Nuša Derenda: Ženska mora najprej biti sama zadovoljna, da lahko potem daje naprej in osrečuje druge

Foto: osebni arhiv

Nuša Derenda je priljubljena slovenska pevka, ki je v svoji dolgoletni karieri požela toliko zmag, nagrad in priznanj, da bi jih kar težko našteli. Njene pesmi niso odmevale le doma, ampak tudi v tujini. Poznali so jo po njenem glasu in stasu.

Tudi danes ni nič manj polna energije in projektov. Letos spomladi je ob 25-letnici samostojnega glasbenega delovanja v Cankarjevem domu pripravila Veliki koncert s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in gosti. Prav prihodnjo nedeljo, 25. junija 2023, jo bomo lahko ponovno slišali na Vrhniki, kjer bo slovesnost Domovina praznuje. Skupaj z drugimi gosti bo obogatila praznovanje dneva državnosti. Ob tej priložnosti smo jo želeli spoznati malo od bliže – kot pevko, ženo, mamo in žensko. Saj tudi sama pravi, da bi brez družine bili tudi največji uspehi nesmiselni.

Gospa Nuša, več kot 25 let delujete kot samostojna glasbena ustvarjalka. Kaj vas pri vašem delu najbolj navdihuje? 

Ko začutiš, da te ima občinstvo »rado«, takrat daš celega sebe. In to te ohranja »živega«.

Res je, dolga je že ta doba petja, vse življenje to delam, prej v tujini, sedaj pri nas. To, da rad poješ in nastopaš, je nekako v tebi. Mislim, da je to Božji dar. Z leti pa ta dar, če ga neguješ in trdo delaš, lahko preraste v profesionalizem.

Glede samega glasbenega ustvarjanja pa je spet druga zgodba. Ko sem začela samostojno pot, sem našla avtorja, producenta, potem se je to nadaljevalo. Tako sem spoznala še več ljudi, s katerimi smo skupaj ustvarjali skladbe, na začetku predvsem festivalske. Matjaž in Urša Vlašič ter Boštjan Grabnar so ustvarili moj prepoznaven stil, ki je bil takrat v tem prostoru nekaj novega, drugačnega. Ravno festivali so najbolj vplivali na mojo prepoznavnost in v nekem obdobju sem bila res iskana. Nastopala sem na zelo različnih odrih in nisem se ustrašila nobenega izziva. Ta raznolikost mi je bila vedno všeč. Vedno pa je tako, da izvajalec najbolj uživa, kadar ga poslušalci želijo slišati v živo. Tukaj gre za povezanost z občinstvom. In ko začutiš, da te ima občinstvo »rado«, takrat daš celega sebe. In to te ohranja »živega«.

Po izobrazbi pa ste vzgojiteljica. Kako ste se odločili za ta poklic in kako se je zgodil ta preklop v glasbo?

Kot dekle sem bila vedno v akciji. Vedno sem imela ogromno dejavnosti; šport, zbor, dramski krožek, recitatorski krožek …

Glasbena šola me je še najmanj veselila. (smeh) Igrala sem harmoniko, nisem pa rada s harmoniko nastopala. Tudi gledališče, oder na splošno me je zanimal, ampak takrat nekako še nisem našla poti, da bi rekla, da je to to, kar si res želim početi. Nisem se našla v tem, da bi šla v srednjo glasbeno, da bi nadaljevala s klasiko. Nisem se našla v operi, tudi v jazzu ne, jaz sem hotela že v tistem trenutku peti in živeti.

Tako sem se potem odločila za poklic vzgojiteljice, ker se mi je zdel dinamičen. Moraš imeti malo otroka v sebi in energijo, ker je to zelo naporen in odgovoren poklic, kar sem potem videla v času pripravništva pri nas v Artičah. Kasneje sem dobila službo v vrtcu Brežice, najprej kot varuhinja, potem pa sem kot prva vzgojiteljica hodila tudi v bolnico Brežice, kjer sem se po tri ali štiri ure ukvarjala z otroki. To se mi je zdel tak sprejemljiv poklic. Rekla sem si: »Za vikende bom pa lahko pela!« (smeh)

Foto: osebni arhiv

Ste prepevali že takrat?

