Spoznanje sv. Tomaža Akvinskega, do katerega bi moral priti vsakdo

Vir: Storyblocks

Vsi, ki smo kdaj študirali teologijo, vemo, da zapisi sv. Tomaža Akvinskega niso ravno lahko branje; gre za izredno zgoščena teološko-filozofska razmišljanja, ki vodijo do natančnih, jasnih in ustreznih formulacij verskih resnic. Večkrat, tudi pozno v noč, smo se študentje spraševali, kaj od prebranega sploh razumemo. Zdelo se nam je, da so misli Akvinskega nekaj metrov nad nami, mi pa napenjamo svoj um do onemoglosti in skušamo nekaj od zapisanega »ujeti«. Ali še hujše, na trenutke se nam je zdelo, da nam Akvinski jemlje vso voljo do spoznavanja Boga. A kar je pri njem izredno zanimivo, je, da je tik pred koncem svojega življenja hotel ves svoj opus sežgati (včasih smo študentje hudomušno razmišljali: Ko bi ga vsaj! 😉). Le kaj ga je privedlo do tega?

Sv. Tomaž je tri mesece pred svojo smrtjo doživel mistično izkušnjo Boga, ki ga je pretresla do dna njegove duše. Doumel je, da je vse, kar je dotlej zapisal o Bogu in veri, zgolj nesmiselna, neuporabna slama, ki je vredna sežiga. To nadnaravno razodetje ga je zaznamovala do te mere, da ni želel več pisati in kljub prošnjam prijateljev in kolegov ni dokončal svojega največjega dela, Teološke sume.

Izkušnje, ki so mene pustile brez besed

Vse znanje o nekom bo ostala prazna slama, vredna požiga, če nas to ne bo privedlo do njegovega bistva in ga ne bomo dojemali kot sveto zgodbo.

Ne, nisem (še) imela te milosti, da bi na mističen način spoznala Boga, vendar sem se nemalokrat znašla v situacijah, ob katerih sem, kakor Akvinski, preprosto obmolknila. Morda sem še minuto pred tem bila zelo »pametna«, poznala dogmo, statistiko, študije, raziskave, imela »pravilne odgovore«, nato pa po slišani izkušnji človeka spoznala, da ne vem nič, da sem šele na začetku in da je vse moje »znanje« prazna slama.

Ti trenutki samoutišanja so se mi zgodili ob srečanjih z nevernimi, ali pa ob pogovorih z ljudmi, ki so imeli homoseksualne izkušnje ali pa med predavanjem o teoriji spola, ko sem spoznala, da imam v občinstvu očeta, katerega otrok resno razmišlja o spremembi spola. Njihove življenjske poti, iskanja, dvome, bolečine sem doživljala kot svete zgodbe, pred katerimi bi si, kakor Mojzes, najraje sezula čevlje in zakrila obraz. Naenkrat ni bila več pomembna moja beseda, ampak njihov glas. Ni bilo več pomembno, kako bom popravljala njihovo razmišljanje, ampak ali bom zmogla biti majhna pred njihovo veliko bolj preizkušeno potjo, kot je moja. Pred menoj so bili obrazi, ki so mi odstirali del meni še ne poznane resničnosti – ki ni ne enostavna, še manj pa črno-bela in ki ji ne morem ponujati vnaprej pripravljenih odgovorov ali rešitev. Je le resničnost ljudi, ki jo lahko spoznavam. In četudi z njimi ne delim skupnega »dogmatičnega prepričanja«, pa lahko z njimi hodim v skupnem spoštovanju.

Tomaževa lekcija

Ne vem, kdo je prepričal sv. Tomaža, da svojih del na koncu ni vrgel v ogenj (morda zaradi še ene njegove mistične izkušnje, v kateri mu je Križani rekel: »Dobro si govoril o meni, Tomaž!«), zagotovo pa nam je z izrekom, da jih sam vidi kot »kup slame«, zapustil veliko lekcijo: Boga se ne da ukalupiti niti v še tako dovršenem teološkem sistemu. Lahko se mu le približamo in »bivamo v senci njegovih peruti«.

Enako je s človekom: lahko imamo o njem veliko podatkov, a to nikakor ne pomeni, da ga poznamo. Lahko imamo grafe, številke, primerjanja, a to nas ne bo privedlo do njegovega bistva. Vse znanje o njem bo ostala prazna slama, vredna požiga, če ga ne bomo dojemali kot sveto zgodbo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.