Pet jezikov ljubezni

V naši zakonski skupini smo knjigo poglavje za poglavjem brali pol leta. Ko smo jo predelali, smo se na koncu pogovorili, če se je v našem zakonu kaj spremenilo.

Tukaj je zbran kratek povzetek vsebine in nekaj naših misli ob knjigi.

V prvih treh poglavjih (Kam izgine ljubezen? Kako ohranjati poln rezervoar ljubezni? Sva še zaljubljena?) avtor ugotavlja, da v zakon s seboj iz matične družine prinesemo vsak svoj jezik ljubezni. Kakor smo se doma naučili, kaj pomeni izraziti ljubezni, tako to pričakujemo tudi od svojega sozakonca, oziroma tako do njega ravnamo. Avtor razdeli naše izražanje in dojemanje ljubezni na 5 različnih jezikov ljubezni. Vsak govori le eno ‘materinščino’, zato veliko ljudi svojih sozakoncev ne razume dobro. Umetnost v zakonu je, da se naučimo tudi jezika sozakonca, da mu znamo izraziti ljubezen in da njegova dejanja razumemo kot izraz ljubezni.

Mene je v prvem poglavju najbolj nagovorila misel o različnosti čustvenih jezikov med partnerjema. Avtor pravi, da sta si jezika lahko tako različna kot slovenščina in kitajščina. In naj si še tako prizadevamo izraziti svojo ljubezen v slovenščini, naš partner ne bo nikoli razumel našega sporočila, če razume samo kitajščino.
Vsak na svoj način izpoveduje ljubezen do partnerja. Vsaj pri meni je tako, da izpovedujem na način, ki bi ga bila rada sama deležna. Torej počnem in govorim možu tiste stvari, ki bi jih tudi sama rada slišala ali bila deležna. Vendar ali moj mož razume mojo ljubezen, ali mu je to všeč, ali vidi v tem res mojo pravo ljubezen? To se pogostokrat kar pozabim vprašati. Mogoče pa Marko išče izraze ljubezni v mojem vedenju, sprejemanju drugih, govorjenju o drugih, v moji potrpežljivosti, dobroti itd.
Avtor pravi, da moramo biti pripravljeni, da se naučimo jezika našega partnerja, če želimo uspešno izraziti svojo ljubezen.
Torej, spoznati in poiskati pri partnerju kaj je tisto, kar njemu pomeni resnična in iskrena ljubezen, je pomembna naloga vsakega zakonskega para.
Midva sva o tem že imela debato, pomembni pa so tudi vsakdanji trenutki, kjer opažiš, kaj partnerju res veliko pomeni. (Monika)

Avtor nadalje primerja naše počutje z avtomobilskim rezervoarjem za gorivo. Če nam sozakonec naklanja dovolj ljubezni in če njegova dejanja razumemo kot izraz ljubezni, je naš rezervoar poln in lahko ‘vozimo’, smo polni energije in zaljubljeni. Rezervoar pa se izprazni, če nam sozakonec ne naklanja ljubezni, ali pa če njegovih dejanj ne razumemo kot dejanja ljubezni, čeprav se še neznansko trudi. V tem primeru se odnos in zakon ohladi in zanj nimamo veliko energije.

Meni je tudi dal mislit tale stavek: Večina ljudi se nauči jezika (ljubezni) svojih staršev in ožjih sorodnikov in ta jezik postane njihov prvotni ali materni jezik.
Po tem sem začela (prvič!) premišljevat kako so mi starši izkazovali ljubezni in ugotovila sem, da na enak oz. podoben način izražam ljubezen svojemu možu. Prav tako je tudi on ‘preštudiral’ izkazovanje ljubezni njegovih staršev in tudi on podobno vrača ljubezne meni. A potem res vse podedujemo od svojih staršev in drugih najbližjih?? Pa če se na zunaj vidi, da se razlikujemo od staršev, vseeno delujemo podobno kot oni, vsaj v odnosu. Pa vedno sem mislila, da se zelo razlikujeva od staršev… Pa še to: ” Izkazujemo svojo ljubezen, a sporočilo ne doseže sprejemnika, ker se izražamo na način, ki predstavlja za našega sogovornika popolnoma tuj jezik.” Tudi to se je že zgodilo pri nama, pa se nisva zavedala. In mislim, da če se to prevečkrat zgodi, pride do razočaranja nad partnerjem, ne da bi sploh vedeli zakaj. Dobro, da debatiramo o tej knjigi…

(Branka)

Moram priznati, da nikoli nisem razmišljala, da za ljubezen obstaja rezervoar, čeprav to dejansko je. So trenutki, ko je ta rezervoar poln, pa pridejo trenutki, ko je bolj prazen in ga je potrebno napolniti.
Sama vem, da premalo polnim možev rezervoar. Včasih se pa tudi zgodi, da moj bencin ni pravi in ga možev motor ne zazna. Svojo ljubezen možu skušam pokazati skozi majhne pozornosti ter da si vzamem čas samo zanj, pa magari da je to samo sedenje zunaj na stopnicah in pogovor.
Mož je glede polnjenja rezervoarja bolj priden. Največ mi pomeni, ko mi stoji ob strani in me vzpodbuja takrat, ko sem sama na dnu. Da se odreče svojim načrtom in pomaga pri uresničitvi mojih želja. Da mi vsak dan pove, da me ima rad in mi to pokaže tudi z objemom, nasmehom …

