Vlatka Kalinić: “Želeti si resno zvezo, ki temelji na veri, nikoli ne bi smelo biti sramotno.”

Foto: Biljana Blivajs

Vlatko Kalinić smo spoznali že preteklo nedeljo kot pogumen ženski glas na Hrvaškem, ki z jasnimi in prepričljivimi argumenti zagovarja vrednote, ki se v sodobnem času vse bolj izgubljajo: zakon, družino, vero itd. Tokrat pa nam bo predstavila še eno pomembno poslanstvo, ki ga že 11 let opravlja skupaj s svojim možem Nevenom: gre za vodenje portala za samske katoličane katSus.org, katerega slovenska različica je poznana pod imenom katStik.

Po njenih besedah se je v vseh teh letih prek portala poročilo že več kot sto parov, največje veselje pa z možem doživljata takrat, ko prejmeta fotografije iz porodnišnice.

V pogovoru bo Vlatka spregovorila o svojih začetkih dela s samskimi, o pozitivnih in negativnih plateh spletnega spoznavanja ter o izzivih, s katerimi se danes srečujejo samski. Dotaknili se bomo tudi vprašanja, kakšno mesto imajo samski v Cerkvi in kako je zanje poskrbljeno. Predstavila pa bo tudi vizijo prve mednarodne konference za samske v Evropi, ki bo med 13. in 15. februarjem 2026 potekala v Zagrebu, ter kaj želijo z njo ponuditi udeležencem.

Vlatka, kaj vas je navdihnilo, da ste skupaj z možem ustanovili portal za katoliške samske?

Gudrun Kugler, avstrijska ustanoviteljica KathTreff, katoliškega portala za samske, je dolgo časa iskala nekoga, ki bi lahko predstavljal platformo na Hrvaškem. Ko je preko skupnega prijatelja našla mene, je čutila, da bi bila jaz primerna za širitev tega projekta pri nas.

Sprva sem bila precej zadržana. Bila sem že v resnem razmerju in menila sem, da bi platformo za samske idealno vodila oseba, ki je samska. Poleg tega sem imela zahtevno službo in nisem bila prepričana, da bi lahko namenila svoj čas in energijo še kakšni dodatni stvari. Ker sem delala na javni televiziji, sem bila precej previdna, kako bi javnost dojemala mojo angažiranost za tovrstno poslanstvo.

Vendar me je Gudrun pomirila in razložila, da mnoge platforme, kot je ta, dejansko upravljajo poročeni ljudje. O vsem tem sem se takrat odprto pogovorila z Nevenom – ki je kmalu postal moj zaročenec – in z njim delila svoje dvome in strahove.

Prelomnica je nastopila, ko mi je rekel: “Ni ti treba tega početi sama. Naredila bova skupaj.” Ta trenutek mi je dal globok občutek varnosti. Počutila sem se podprto in šele takrat sem lahko rekla da, z zaupanjem, da bova, če Bog da, ta korak naredila skupaj.

Kakšna so bila v začetku vaša pričakovanja?

Rekla sem si, če se bo vsaj en par spoznal preko platforme, bo moja misija izpolnjena.

Moja pričakovanja so bila zelo skromna. Rekla sem si, da če se bo vsaj en par spoznal preko platforme, bo moja misija izpolnjena. Že to bi mi bilo dovolj, da bi vedela, da se je ves trud izplačal.

Dela s samskimi nisem doživljala kot osebno odločitev ali zavestno izbrano poslanstvo; bolj sem imela občutek, da mi je bilo položeno v naročje. Ko pa sem enkrat vstopila v ta čoln, sem vedela, da moram to zadevo izpeljati do konca.

Postavitev platforme vsekakor ni potekala brez izzivov. Javnosti bi jo morali predstaviti na valentinovo, a smo se zaradi zapletov odločili za drug termin. Izbrali smo 19. marec, praznik sv. Jožefa – zelo pomembnega svetnika na Hrvaškem in tudi zavetnika zaročencev. Ta datum se nam je zdel pravi.

In kakšen je bil odziv?

Odziv je presegel naša pričakovanja. Platforma je skoraj takoj postala viralna. Dobesedno smo “zlomili internet”. Obisk na spletni strani je bil ogromen in stran sprva seveda ni delovala. (smeh)

Zanimivo je tudi, da se je en par, ki se je spoznal preko naše platforme, poročil celo pred nama. (smeh) Platformo smo odprli marca 2014, z možem sva se poročila junija 2015. Ta par pa se je zelo kmalu po odprtju spoznal, se povezal in po dveh mesecih sta se že poročila.

Ta izkušnja je bila nekakšna potrditev, da sva na pravi poti. Čeprav je bilo na začetku zelo intenzivno, sva postopoma našla ritem in se naučila, kako upravljati s temi stvarmi. (smeh)

Ponujata tudi srečanja v živo?

Zelo kmalu po odprtju portala sva začela sodelovati s katoliško nevladno organizacijo iz Slavonije – to je pretežno ruralna regija na Hrvaškem – kjer živi veliko samskih, večinoma moških. Ta organizacija je že nekaj časa prirejala srečanja za samske. Nama se je zdelo primerno, da se z njimi poveževa in tako smo začeli sodelovati. Na ta način sva združila virtualni prostor s srečanji v živo.

Imate občutek, da se samski še vseeno raje srečujejo v živo?

Danes se večina parov spozna prek spleta.

Ko sva začela pred 11 leti, je bilo spletno spoznavanje še vedno tabu, še posebej v katoliških krogih. Danes statistike kažejo povsem drugačno sliko: večina parov se spozna prek spleta. Ker sva se tudi z možem spoznala na takšen način, je to verjetno bil del motivacije, da sva verjela v ta projekt.

Nam lahko zaupate vajino zgodbo?

Z Nevenom sva imela skupne prijatelje na Facebooku, vendar se osebno nisva poznala. Ti prijatelji – šlo je za par – so me povabili na poroko, a se je nisem mogla udeležiti, ker sem imela službeno pot v Vatikan. Tudi Nevem je bil na tej poroki, in po njej so vsi govorili o njem in komentirali na Facebooku. Tudi jaz sem dodala svoj komentar, in sicer, da mi je žal, da nisem mogla priti na poroko, in se pošalila, da me zanima, kdo je ta moški, o katerem vsi govorijo. (smeh) Neven mi je nato poslal sporočilo in začela sva si dopisovati. Pisala sva si nekaj mesecev, preden sva se končno srečala – popolnoma po naključju na nekem koncertu. On je bil s svojimi prijatelji in jaz s svojimi.

“Če bi te prvič srečala na tej poroki, mi verjetno ne bi bil všeč.”

Stvari med nama so se potem naravno odvile, toda zelo hitro sem mu iskreno povedala: “Če bi te prvič srečala na tej poroki, mi verjetno ne bi bil všeč.” Dejstvo, da sem ga najprej spoznala preko pisanja, je naredilo ogromno razliko.

Samo na podlagi tega, da sem ga do tedaj že malo bolje spoznala, me je prepričalo, da sem mu dala priložnost. Tega verjetno ne bi naredila, če bi ga samo srečala v živo. Na površju je bilo precej ‘rdečih zastavic’, a pod tem je bilo nekaj globljega, kar sem zaznala skozi najina predhodna dopisovanja. Danes sva poročena in imava tri otroke, kar jasno kaže, da je ta drugačna pot spoznavanja pripeljala do nekaj zelo resničnega.

Kaj prinese spoznavanje preko pisanja, poleg tega, kar ste že omenili?

Ta izkušnja me je naučila, da gre za preprosto drugačen način odkrivanja drug drugega, kar pa ima seveda svoje prednosti in slabosti. Ko srečaš nekoga v živo, dobiš celoten paket informacij: kako izgleda, kako se giblje, kako govori. Še posebej pri moških so prvi vtisi pogosto ‘ali mi si ali mi nisi’.

Hkrati se lahko zgodi, da v živo srečaš nekoga, ki ti je na prvi pogled všeč, a če bi pogledal njegov “profil na papirju”, bi mislil, da ni pravi zate. In obratno. V teh 11 letih smo videli, kako ljudje uporabljajo filtre na platformi – filtre, ki jih mi nudimo, ker si jih uporabniki želijo in jih štejejo za pomembne. Na primer, visoko izobražene ženske pogosto izključijo moške, ki niso enako izobraženi. Višina je še tudi eno tako merilo: mnoge ženske izključijo moške, ki so nižji od njih.

Nekdo, ki ga na spletu takoj izključiš, te v živo lahko preseneti.

Toda to so prav tiste stvari, ki bi jih lahko pri srečanju v živo spregledali. Nekdo, ki ga na spletu takoj izključiš, te v živo lahko preseneti. Vsak način spoznavanja ima svoje slabosti in prednosti.

Zame osebno je največja prednost spoznavanja preko pisanja, da najprej srečaš osebo, ne samo njen videz. Pogovori pogosto lahko odprejo teme, ki se morda nikoli ne bi pojavile na prvem srečanju, ko smo nervozni ali nas zmotijo druge stvari. Zato vedno pravim ljudem: fazo dopisovanja izkoristite pametno. Postavite smiselna vprašanja.

Seveda se danes srečujemo z novim izzivom. V dobi umetne inteligence mnogi uporabljajo AI za odgovarjanje na sporočila. Na nek način ChatGPT zdaj ‘zmenkuje’ v njihovem imenu ali, kot se včasih pošalim, zapeljuje ženske.

Tak pristop se pogosto v resničnem življenju ne obrestuje. Enako velja za ženske, ki močno fotošopirajo svoje slike. Moškim večinoma ni mar, če ženska ne izgleda kot supermodel, vendar jih moti občutek pretvarjanja in zavajanja. To je nekaj, česar moški zlahka ne odpustijo in pozabijo.

Vseeno katSus ni edina platforma za zmenke na Hrvaškem. Kako se razlikujete od drugih?

Nikoli nismo želeli biti platforma za priložnostne zveze.

Že od začetka so se nekateri uporabniki pritoževali, da se naša platforma ‘zastarela’, predvsem zato, ker izpolnjevanje profila traja nekaj časa. V primerjavi z nekatoliškimi platformami, ki so izjemno preproste – naložiš si fotografijo, napišeš nekaj besed in začneš svajpati – se jim naš proces zdi zahteven. A to je bila zavestna odločitev, ki sem jo močno zagovarjala.

Želeli smo izločiti ljudi, ki se ne bi radi poročili. Prva stvar, s katero se morajo uporabniki strinjati, je, da so katoličani, samski in v iskanju nekoga, s katerim bi se poročili. To je že na začetku sprožilo odpor. Veliko ljudi mi je reklo: “Zakaj moram izpolniti vse to? Želim samo nekoga spoznati.”

Moj odgovor je bil vedno enak: ker pravzaprav iščeš nekaj drugega. Iskanje nekoga zgolj za spoznavanje ali prijateljstvo zahteva povsem drugačen nabor meril kot iskanje zakonca ter bodoče matere ali očeta svojih otrok. Nikoli nismo želeli biti platforma za priložnostne zveze. Ta razlika ni vedno priljubljena, a je prav to tisto, kar nas definira.

Skratka, četudi nekoga spoznavaš preko spleta, se moraš potruditi …

Za nekatere ljudi se pristop naše platforme sprva zdi preveč zahteven. Mnogi samski razmišljajo “bom poskusil in bom videl, kako bo šlo”. Iščejo priložnostno srečanje in ugotavljajo sproti, kaj bi radi. Mi pa želimo povezati ljudi, ki imajo jasno vizijo življenja, ki ga želijo zgraditi. Zato so naši profili podrobni in, ja, intenzivni.

Poglobljena vprašanja so jo primorala, da je začela razmišljati, kakšnega bodočega moža si zares želi.

Spomnim se ene ženske, ki sicer ni našla moža preko naše platforme, a ga je kasneje spoznala drugje. Povedala mi je, da ji je izpolnjevanje profila odprlo oči. Poglobljena vprašanja so jo primorala, da je začela razmišljati, kakšnega bodočega moža si zares želi. Čeprav ni našla svojega zakonca neposredno na platformi, ji je ta refleksija pomagala pri kasnejših izbirah.

To je pravilo, ki ga poudarjamo pri delu s samskimi: ljubezen ni le občutek ali čustvo. Ljubezen je tudi odločitev in se izraža na način, kako se obnašaš do ljubljene osebe. Vsi ti elementi se morajo uskladiti, če želiš res zgraditi skupno življenje. Na žalost se danes mnogi mladi izogibajo takšni zavezi – raje izberejo skupno življenje kot pa zakon. Prepričana sem, da je to škoda, saj zakon predstavlja povsem drugačno vrsto povezave.

Kako ga vi pojasnjujete drugim?

Za katoličane je zakon več kot le osebna odločitev – je javna zaveza. Je obljuba pred skupnostjo in pred Bogom, da s to osebo, ki si jo izbral, želiš preživeti do konca svojih dni. Praznovanje poroke ni le zabava; je priznanje, da ti in tvoj zakonec prevzemata resno obveznost, domača skupnost pa vaju pri tej obvezi podpira. Ta občutek skupnostne odgovornosti in pomena se danes pogosto izgubi. Ljudje danes ne vidijo vedno vrednosti dolgoročnih odnosov, pomena zakona ali pomena same poroke.

Vendar pa se nekateri najbrž ne bodo nikoli poročili …

Ni vsak primeren za zakon.

Da, za katoličane, vzgojene v Cerkvi, je lahko prisoten tudi ta pritisk, da izberejo zakon, saj Cerkev tradicionalno predstavlja samo dve poklicanosti: posvečeno življenje ali zakon. A vsak ni primeren za zakon, in to je povsem v redu. Odločitev, da se ne poročiš, ne naredi osebe manj vredne ali nepopolne.

Kljub temu statistike kažejo naraščajoči trend: vse več ljudi ostaja samskih. Ta trend je bil že viden leta 2013 in izpostavlja kulturni premik, ki ga naša platforma poskuša nasloviti – ne z vsiljevanjem zakona, ampak s spodbujanjem ljudi, da razmislijo, kaj si želijo in kako to zasledovati zavestno.

Obstajajo celo statistike, da bo do leta 2030 45 % žensk v delovni dobi (25–44 let) samskih.

Lahko poveste več o tej raziskavi?

To je bila globalna raziskava. Nekatere države so že dosegle ta nivo samskih, in zame je to zelo zaskrbljujoče kot žalostno.

Zato ima naše poslanstvo s samskimi katoliki dva glavna cilja. Prvi je seveda ta, da jim pomagamo, da najdejo zakonca in si ustvarijo družino. A drugi je enako pomemben: če moža ali ženo ne najdejo, jim želimo zagotoviti varen in podporen prostor. Kraj, kjer se ne bodo počutili zavržene, pod pritiskom ali osamljene – skupnost ljudi, ki deli podobno situacijo in res razume, kaj pomeni biti samski in to ne po lastni izbiri.

Mislim, da Cerkev – tudi sama sem bila kritična glede tega – ni ustrezno odgovorila na tovrstno skupnost. Vsaj na Hrvaškem je pastoralna skrb za mlade zelo dobro razvita, a “mladi” so vse bolj raztegnjena skupnost – vse do 35 let, ko nisi več resnično mlad in pogosto tudi ne več tako ploden. Na drugi strani pa je družinska pastorala. Med tema dvema je velika skupina ljudi, ki niso niti mladi niti nimajo družine, in njihove potrebe so večinoma neizpolnjene.

Ste poskušali sami zapolniti to vrzel, ki je Cerkev ni naslovila?

Da, ravno s prej omenjeno organizacijo Priložnost za srečanje smo skupaj organizirali več regionalnih srečanj za samske, kot tudi tri velike dogodke. Eden največjih dogodkov je potekal v cerkvi sv. Jožefa v Karlovcu. Tisto srečanje je bilo neverjetno. Udeležilo se ga je približno 400 ljudi. Bilo je precej naporno, a tudi zelo nagrajujoče.

“Česa vas je sram? Ljudje se dobesedno za denar slečejo pred kamero, vas pa je sram priznati, da bi se radi poročili?“

Dogodek je pritegnil tudi medijsko pozornost, čeprav ga mnogi naši člani takrat niso popolnoma cenili. Bili so malce v zadregi. Pa sem jih vprašala: “Česa vas je sram? Ljudje se dobesedno za denar slečejo pred kamero, vas pa je sram priznati, da bi se radi poročili?“

Želeti si resno zvezo, ki bo temeljila na veri in bo odprta za zakon, nikoli ne bi smelo biti sramotno. Te želje so povsem naravne, zdrave in globoko človeške.

Sedaj v februarju organizirate nekaj čisto novega: prvo evropsko konferenco za katoliške samske, ki bo potekala v Zagrebu. Kaj vas je najbolj spodbudilo k temu?