Prepevala pa sem že v osnovni in srednji šoli. Čez vikende smo imeli špile in sem kmalu spoznala ta način življenja, najprej z amaterskega vidika. Kmalu po moji srednji šoli pa smo bili povabljeni v Nemčijo in smo igrali tam s to skupino, s katero sem začela prepevati v srednji šoli. En mesec in pol smo bili tam, meni se je zdelo takrat to “fajn” … Bila sem mlada. Moraš poskusiti kaj novega, se podati v neznano, nekaj doživeti. Tako sem razmišljala takrat.

Poklic vzgojiteljice ste potem pustili …

Kmalu sem spoznala, da vse življenje tega ne bom zdržala – da bi čez teden delala, čez vikende pa pela. Ampak sem si rekla, da pustimo času čas. No, po izkušnji Nemčije sem se z lahkoto odločila, da bom samo pela. Moj takratni fant Frenk, danes mož, je bil takrat že redno zaposlen. Odločitev zanj ni bila tako samoumevna in lahka, a je sprejel izziv. Tam smo igrali kar sedem let. Veliko se nam je dogajalo in bili smo uspešni. Leta so minevala in lahko bi še nadaljevala, a sva se sčasoma odločila za vrnitev v Slovenijo.

Svojega moža Frenka ste torej spoznali znotraj glasbene skupine?

Da, on je bil del skupine, v kateri sem jaz v prvem letniku srednje šole začela peti. Njihova skupina je takrat iskala pevko. Dober znanec me je pripeljal v Artiče prav k Frenku domov, kjer so imeli vaje. Imeli smo avdicijo in potem so me sprejeli. (smeh) Tako da sva bila že čez mojo srednjo šolo par. Jaz sem bila čez teden v Ljubljani, za vikende smo pa imeli nastope.

Po povedanem sklepam, da je iskrica med vama preskočila zelo hitro po prvem srečanju?

Kaj želiš lepšega, kot to, da najdeš sorodno dušo, ki te razume in podpira pri tvojih željah in ciljih.

Ja. Kolikor se spomnim, sem parkrat prišla na vajo, najprej na avdicijo, potem me je na vajo pripeljal oče, da je prišel malo »preverit«, kje sem in kaj je to. (smeh) Tretjič pa je že Frenk rekel, da me lahko pripelje domov v Brežice. (smeh) Spomnim se, da sva po vajah še sedela ob klavirju in me je Frenk spremljal. Iskrica je preskočila. Glasba naju je povezala, pa tudi karakterno sva se ujela. Zaljubila sem se do ušes. (smeh) Kaj želiš lepšega kot to, da najdeš sorodno dušo, ki te razume in podpira pri tvojih željah in ciljih.

Torej je veliko pozitivnega, če imaš moža za sodelavca? 

Zelo veliko. Res ga moram pohvaliti. Brez njegove podpore ne vem, če bi mi uspelo.

Včasih greva tja, kjer nastopam, skupaj in je potem on zraven za tehnično podporo. To mi veliko pomeni, da ne pridem nekam, kjer nikogar ne poznam in tehnik ne ve, kako bi pobarval moj glas, kako bi spuščal glasbo … Tudi na splošno, ko sem začenjala samostojno pot na slovenski sceni, sva bila že poročena in vedno, ko se je Frenk z mano kje pojavil, so imeli vsi malo distance, ker ima Frenk meter dvaindevetdeset in je bil navsezadnje tudi moj varnostnik. (smeh) Tako da nisem imela preveč težav s kakšnimi oboževalci.

Še sedaj, ko kam pridem brez njega, me vprašajo: »Ja, kje je pa Frenk?« Pa rečem: »Saj sem velika punca, bom že, a ne?!« (smeh) Mi je pa vedno bil v oporo, tudi to je pomemben vidik najinega odnosa.

Sva pa oba taka ognjena in seveda sva se kdaj skregala in potem vse sproti reševala. Mislim, da tudi zaradi tega najina veza še kar traja. Konec koncev se v življenju marsikaj zgodi, moraš se prilagoditi, učiti, včasih malo nazaj potegniti. Ne more biti vedno po tvoje ali pa po njegovo, je treba nekako ohranjati to ravnotežje.

