Obvezno cepljenje otrok – prisluhnimo drug drugemu

Tako v Sloveniji kot v tujini vedno več staršev in tudi zdravnikov zagovarja pravico do svobodnega odločanja o cepljenju otrok. Pa vendar je dogma o obveznem cepljenju pri nas še vedno izredno zaščitena s strani zakonodaje in zdravniške stroke.

V Sloveniji je cepljenje otrok (za nekatere najpogostejše bolezni) po zakonu obvezno. Starši, ki nasprotujejo cepljenju svojih otrok, so izpostavljeni hudim pritiskom: tako s strani države (postopki, kazni …) kot družbe in zdravnikov, češ da ogrožajo življenje svojih otrok in otrok drugih. Ti očitki in sankcije so težki, pogosto pa tudi zelo neosebni in neobčutljivi za stisko staršev.

Kot pri vsakem drugem iskanju družbenega dogovora je pomembno, da obe strani druga drugi prisluhneta in se spoštujeta. Globlje razumevanje razlogov za odklanjanje cepljenja si na primer lahko pridobimo, ko prisluhnemo nekomu z izkušnjo, kakršna je naslednja:

Mojega razloga, da mi je prvi otrok pri cepljenju skoraj umrl, nihče ne jemlje resno, zato se zdaj še bolj borim za svojo pravico.

»Starejšo hčerko sem, pred dvanajstimi leti, prvič dovolila cepiti pri treh mesecih starosti. Na samem cepljenju je bilo vse v redu, ko pa sva se vozili domov, sem k sreči nekje na avtocesti pogledala nazaj proti otroku in zagledala strašen prizor. Deklica je bila čisto pomodrela in v krču. Še danes ne vem, kako sem prišla nazaj do Zdravstvenega doma. Tam so jo komaj spravili k sebi vsaj toliko, da je lahko šla z rešilcem na Pediatrično kliniko. Takrat, v tisti zmedi, so vsi okoli naju govorili: “Reakcija na cepljenje, reakcija na cepljenje.” A glej ga zlomka, kasneje je o reakciji vse potihnilo. Nikoli ni nihče priznal, da jo je cepivo skoraj ubilo! Našteli so vse mogoče druge možnosti: da je imela naključno ravno takrat epileptični napad (potem pa nikoli več), da je bila verjetno v igri viroza, in podobno. Naslednje cepljenje naj bi bilo pod skrbnim nadzorom. Ker sem bila takrat mlada mamica, sem slepo verjela vsem zdravnikom. Odločili so se, da ji bodo vbrizgali manjše doze cepiva večkrat v dnevu. Po prvem vbrizgu je po eni uri zakuhala z vročino 40 stopinj. Prestrašena sem bila do konca, njihova tolažba pa je bila, da je to “normalno”. Takrat sem podpisala, da želim otroka na svojo odgovornost odpeljati domov, in sem to tudi storila. Dobesedno igrali so se z njenim življenjem. In ti ljudje so mi tedaj in mi še zdaj grozijo z nekimi tožbami in ne vem čem še. Druge punčke nisem dovolila cepiti, mojega razloga, da mi je prvi otrok pri tem skoraj umrl, nihče ne jemlje resno, zato se zdaj še bolj borim za svojo pravico. Če se nam to ne bi zgodilo, bi danes še vedno verjela vse o superiornosti cepljenja, tako pa ne verjamem več. Druga deklica je necepljena, stara je skoraj štiri leta, v vrtcu je od svojega desetega meseca dalje in niti enkrat še ni bila prehlajena, kaj šele, da bi jemala kakšne antibiotike.«

Za mnogimi odločitvami proti cepljenju otrok torej stoji realen strah staršev, da bi se kaj podobnega zgodilo tudi njihovih otrokom. Na žalost takšnih resničnih zgodb niti ni tako malo, kot bi sprva pričakovali. Mnogo izmed njih ima skupni imenovalnik tudi v zdravniškem zavračanju možnosti, da bi bili morebitni zdravstveni zapleti lahko posledica cepiv.

Po mnenju zdravnika dr. Rolfa Krona v nemškem dokumentarnem filmu o cepljenju je eden od razlogov za večinsko zdravniško podporo cepljenj prevelik vpliv farmacevtske industrije:

Kar 97 odstotkov vseh opravljenih študij in raziskav o cepivih financira farmacevtka industrija.

»Mislim, da je to povezano s tem, da smo tudi zdravniki podvrženi medijem, tudi na fakulteti – farmacevtska industrija usmerja tudi fakultete. Vse profesorje, ki tam opravijo svojo profesuro, večinoma podpira farmacevtska industrija. Poglejte samo profesorje nemške komisije za cepiva STIKO, na katerem področju so položili svoje profesure. Vse je zelo povezano s farmacevtsko industrijo. Brošure, ki jih dobivamo zdravniki, so povezane s farmacijo. Ni sodobnega zdravniškega časopisa brez članka, ki reklamira cepiva. Kar 97 odstotkov vseh opravljenih študij in raziskav financira farmacevtka industrija. Interesi farmacije pa so jasni, nas, zdravnike hočejo priganjati v eno smer. Uporabljajo nas kot marionete, kar je zelo dobro prepoznal tudi ministrski predsednik Horst Seehofer, ko je v nekem intervjuju povedal, da smo proti farmaciji pravzaprav popolnoma nemočni. Z nami delajo, kar hočejo. Na voljo imajo vsa sredstva. Tu gre vendar za 50 milijard ameriških dolarjev na leto.«

Podobno izkušnjo ima tudi ena izmed slovenskih farmacevtk:

»Na farmaciji se o cepivih učiš toliko, da izveš, da je bil to “največji dosežek medicine” in da tisti, ki so proti, niso nikoli videli, kaj pomeni imeti te bolezni. Vsaj tako je bilo pri nas. Meni so oči odprle sinove reakcije po cepljenju in delo v farmacevtskih predstavništvih, kjer sem videla, da se v zdravstvu in farmaciji velikokrat ne dela v korist pacienta, v kar sem prej 100% verjela, ampak da je pomemben le “biznis”. In da se tudi na študije ne gre zanašati, ker so objavljene samo tiste, ki so v korist proizvajalcem.«

Ali so torej cepiva sama na sebi slaba? Ne, gotovo ne. Ali si tako starši kot zdravniki zaslužijo natančnejše podatke o vsebnosti cepiv in o njihovih možnih stranskih učinkih? Gotovo. In ali bi komu (razen nekaterim žepom farmacevtskih gigantov) škodila transparentnejša razprava o cepivih ter več neodvisnih raziskav o njihovih učinkih? Odgovor verjetno ni potreben.

Vedno očitneje namreč  postaja, da kritiki obveznega cepljenja (tako starši kot zdravniki) ne bodo potihnili, vse dokler jih država in stroka ne bosta sprejeli za enakovredne sogovornike in prisluhnili njihovim argumentom in stiskam. In obratno.

Več:

Ameriški dokumentarni film o cepivih »Za skupno dobro« (s slovenskimi podnapisi): 

– Prevod celotnega intervju z dr. Rolfom Kronom

– Več pričevanj o stranskih učinkih cepiv