Red Bull za prvčke

Zadnji šolski dan na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol. V šolski avli je otroke in starše pričakal znani štajerski brkač.  Zato, da bi jim nekaj prodal. Denimo zvezke, učbenike, delovne zvezke in peresnice. Ter nekaterim morda tudi Red Bull.

Zadnji šolski dan na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol. V šolski avli, v delu, namenjenem nižji stopnji, je otroke in starše pričakal znani štajerski brkač.  Pa ne zato, da bi delil avtograme in se poveselil z malčki (četudi večina še nikdar ni slišala zanj), ampak zato, da bi jim nekaj prodal. Denimo zvezke, učbenike, delovne zvezke in peresnice. Ter nekaterim morda tudi Red Bull.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je slovenska šola na stežaj odprla vrata vsem, ki so si želeli napolniti žepe z denarjem staršev.

Večina vsega vajenih slovenskih staršev verjetno mojstra Flisarja ni niti opazila, ker nas tako ali tako bombardirajo z vseh strani in se kartonastemu možakarju brez težav umaknemo, veseli, da nas ne nadleguje. Kar pa ne pomeni, da je tovrstno reklamiranje v šolskih prostorih kaj manj problematično.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, za časa vladavine Gabrove struje, je slovenska šola na stežaj odprla vrata vsem, ki so si želeli napolniti žepe z denarjem staršev. Vem, da se sliši grdo, a v prvi vrsti gre točno za to. Predvsem so na svoj račun prišli založniki, presenečeni pa bi bili, kako veliko vseh sort izobraževalcev se smuka po šolah in ponuja svoje usluge. A če se omejimo na založnike, kot rečeno, v devetdesetih so jim šole na široko odprle vrata do naših žepov, zadnjih deset let pa ministri, šolniki in starši potimo krvavi pot, da bi jim vrata vsaj malo priprli. Gre počasi, po milimetrih, a vendarle se premika.

Učitelji smo pokleknili pred založniki, zdaj je na vas, starših, da se uprete!

V ilustracijo, kako huda je situacija – nekoč nam je nek učitelj v pogovoru o problematiki (preobsežne) uporabe delovnih zvezkov kar naravnost povedal: “Učitelji smo pokleknili pred založniki, zdaj je na vas, starših, da se uprete!” In res, zadnji dve leti, odkar Svet staršev daje soglasje k ceni predlaganih kompletov delovnih zvezkov, je njihovo število začelo počasi, zelo počasi, upadati. Učitelji pa so se počasi, zelo počasi, začeli zavedati, da imamo starši pravico odločati o tem, kam gre naš denar.

Prav zaradi teh premikov je toliko bolj šokantno, da se v šoli pojavijo reklame za podjetja, ki izdajajo ali prodajajo šolske potrebščine. Pri inkriminirani reklami gre za mariborsko podjetje Kopija-Nova. Človek se seveda vpraša, zakaj med desetinami podjetij, ki se ukvarjajo z istim poslom, šola da prostor na voljo enemu od njih? Dobro vprašanje, šola namreč s tem, da nekemu podjetju dovoli oglaševanje v šolskih prostorih, temu podjetju seveda da prednost pred konkurenco. Zakaj le? Kakšne koristi ima šola od tega? Ali imamo morda kakšne koristi starši? Morda to, da nam olajšajo iskanje trgovine, kjer bomo kupili potrebščine? Kar se mene tiče, s tem staršem predvsem omejijo iskanje najugodnejših ponudnikov.

In tu se človek seveda vpraša, zakaj vodstvo šole dovoli tovrstno oglaševanje. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja v 72. členu določa, da se lahko dejavnosti, ki niso povezane z dejavnostjo vzgoje in izobraževanja, izvajajo v javni šoli samo z dovoljenjem ravnatelja. To je sicer dokaj ohlapna formulacija, a nikakor si ne znam predstavljati, čemu bi vodstvo dovolilo nekemu podjetju tovrstno oglaševanje in mu s tem seveda omogočilo pridobitev premoženjske koristi.

V javni šoli prakticirajo tradicijo domačijskega gospodarjenja v slogu “jaz tebi ti meni”, ki je ubogo državo v resnici pripeljalo tja, kjer smo danes.

Pa to sploh ni vse. Na omenjeni ljubljanski šoli je bila ta zgodba še globlja. Tako najdemo reklamo za isto podjetje celo na hrbtni strani naročilnice za naročilo učbenikov iz učbeniškega sklada. In še več, spisek šolskih potrebščin za naslednje šolsko leto je narejen kar v obliki naročilnice za podjetje … uganili ste: Kopija Nova. 

Skratka, človek se vpraša, kaj za vraga tako posebnega ponuja tole podjetje, da mu neka šola, in najbrž takih ni malo, omogoči tako velikodušno reklamo? Morda je bolje, da ne vemo.

A problem je v tem, da s tem v javni šoli prakticirajo tradicijo domačijskega gospodarjenja v slogu “jaz tebi ti meni”, ki je ubogo državo v resnici pripeljalo tja, kjer smo danes.

Skratka, katastrofa na celi črti, da to počno tisti, ki vzgajajo naše otroke in nas tako pravzaprav obsojajo na še nadaljnja desetletja domačijskega gospodarjenja in, povejmo kar naravnost, soustvarjajo pogoje za koruptivno družbo tudi v bodoče.

Podjetje Kopija Nova in nenazadnje tudi Filip Flisar oglašujejo energijsko pijačo Red Bull otrokom prve triade, torej starih od 6-8 let.

In kar je najhuje, misery loves company. Ni dovolj, da javna šola pomaga pri pridobivanju zasebne koristi nekemu podjetju, za nameček se gredo še posredno oglaševanje izdelkov, ki v osnovni šoli nimajo kaj iskati. Govorim o napisu na Flisarjevi kapi, reklami za Red Bull. Na tak način namreč šola, podjetje Kopija Nova in nenazadnje tudi Filip Flisar oglašujejo energijsko pijačo Red Bull otrokom prve triade, torej starih od 6-8 let. To pa je po moji skromni oceni v nasprotju z zakonom o varstvu potrošnikov, ki prepoveduje zavajajoče oglaševanje in še posebej ščiti otroke. Menim, da tukaj ne govorimo več le o nemorali, ampak o kršenju zakonov. Tako s strani vodstva šole, ki dovoljuje v svojih prostorih tovrstno oglaševanjem, kot s strani podjetja Kopija Nova, ki je reklamo za Red Bull posredno vključilo v reklamni pano, namenjen oglaševanju v osnovnih šolah. Prav tako pa je po moji oceni zakon kršil tudi Filip Flisar, ki je skoraj zagotovo vedel, da dela reklamo za otroške izdelke in da bi se poslu pač moral odpovedati, če mu ni dovoljeno pozirati brez sponzorjevega napisa.

Kaj pa etično ravnanje? Pri tako očitnih protizakonitostih je za govorjenje o morali seveda škoda besed.

Vir: blitz.blog.siol.net