Med vašo kariero sta se rodila tudi dva sinova. Kako bi opisali tisti čas – dva majhna otroka, snemanja, nastopi?

Konec koncev se v življenju marsikaj zgodi, moraš se prilagoditi, učiti, včasih malo nazaj potegniti.

Ko sedaj pogledam nazaj, sploh ne vem, kako nam je to vse uspelo, ampak ko je človek mlad, se vse da. Poleg tega sem imela zelo pridno mamo in taščo, ki sta bili 24 ur na dan na razpolago. Mene je bilo tega malo strah, ker sva imela otroka, preden sem začela solo kariero, oz. sem bila noseča, ko sem snemala svoje nove pesmi. Nisem pa verjela, da bo tak bum, kot je bil. Zame je bil vsekakor. Že pri prvem otroku sem še eno leto potem nastopala v Nemčiji in je takrat tudi moja mama prevzela to odgovornost za nekaj dni in ga je vzela k sebi, ko je bil še manjši. Kajti že mesec in pol po porodu sem morala za 15 dni v tujino, takrat je šla mama z nami, ampak samo enkrat. (smeh) Nekako niso dobili zamenjave za pevko in me je Frenk tudi spodbujal k temu, naj grem, češ, saj bodo mame pomagale. Jaz sem takrat to sprejela, a potem pri drugi nosečnosti sem rekla, da je sedaj dovolj in da ne bom potovala v Nemčijo, otrok bo pa doma.

Potem pa sva imela veliko nastopov v Sloveniji. Sicer sva se s teh nastopov vedno vračala čimprej domov, da sva prevzela otroka, preživela nekaj časa z njima, je pa bilo res stresno.

Vendar se mi zdi, da sta to otroka opazovala in sprejela, da je to najin poklic in da tako je. Blizu našega doma sta imela šolo, hodila sta v glasbeno šolo, na nogomet … Nekako je šlo, čeprav sem imela vedno slabo vest, da sem preslaba mama, da sem premalo prisotna. To se je potem pokazalo v najstniških letih. Takrat je bilo treba nekaj spremeniti. V istem obdobju sem tudi zbolela, glasilke so me izdale, to je bilo vse povezano. Psiha dela po svoje.

Kaj se je v tistem obdobju spremenilo v vaši družini?

Kot mama sem jima sicer vedno dala vedeti, kaj je prav in kaj ne, toda pogosto nisem imela dovolj časa.

Želela sem, da se tudi Frenk bolj posveti otrokoma. Kot mama sem jima sicer vedno dala vedeti, kaj je prav in kaj ne, toda pogosto nisem imela dovolj časa, da bi se z njima lahko dlje časa pogovarjala, ju kaj naučila … Recimo, naročila sem, naj bo drugi dan pospravljena soba, pa ni bila. Potem sta šla v šolo, jaz pa sem šla popoldne že na nastop in nisem mogla biti dosledna. Babice pa, saj veste, vnuke bolj razvajajo, kot pa vzgajajo. Frenk je vedno našel skupni jezik s fantoma preko športa, jaz sem pa kot mama želela tudi nekaj reda in sem kaj zahtevala od njiju … To sva morala tudi midva z možem malo uskladiti. Ko sta bila najstnika, sem možu rekla, da je mama tista, ki mora biti ljubeča in razumevajoča, ata pa tisti, ki se mora kdaj kaj po moško pogovoriti z njima. To sva morala ozavestiti, ker glasbeni posel te potegne precej notri in kar pozabiš, si rečeš, saj sta otroka v varnih rokah, mi pa gremo, špil, nastopi, ozvočenja itd.

Čemu sta z možem kljub naporni službi dajala prednost?

Vedno sva šla čimprej domov, da sva ju lahko pospremila v šolo, šla malo spat, ampak se ti spremeni bioritem, tudi nimaš več toliko energije, da lahko vse to zmoreš. Ko si mlad, lahko marsikaj, potem pa moraš začeti malo bolj poslušati svoje telo, si vzeti več časa zase. Ni vse samo posel, samo služba.

