Prvič v vrtec – skozi oči vzgojiteljice

Vstop v vrtec je pomemben dogodek v življenju otroka in staršev. Z medsebojnim sodelovanjem vrtca in staršev je ta dogodek prijetnejši.

Otrok je čustveno navezan na svoje starše. Želi jih imeti v svoji bližini, še posebno v novem okolju. Otrok se počuti varno, ko je v znanem okolju, v bližini svojih staršev in ko življenje teče po ustaljenem redu. Svet okrog sebe doživlja tudi skozi doživljanje najbližjih (če je strah mamo, je strah tudi njega). Zato je zelo pomembno, da otroka pripravimo na prve spremembe s postopnim uvajanjem.

 Starše ob prvem srečanju opozorimo, da so odzivi otrok pri vstopu v vrtec različni – nekateri se hitro prilagodijo novim okoliščinam, nekateri ob ločitvi zajokajo, pa se potem zelo hitro umirijo, nekateri pa se odzovejo tako, da zbolijo (bolezni dihal in prebavil). Starši nam zaupajo posebnosti o otroku, vprašanja, ki jih bremenijo, in svoje želje.

Pogovorimo se tudi o otroku:

• kako se hrani in kaj rad je,
• s čim se najraje igra,
• ali je že bil v varstvu pri ljudeh, ki niso člani družine,
• kako se tolaži, uspava; ali ima dudo, stekleničko ali kakšno »ninico«.

Dogovorimo se tudi o postopnem uvajanju:

• kdo in kdaj bo prihajal po otroka v vrtec,
• kako otroka postopno vključevati v vrtec in podaljševanje njegovega samostojnega bivanja v vrtcu,
• kako in kdaj se posloviti od otroka,
• kakšna je vloga starša v skupini,
• kako dolgo naj traja uvajanje otroka s staršem (to je zelo različno, nekateri potrebujejo dlje časa).

Pomembno je, da se starši dobro počutijo in zaupajo vzgojiteljici, ko oddajo svojega otroka. Prva ločitev od starša mora biti zelo kratka, ker je bivanje v novem okolju za otroka velika sprememba. Pomembno je, da si za uvajanje vzamejo čas. Na začetku otrok doma potrebuje več pozornosti in nežnosti. V času uvajanja ni dobro vnašati dodatnih sprememb v otrokovo življenje (ne odvzemati stekleničke, dude, »ninice«). Za to bo dovolj časa pozneje, ko se bo že dobro navadil na vrtec. Pomembno je, da starši redno prihajajo z otrokom v vrtec, ker je stalen ritem prihodov in odhodov garancija za razvoj otrokovega občutka varnosti in zaupanja.

Osamosvajanje otroka je ena glavnih nalog staršev in inštitucije. Vsi želimo imeti samozavestne, samostojne, odločne otroke. Vendar pa v svoji praksi prevečkrat opažam, da so starši v precepu. Na eni strani si želijo, da bi otrok čim prej dosegel samostojnost, po drugi strani pa ga podzavestno držijo na nižji razvojni stopnji, kot kaže njegov psihofizični razvoj. Glede na izkušnje sem prepričana, da je priprava staršev na ločitev od otroka celo pomembnejša od priprave otroka na ločitev od staršev, saj otroci zelo hitro prebrodijo prvo krizo, starši pa podzavestno (ali zavestno) radi podaljšujejo obdobje prilagajanja na novo okolje. 

Otroci po odhodu mame takoj nehajo jokati in se sproščeno igrajo. Vzgojiteljice se zelo potrudimo, da pripravimo zanimivo, prijetno okolje, v katerem se dobro počutijo. Vsak otrok je za nas izziv, saj prav vsak zahteva drugačen pristop.  

Imam pa tudi zanimivo izkušnjo, da ni nobenih težav, ko pripeljejo otroka v vrtec očetje. Ti se namreč zavedajo, da je dolgo poslavljanje mučno za oba, mame pa se po navadi ne morejo posloviti. Otroku dajo sto poljubčkov in se nato še vračajo po slovo.  

Otroci veliko lažje prebrodijo vstop v vrtec, če nimajo doma starih mam, saj otroci dobro vedo, da bi lahko ostali pri njej. Obstaja nevarnost, da se otrok navadi, da lahko pri stari mami dobi potuho – ki se na žalost vleče v vsem predšolskem obdobju in naprej v šolsko. Bila sem priča že mnogo takim primerom.

Naša naloga v vrtcu je, da otroku omogočimo veliko konkretnih izkušenj, ker si le na ta način razvija samozaupanje. V vrtcu ima veliko možnosti za primerjanje, preizkušanje, pridobivanje gibalne izkušnje, manipuliranje z različnimi predmeti in na ta način za osebnostni razvoj.  

Moje zlato pravilo: Čeprav je v vrtcu res lepo in se otrok nauči veliko novega, pa vrtec ne more nadomestiti topline in skrbi, ki ju je otrok deležen v družini.