njem pa se moramo vedno znova spraševati, ga opazovati, raziskovati, vzdrževati. Tako kot katerokoli drugo stvar v življenju. To je namreč del odgovornega starševstva.

Prijetno sobivanje

Maria Montessori (v knjigi Skrivnost otroštva) sicer pravi, »da odrasli otroka ali najstnika ni nikoli zares razumel. Odtod tudi izvira nenehen boj med njima.« V razpravi omenja, da zdravila za ta boj ni tako enostavno najti. Ga je pa treba iskati. Najprej pri sebi. Dokler iščemo, smo na dobri poti.

Na tem mestu ni zaman svoje občutke dograditi z znanjem tistih, ki morda o tem več vedo in jim zaupamo. Pa naj si bo to knjižno gradivo, spletni mediji, predavanja, nasveti dragih ljudi.


“Prehojena pot postane lažja, če vsaj približno vemo, v katero smer bi radi prišli in kaj je
za našo družino sprejemljivo in kaj sploh ne. Poleg tako pomembne vztrajnosti na tej poti.
Vztrajnost, ko je vse v redu, še bolj pa, ko ne gre najbolje.”

Jesper Jull omenja (v knjigi Od poslušnosti do odgovornosti) primer, ki se dotika zgornjega zapisa. »Včasih mora umetnik ustvarjati sliko tudi tedne, mesece, leta; se boriti s platnom, preden jo, če je proces uspešen, razglasi za dokončano. Vsi drugi razen umetnika jo lahko na kateri koli poljubni stopnji tega procesa zaznajo kot dobro ali slabo. Tisti med nami, ki nismo umetniki, bomo preigravali podobne procese, vendar bomo namesto platna imeli pred seboj medosebni prostor.«

Zdi se, da se pri vzgoji dogaja podobno kot pri ustvarjanju slike, kjer je pomemben tako proces kot sam izdelek. Umetniku znanje narekuje, da upošteva določene slikarske zakonitosti, a ustvarja lahko le, če pušča prostor tudi svojemu navdihu. Tudi otroci, ki so platno sredi nastajanja, so pomembni v vsakem trenutku.


“Otrok ni izdelek, ki ga naročimo in dobimo, ampak človek, ki ga oblikuje vsa prehojena pot.”

Dvomi v smislu »kaj bodo pa drugi rekli, ko vidijo, da moj otrok počne to ali ono« so s tega vidika neumestne, saj izhajajo iz predpostavke, da vidimo otroka le s perspektive odrasle osebe, pozabljamo pa na pot, na proces nastajanja nove stvaritve. In v tej luči, je tudi prostora za »navdih« staršev pri vzgoji otrok veliko več.

Foto: redbubble.com, babble.com, 7-themes.com, computerstories.net