Je pa res ta služba odvisna od tebe in če trikrat rečeš ne, te ne bodo več klicali. Če si samostojni podjetnik, moraš zaslužiti za prispevke, za leta, za vse. Ni tako: ti pa ves čas “špilajo”, imajo veliko denarja … Ne, to je amortizacija, rabiš obleke, moraš napolniti rezervoar, veliko se voziš, rabiš opremo za ozvočenje, veliko stroškov je zadaj, to je podjetje. Veliko je izvajalcev, ki učijo, nastope pa imajo za hobi. Meni je bila pa to res glavna dejavnost.

A kljub vsemu smo imeli vsako leto nekaj smučanja, pa dopust na morju in še kakšen izlet … Pa seveda skupna nedeljska kosila, branje knjigic pred spanjem, ko sta bila manjša, pa druženja ob prostih dnevih …

Omenili ste, da sta tudi vaša sinova hodila v glasbeno šolo. Sta se tudi onadva našla v glasbi, glede na to, da sta vidva glasbenika? 

Oba sta končala nižjo glasbeno šolo iz klavirja. Nista kazala nekega posebnega interesa za določen inštrument. Glasbena šola je bila zelo klasična, takrat še ni bilo teh privatnih šol, kjer jih učijo zraven še tudi kaj takega, kar otroke zanima. Vaditi sta morala predvsem tehniko in klasiko in ni ju potegnilo v to. Tako da je bila glasbena šola precej z muko narejena.

Matevž, ki je starejši, je sicer kazal talent in željo po tem, da bi nastopal in pel – ukvarjal se je s športom in glasbo. Danes ima dva benda, včasih gre z mano kam zapet, je tudi moderator na radiu Krka, tako da je zaposlen, zraven pa še išče svojo nadaljnjo glasbeno pot. Vidim, da je zadovoljen, tako da sem tudi jaz zadovoljna. Mlajši pa je ubral drugo pot in si ne želi medijske pozornosti, želi imeti zasebnost, ima dekle … Oba sta na tem, da bosta diplomirala, sin ima službo in se je že kar osamosvojil.

Kako ob odraslih sinovih danes izgleda vaše materinstvo?

Otroci se morajo hitro osamosvojiti. Ne zdi se mi prav, da jih lepiš nase, mora biti neko ravnovesje.

Če nisem preutrujena, se potrudim, da pripravim nedeljsko kosilo, ali pa kaj spečemo zunaj. Skratka, smo v stiku,  če kaj potrebujeta, vesta, da sva tu. Matevž živi čez teden v Novem mestu, mlajši pa v Krškem skupaj s punco. Se uskladimo, smo na vezi, se družimo … Se mi zdi, da je to ena normalna pot. Otroci se morajo hitro osamosvojiti, ne zdi se mi prav, da jih lepiš nase, mora biti neko ravnovesje. Trenutno sem zelo zadovoljna in upam, da bo tako tudi naprej.

Dotakniva se malo še vaših uspehov: bili ste na Evroviziji, Slovenski popevki, Emi, Melodijah morja in sonca in še bi lahko naštevala. Ste imeli kdaj tudi težke trenutke?

To je bilo približno deset let nazaj, ko sta bila fanta najstnika, stara okoli 15 let. Pri nas so obdobja, ko imaš več nastopov, in december je zagotovo eden takih mesecev. Spomnim se da sem imela novembra 2011 koncert v Cankarjevem domu, oddelala seveda še »veseli« december, po novem letu sem pa zbolela. Takrat se nisem pozdravila do konca in so me prosili, da bi šla zapet eno ali dve pesmi, pa sem rekla, to bo pa že šlo. Na nastopu pa sem začutila, da mi je nekaj v glasu počilo, in to mi je zelo udarilo na psiho. Kar naenkrat sem izgubila tisto samozavest, ustrašila sem se, da bom morala nehati peti. Ampak nič mi niso rekli, da bi morala na operacijo ali kaj takega, ampak sem enostavno potrebovala počitek. Ob tem sem se pa še bala za otroka, ki sta bila še vedno precej sama. To obdobje je bilo najtežje, ko nisem mogla več tako zapeti, kot sem si sama želela, in zato na nek način nisem bila več tista stara jaz. To me je kar prizemljilo. Nisem odnehala, začela sem delati vaje za glas in prakticirati več upevanja pred nastopi. Privoščila sem si tudi več počitka.