(Ana)

Potrebni so ljubeči odnosi tudi z drugimi ljudmi. Povdarjam “ljubeči” in mislim na take odnose, ki te osrečujejo: z starši, brati in sestrami (ker so se v času zaljubljenosti precej ohladili). Pristni odnosi morajo biti tudi z sosedi, prijatelji, sodelavci, z vaščani, župljani…. Tudi to polni rezervoar. In ne nazadnje, potreben je odnos tudi z Bogom. Ta odnos je zelo pomemben za naš rezervoar. Poleg tega je zelo dobro poskrbeti tudi za izobraževanje, kulturo, zabavo…. Vse to polni naš rezervoar. Kdor bi mislil, da bo živel le od čustev do svojega partnerja, je v smrtni nevarnosti.

(Vili)

Jeziki ljubezni so po avtorjevem sledeči:

1. Priznanje
Sozakoncu dajemo dovolj priznanja za to, kar dela, za to kar je. Sem sodijo predvsem pohvale, spodbude, prijazne opazke… Nekateri ljudje preprosto morajo slišati, da nekaj storijo dobro, da so lepi… drugače niso srečni.

2. Posvečen čas
Nekdo pričakuje, da si njegov sozakonec vzame čas zanj, mu aktivno prisluhne in medtem ne bere časopisa, si vzame čas za družinske izlete, kino, gledališče…

3. Dotik
Nekateri ljudje kot izraz ljubezni razumejo le poljube, spolni odnos, objem… in imajo težave, če jih sozakonec pri tem ne razume.

4. Darila
Kdor govori ta jezik ljubezni, bo vedno vesel darilca, majhne malenkosti, ki mu jo napravimo in pustimo pod blazino…

5. Usluge
Marsikdo pa je od doma navajen, da se ljubezen pokaže tako, da se za sozakonca kaj stori: na primer pomije posodo, posesa, odnese smeti, opere avto… Če sozakonec česa od tega ne stori, je ves nesrečen in misli, da ga ne ljubi.

Na koncu avtor v nekaj poglavjih da nekaj napotkov, kako spoznamo svoj prvotni jezik ljubezni. Zanimivo, da jezik ljubezni lahko odkrijemo tudi pri svojih otrocih. Na koncu pa še podkrepi svojo teorijo s primerom, ko je bil zakon že mrtev, pa ga je žena z govorjenjem pravega jezika ljubezni spet obudila.

Na zadnjem srečanju smo predebatirali, koliko nam je knjiga dejansko pomagala v odnosu in kaj smo, potem ko smo jo prebrali, tudi spremenili.

Midva sva oba še enkrat prebrala knjigo in premislila, kaj bi bil najin prvotni jezik ljubezni. Nato sva si napisala pismo, v katerem sva napisala, kaj nama od teh 5 jezikov ljubezni najbolj pomeni in kaj najmanj. Zdaj imava to napisano in lahko vsake toliko časa prebereva, da ne pozabiva, kaj sozakoncu največ pomeni.
Ugotovil sem, da so moj jezik ljubezni usluge. Žena mi od tedaj večkrat skuha puding, lepo pripravi kosilo, mi pomaga pri delu… Še vedno pa samo branje knjige ne pomaga k boljšemu zakonu. Pomembna je tudi volja in disciplina. Ženi veliko pomenijo pohvale, zato sva na hladilnik obesila list, kamor si piševa pohvale in zahvale. Žal pa ga polni bolj ona kot jaz. Jaz vedno pozabim in ne vem, kdaj se bo njen rezervoar izpraznil.

(Rudi)

Pri nas nikoli nismo rekli hvala, ampak smo vedno v zameno nekomu nekaj napravili. Moj mož pa kar ni hotel verjeti, da so moj jezik ljubezni usluge. Stalno mi je dajal darila, jaz pa sem njemu govorila: »Usluge, usluge!« Kar nekaj časa je trajalo, da mi je nehal podtikati darila in je storil kaj zame.

(Branka)

Knjiga je zelo berljiva, resnične zgodbe ljudi, s katerimi se je avtor poklicno srečal, zelo pritegnejo. Vendar je za marsikoga napisana preveč v ‘ameriškem’ stilu. To pomeni, da se vse zgodbe srečno končajo, vsem, ki se srečajo z avtorjevo teorijo 5 jezikov ljubezni, se življenje in zakon čudežno spremeni na bolje… Bralec mora to vzeti v zakup in razumeti, da je avtor, naravno, hotel pokazati, da njegova teorija deluje. Še najbolj skeptičen med nami je rekel: Knjiga nama ni čudežno spremenila zakona, vendar pa zdaj bolje razumem svojo ženo, saj naju je spodbudila, da se pogovarjava o najinih željah in pričakovanjih.

Na koncu smo spregovorili tudi nekaj besed o spreminjanju sozakonca. Enotni smo si bili, da sozakonca ne moremo spremeniti, lahko mu pa se ob tej knjigi odkrito pogovorimo, kaj nam veliko pomeni in kaj ne. Če nekdo čuti in ve, s čim polni rezervoar ljubezni svojega sozakonca, bo iz ljubezni tudi sam začel spreminjati svoje ravnanje.