Ta ideja je v nas rasla že zelo dolgo, a sprva nismo vedeli, kje in kako začeti. Najprej smo se naslonili na koncept, ki pri nas na Hrvaškem obstaja že nekaj časa: poletni tabor, kjer skupine samskih dva do tri tedne bivajo na Jadranski obali, sodelujejo v programih in se med seboj spoznavajo. To je čudovit način, kako združiti skupnost, refleksijo in druženje.

Prejšnje poletje, ko smo tabor izvedli na otoku Badia, smo se odločili, da tja povabimo še udeležence iz drugih držav. Prišli so iz Avstrije, Švice, Latvije in drugod – skupaj približno iz sedmih držav. Vseh je bilo okoli 70 in izkušnja je bila fantastična. Dogodek je uspel tako dobro, da nam je omogočil vzpostavitev novih stikov in odprl vrata za razmišljanje o širjenju tovrstnih srečanj na mednarodno raven.

Zaradi tega smo lanskoletni nacionalni dogodek preskočili, da smo lahko vse vire usmerili v to prihajajočo mednarodno konferenco. Še posebej sem ponosna, ker nas bo obiskal in podravil tudi minister za demografijo. Kolikor vem, je Hrvaška edina država v EU s takim ministrstvom.

Konferenca bo gradila občutek skupnosti in pomagala vsakemu, da iz vsake situacije naredi najboljše.

Takšen obisk udeležencem zagotovo prinaša neko potrditev, da je vredno iti iz cone ugodja in storiti nekaj zase in za svojo prihodnost … 

Da, vsekakor. In tudi za prihodnost Evrope. Ko sem prebirala strategije EU za demografski razvoj, je ena stvar očitno izstopala: večina politik se osredotoča na podporo obstoječim parom, jih spodbuja, da imajo otroke ali več otrok. Pogosto pa se spregleda nekaj bistvenega – pomagati ljudem, da se sploh srečajo, ustvariti pogoje, da pari sploh nastanejo. Prav na to vrzel ciljamo z našo platformo in z dogodki.

Skozi vso to delo s samskimi smo začeli videti še širšo sliko. Ne gre le za to, da bo “Marko srečal Ano”, ampak tudi, kako se soočamo s sodobnimi družbenimi trendi (t. j. vse manj pripravljenosti za sklepanje zakonov, op. p.) in kako dopolnjujemo demografske strategije. Po svoje je naše delo na individualni ravni majhno, a ima širši pomen za družbo kot celoto.

Kaj lahko udeleženci pričakujejo od te konference? 

Predvsem bo konferenca hrana za dušo. Imamo izjemne predavatelje in zanimiv program. Prvo in najpomembnejše sporočilo bo: vredni ste in ljubljeni natanko takšni, kot ste, ne glede na to, ali imate zakonca ali ne. Konferenca bo gradila občutek skupnosti in pomagala vsakemu, da iz vsake situacije naredi najboljše.

Kajti pomembno je vedeti, da vsi imamo želje za svoje življenje, a vsi smo tudi za nekaj poklicani. In nekatere ljudje so poklicani, da ostanejo samski. Gre za poklicanost, ki je globoko povezana s priložnostjo, da se približajo Bogu. Navsezadnje nas Bog postavlja v takšne situacije, ki bi nas vedno bolje vodile bližje k Njemu. To je srčika te konference. Seveda pa bomo veseli, če bo kdo koga tudi spoznal, a to ni glavni cilj.

Ali menite, da bo 400–450 sedežev dovolj?

Da, mislim, da bo. Trenutno je prijavljenih okoli 300 udeležencev. Hrvatje se ponavadi prijavijo zadnji, ne vem pa, kako so Slovenci. (smeh)

Kaj bi rekli nekomu, ki se boji priti ali še odloča?

Ravno v začetku tega tedna smo lahko v Svetem pismu prebrali: “Bog nam ni dal duha boječnosti.” (2 Tim 1,7). Torej, kdor začuti notranji klic, da bi se te konference udeležil, naj tega klica ne prezre. Prav je, da sam pri sebi prepoznaš in si rečeš: “Morda to ni zame.” A če čutiš, da te nekam vleče, pa za to nič ne narediš, se lahko ta dogodek spremeni v zamujeno priložnost.

Podobno je kot grški koncept kairós – trenutek priložnosti, ki ga da Bog. Zato, če občutiš neko “silo” v srcu, je to Božji klic. To verni še posebej razumemo. Zato, če čutiš notranjo iskro, ne bi smelo biti dvoma, kje si namenjen biti.