Foto: osebni arhiv

Kako je ženskam v glasbeni industriji, je kaj težje, kot moškim? Se morajo bolj boriti za svoj obstoj in prepoznavnost ali ni pretiranih razlik? 

Mislim, da je odvisno od izvajalca, na kakšen način si ustvari prepoznavnost. Veliko sem se prilagajala, kljub temu, da imam veliko svojih pesmi in so festivalske zmagovalke, saj si na koncu koncev ljudje vedno želijo zabave. Glede na to, da sem prej toliko let pela tako za tujce kot za Slovence, sem, preden sem imela svoje pesmi, veliko pela coverje, priredbe itd. Potem pa sem nadaljevala s tem, tudi ko sem imela že svoje pesmi. Vedno rada upoštevam tudi želje naročnikov.

Težko je reči, ali je težje moškim ali ženskam. V vsakem primeru je treba vztrajati, če si to res želiš delati. Od pevke se tudi pričakuje, da je vedno urejena, spočita, ko imaš otroke je to še toliko težje. Spet je odvisno, če si sam avtor ali si samo izvajalec in ti drugi pišejo. Tukaj imamo različne tipe izvajalcev. Jan Plestenjak si je sam naredil res lepo zbirko pesmi, tudi Vlado Kreslin in drugi. Če si sam avtor, je to dodana vrednost. Jaz sem veliko delala v sodelovanju z drugimi izvajalci in avtorji in se je nabralo res ogromno pesmi. Zagrabila sem vsako priložnost, da sem snemala in se predstavila publiki. Letos, ko sem imela koncert v Cankarjevem domu ob 25- letnici svoje kariere, sem si pa rekla, da bom pela samo svoje pesmi. (smeh) Tako da je večina res bila mojih pesmi. Imela sem zelo mešane občutke pri tem, koliko me ljudje spremljajo, katera je zdaj moja ciljna publika, ker se to zelo spreminja. Prihajajo nove generacije, ki jih ti ne zanimaš, ker si že prestar. (smeh) Srečujem se pa tudi z mnogimi, ki so bili takrat otroci, ko sem se jaz pojavila, in so zdaj stari 35, in mi je všeč, ko vidim, da znajo moje pesmi. Trudila se bom še malo migati, mogoče ne več tako intenzivno, kar se tiče novih skladb.

Potovali ste od Amerike pa tudi do Savdske Arabije. Ali se občinstvo med seboj zelo razlikuje?

Ljudje se znajo vsepovsod veseliti, ampak na malo drugačen način. Ko sem bila v Zambiji z Unicefom, sem videla, da imajo tam svoje pesmi, svoj ritem, vse se jim smeji, glasba je v njih. Če greš severneje, so ljudje malo bolj zadržani. Delujejo hladni, toda ko jim je nekaj všeč, te pa vzamejo zelo za svojega in znajo tudi zelo nagraditi, z aplavzom, s prijaznostjo. Tako da sem ogromno nekih avtogramov razdajala v Nemčiji in Švici, se slikala z njimi, pisali so mi domov in pošiljali slike, res so nas imeli za svoje na določenih lokacijah.

Od pevk se tudi pričakuje, da je vedno urejena, spočita, ko imaš otroke je to še toliko težje.

Ljudje so zelo različni, a ko je dobro vzdušje, se mi zdi, da smo vsi enaki, da imamo radi glasbo. Poseben občutek je tudi peti za oboževalce Evrosonga. Pesem Energy so si zelo zapomnili in še zdaj vsako leto dobivam kar nekaj pozdravov in slik na to temo.

