V pričakovanju svetega Miklavža

Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo svetega Nikolaja, je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove.

Pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov. Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malokaterega drugega svetnika.

Sveti Miklavž (oz. sveti Nikolaj) je krščanski svetnik, znan po svoji darežljivosti. Nikolaj se je rodil ob koncu tretjega stoletja v kraju Patara v Mali Aziji. Staršema se je rodil šele več let po poroki, ko že nista več pričakovala otrok. Nebeški sel jima je prinesel veselo oznanilo, obljubil jima je sina, ki jima bo v tolažbo v starosti, imenujeta pa naj ga Nikolaj, kar pomeni »zmaga ljudstva«. Vzgojila sta ga v bogaboječnosti in ga poslala v dobre šole. Postal je duhovnik. Prav tedaj mu je kuga pobrala starše. Veliko premoženje, ki ga je podedoval, je razdelil med reveže, zato se ga od nekdaj drži sloves radodarnega svetnika.

Preselil se je v mesto Mira (današnja Turčija), kjer je njegov stric sezidal samostan in za opata v njem postavil Nikolaja. Ta se je v svoji veliki skromnosti branil te službe, naposled se je dal preprositi od redovnih bratov, da je prevzel mesto predstojnika in ga upravljal z veliko modrostjo. Po stričevi smrti se je odpravil na romanje v Sveto deželo. V Miri se niso mogli zediniti, koga naj izvolijo na izpraznjeni škofovski sedež; zbrali so se h goreči molitvi in prosili Svetega Duha za razsvetljenje. Sklenili so, naj bo za škofa tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. In ravno Nikolaja, ki o vsem tem ni nič vedel, je Bog pripeljal v cerkev in ga tako postavil za škofa. O njegovi smrti ni zanesljivih podatkov. Verjetno je umrl 6. decembra, ker je to tudi njegov godovni dan.

Legende:

• Na daljavo je rešil po nedolžnem obsojene. Rešil je tri obsojence na smrt, tako da se je v sanjah prikazal cesarju in prosil za njihovo pomilostitev. 

• Tri obubožane device je obvaroval sramote. Legenda govori o obubožanemu plemiču , ki ni imel denarja, da bi zagotovil hčeram dostojno poroko. Sklenil je, da jih pošlje v javno hišo, kjer bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel škof Nikolaj, jim je ponoči skozi okno vrgel 3 kepe zlata in jim s tem zagotovil dostojno poroko. 

• Rešil mornarje nevarnosti na morju. Ko se je podal na krov, je umiril vihar in ladjo varno pripeljal v pristanišče. 

• Ugrabljenega mladeniča pripeljal nazaj v očetovo hišo. 

• Obudil v življenje tri umorjene šolarje, ki so lačni prišli k gostilničarju, ta jih je namesto, da bi jim dal jesti, umoril, razkosal in nasolil v sodu. Ko jih je konzerviral, se pojavi škof Nikolaj, mu da primerno lekcijo in oživi dečke. Druga verzija legende pa pravi, da so trije študentje padli v roke nekemu mesarju, ki jih je zaprl v sod in jih želel predelati v klobase. Bili so že razkosani, ko je za to izvedel škof in jih spet obudil k življenju. 

• Ob hudi lakoti je srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro. V času lakote v Miri, je izprosil le 100 mernikov z neke ladje, ki je bila namenjena cesarju v Rim. Zagotovil je, da kljub temu s pomočjo njegove molitve pri oddaji ne bodo imeli primanjkljaja, kar se je izkazalo za resnično. Tako je svoje občestvo lahko prehranjeval še leta in delil celo semena. 

• Poganska boginja Diana se mu je hotela maščevati, ker je posekal drevo, ki ji je bilo posvečeno. Ta je preoblečena v nuno, dala romarjem, ki so želeli obiskati škofa, stekleničko zastrupljenega dišečega olja. Ko so mu romarji dali stekleničko, jo je takoj vrgel v morje, ki je zagorelo. 

V številnih deželah, zlasti v osrednji Evropi, je sveti Miklavž tisti, ki v noči s 5. na 6. december obdaruje otroke. Pridnim otrokom prinese darila, poredne pa prepusti kazni svojih spremljevalcev parkeljnov (največkrat jih namesto darila na okenski polici pričaka leskova šiba – Miklavževka). Spremljajo pa ga tudi angeli.

Ker je bil Miklavž škof, je oblečen v škofovska liturgična oblačila (čez dolgo belo obleko -albo ima oblečen mašni plašč -pluvial), na glavi nosi mitro (škofovsko kapo). Po izročilu je Miklavž visok, ima dolgo belo brado in nosi bele rokavice. V eni roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima knjigo. V njej z zlatimi črkami piše, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Na knjigi nosi jabolka, ki simbolizirajo tri kepe zlate in legende o treh hčerah, ki jih je obdaril z doto.

Sveti Miklavž prinaša skromna darila. Na krožnikih ali v nogavicah, ki mu jih nastavijo otroci, pusti orehe, jabolka, fige, mandarine, suho sadje, sladkarije…

Pričakovanje Miklavževega prihoda je vedno spodbujalo otroško domišljijo. V dneh pred Miklavževim velja, da rdeča večerna zarja pomeni, da Miklavž peče piškote za pridne otroke. Otroci kakšen teden pred njegovim prihodom radi pišejo pisma želja, ki jih potem položijo na okensko polico. Ta pisma Miklavž prebere in otrokom prinese darila.