Je pa res, da se Slovenci znamo zelo prilagoditi. Radi pojemo hrvaške, dalmatinske pesmi, zadnje čase je zelo popularen balkanski melos. Smo pa morali v Nemčiji ali Švici velikokrat zapeti kaj v slovenščini, predvsem Avsenikovega: Tam kjer murke cveto, Slovenija, odkod lepote tvoje, Roblek … Smo peli tudi v nemščini, ampak so velikokrat potem prišli k nam in rekli, dajte še tisto v slovenščini ‘tam kjeh muhke cveto’.

Iz vas žari ženstvenost. Imate kakšen nasvet za ženske, ki vstopajo v srednja leta? Na kaj naj se opirajo, da bodo cvetele? 

Če kaj ne štima v partnerstvu, če ne štima z otroki, to vse vpliva na žensko.

Najbolj pomembno je bilo to, da sem dovolj zgodaj začela gledati na prehrano in na fizično aktivnost, ker je to na prvem mestu. Pa seveda dovolj spanja. Tega sem se morala kar naučiti in sem začela raziskovati, kaj mi najbolj odgovarja, kako se zvečer najbolj umirim, da bi lahko spala 8 ur skupaj v kosu. V osnovi gre za to, da si miren in pomirjen s svojim življenjem. To je velikokrat težko, ker stres naredi svoje, ampak sama sem se s tem stresom že nekje okoli 40. leta soočila. Mislim, da imamo ravno v teh letih okoli 40. ženske najbolj tako osebno krizo, ko se spopadamo malo s hormoni, malo s spremembami, ki se takrat zgodijo … Ampak nikoli se ne smeš vdati, vedno se da najti rešitev. Aktivnost je dobra, jaz imam osebnega trenerja že deset let. Pa tudi to, da si zadovoljen v življenju, je zelo pomembno. Če kaj ne štima v partnerstvu, če ne štima z otroki, to vse vpliva na žensko. Mislim, da mora ženska najprej sebe poslušati, svoje telo, sama mora biti zadovoljna, da lahko potem daje naprej in osrečuje druge.

Je na to vašo pozitivnost vplivala tudi vaša vera?

Pomembno je, da delaš to, kar te izjemno veseli in polni. Potem lahko to veselje do življenja prenašaš tudi na druge.

Jaz sem rojena v krščanski družini, z očetom sem hodila k maši. Sicer nisem rada hodila, sva pa šla na kor in sem tam pela in mi je bilo lažje. (smeh) Kljub temu so me neke stvari zaznamovale oz. sem vedno gledala življenje na ta način, da če delaš dobro, se ti vrača dobro. Pa to, da moraš biti potrpežljiv, kdaj znati tudi odpustiti. Veliko je odvisno tudi od karakterja, pa vzgoje, ampak velikokrat sem se zatekla k nečemu večjemu. Nisem toliko sledila Svetemu pismu, nisem se toliko poglabljala, ampak konec koncev sem se vedno dobro počutila v cerkvi, kjer me vedno prevzamejo neka čustva … Tako da ja, verjamem, da je nekaj nad nami, nekdo, ki nas čuva in mogoče kdaj tudi malo opomni, da se moramo spremeniti ali pa kaj narediti na sebi.

Kasneje sva imela z možem tudi tak poklic in velikokrat smo “prešpilali” sobote in sva prišla proti jutru domov in nisem bila tako redna obiskovalka nedeljskih maš. Mislim, da je vseeno vera mene zaznamovala kot osebo in da se to nekako prenaša na otroke.

Ljudje potrebujemo druge okrog sebe, ki so nasmejani, veseli, z dobrimi nameni, toplimi besedami, pozitivnim sporočilom. Hvala vam za to, kar (od)dajate.

To potrebujemo vedno. Tudi jaz si želim, da bi se Slovenci na splošno bolj sprostili, bili malo bolj ponosni na svojo državo. Že nekajkrat sem rekla, da bi vsak človek moral iti drugam vsaj za kakšno leto, da bi videl, kako drugje živijo, da se zaveš, da imamo tu en mali raj na zemlji. A kjerkoli živiš, je najbolj pomembno, da si obkrožen z ljudmi, ki ti največ pomenijo, in da delaš to, kar te izjemno veseli in polni. Potem lahko to veselje do življenja prenašaš tudi na druge.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja