»Nisem gej. David sem.«

Pri polemikah o homoseksualnosti je bistvenega pomena napačna predstava, ki je vsesplošno prisotna, da je homoseksualnost identiteta, razmišlja istospolno usmerjeni David.

David Prosen nam v svojem članku ponuja razmišljanje na to temo, ki ga začne z vprašanjem: »Ali se človek rodi “gej” ali si to izbere?« Pravi, da je odgovor na obe vprašanji negativen in da v resnici ti vprašanji sploh nista tako pomembni. Pomembnejša je napačna predstava, ki se skriva za takšnimi polemikami in je vsesplošno prisotna – to je, da je homoseksualnost identiteta.

»Z oznako “gej” sem prevzel (napačno) identiteto«

Kot kristjan je David prepričan, da je človekova identiteta na najosnovnejši ravni zakoreninjena v dejstvu, da je ustvarjen po Božji podobi – »moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27). Zase pravi, da je včasih verjel, da je “gej”, saj ga isti spol privlači, že odkar pomni, in je zato sklepal, da se je tak že rodil. Svojo privlačnost do istega spola iz otroških let opisuje podobno tisti, ki jo izkusi večina dečkov. Da je torej iskal heroje in vzornike, ki jih je želel posnemati. V puberteti pa sta privlačnost in občudovanje postali erotizirani in kmalu je sprejel slabšalno oznako “gej”, ki so mu jo nadeli sovrstniki, saj je resnično občutil seksualizirano privlačnost do istega spola.

Nihče ne more biti istospolna privlačnost, lahko pa jo občuti.

Čeprav si istospolne privlačnosti ni izbral sam, David poudarja, da pa je povsem zavestno izbral svoj odziv na to privlačnost. Ta pa je bil, po njegovih besedah, grešen in mu je prinesel le veliko bolečino, osamljenost in ločenost od Boga. Sčasoma se je močno zlomljen vendarle odzval na ljubeč Gospodov klic k odpuščanju in ozdravitvi. Svojo vrnitev k Bogu opisuje kot prehod iz sramotne doline in temačne preteklosti v svetlobo Božje luči in resnice, ki je osvetlila laži, ki jih je verjel o sebi – še zlasti tisto laž, da je “gej”.

Z oznako “gej” je David nase prevzel napačno identiteto. Tudi katerakoli druga oznaka (“lezbijka”, “biseksualec”, “homoseksualec” …) namiguje na tip osebe, enakovreden moškemu ali ženskemu. David pravi, da to ni prav, saj nihče ne more biti istospolna privlačnost, lahko pa jo občuti.

Iz identitete v življenjski slog

David se nato opre na knjigo Alana Medingerja z naslovom Growth into manhood (Rast v moškost), v kateri avtor pojasnjuje, da je homoseksualno nagnjenje in obnašanje obstajalo že od nekdaj, da pa se je zamisel o homoseksualnosti kot identiteti začela razvijati šele kakih 150 let nazaj skupaj s prvo pojavitvijo izraza “homoseksualec”. S prevzemom homoseksualnosti za identiteto pa pride na površje množica neresnic, kot so:

Povsem logično se mi je zdelo izbrati si tak življenjski slog, ki sem ga občutil kot naravnega. Vendar je bila ta izbira logična le zato, ker se je zdelo, da je resnična.

»Tak sem se verjetno rodil.« »Če sem se tak rodil, me je Bog takšnega ustvaril.« »Če me je Bog ustvaril takšnega, potem s tem ne more biti nič narobe.« »Tak sem po naravi, temu moram torej biti zvest, saj se ne morem spremeniti.« »Če bi se hotel spremeniti, bi ravnal v nasprotju s svojo naravo in to bi bilo škodljivo.« »Ko sprejmem samega sebe kot geja, se počutim, kot da bi se mi odvalil težak kamen in to je gotovo dobro.« »Če me ljudje ne morejo sprejeti kot geja, potem je nekaj narobe z njimi.« »Če me ljudje ne sprejemajo kot geja, ne sprejemajo tega, kar sem.«

David zase pravi, da se je lahko našel v vsaki od teh trditev. Povsem logično se mu je zdelo izbrati si tak življenjski slog, ki ga je občutil kot naravnega. Vendar je bila ta izbira logična le zato, ker se je zdelo, da je resnična, v resnici pa je bila to laž na laž.

»Nikoli nisem resnično verjel, da sem moški«

David pravi: »Verjel sem, da sem gej. Bil pa sem tudi prepričan, da tega nisem izbral sam in sem tako verjel, da me je takšnega ustvaril Bog. Zato pa mi v luči tega, kar sem občutil, vrstice iz Svetega pisma, kakršna je sledeča, niso bile logične: “Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju” (3 Mz 20,13). Kako me je lahko Bog, ki je ljubezen, ustvaril takšnega in me potem obsodil na pekel?« David je nato skušal najdi razlago v “pro-gejevski” teologiji, saj si je srčno želel biti v ljubečem odnosu z moškim, hkrati pa je v srcu čutil, da je to narobe.

Ko je v meni raslo zavedanje in sprejemanje dejstva, da sem moški, je moja privlačnost do moških silovito upadla, večjo privlačnost pa sem začel čutiti do žensk.

Šele ko je David sprejel resnico, da je homoseksualno vedenje greh, pravi, da ga je Bog lahko ozdravil in mu pokazal, da je sprejel napačno identiteto. Začel je iskati, kdo v resnici je, in spoznal, da zase nikoli ni resnično verjel, da je moški. V tem procesu je spoznal, da se pravzaprav ni nikoli poistovetil z nobenim od spolov. Pravi, da mu je Jezus preko evharistije in drugih zakramentov razodel, da je resnično moški. Še več, da ima mnoge moške značilnosti, ki se jih ni zavedal, kot sta na primer pogum in moč. Bil je nepopisno vesel, ko je začel notranje spoznavati in sprejemati dejstvo, da je moški, da je možat in da sodi v moški svet. Ko pa je to zavedanje raslo v njem, je njegova občutena privlačnost do moških silovito upadla, večjo privlačnost pa je začel čutiti do žensk.

Homoseksualnega tipa osebe ni

Ker se torej istospolna privlačnost nanaša na izkustvo in ne tip osebe, sprejemanje homoseksualnosti kot identitete prinaša veliko zmede, je prepričan David. In če želi kristjan opravičiti homoseksualno vedenje, mora potvarjati Sveto pismo. David tako opozori tudi na težavo Katoliške cerkve, kjer veliko posameznikov želi, da bi Cerkev spremenila svojo držo do homoseksualnosti, saj ta na videz diskriminira ljudi, ki so preprosto “takšni po naravi”. A David opozarja, da ni diskriminacija, kadar želimo opozoriti na napačne predstave in jih skušamo popraviti. Te težave pa David ne vidi le kot problem “izven” Cerkve, temveč tudi pri dobrih katolikih in katoliških duhovnikih, ki napačno predpostavljajo, da ljudje svoje spolne usmerjenosti ne morejo spremeniti. »Lahko da mislijo dobro, a so iz kateregakoli razloga že nasedli laži, da obstaja homoseksualni tip osebe,« še dodaja.

Istospolna privlačnost se nanaša na izkustvo in ne tip osebe, zato sprejemanje homoseksualnosti kot identitete prinaša veliko zmede.

David svoje razmišljanje osvetli z upanjem za tiste, ki izkušajo istospolno privlačnost, in pozivom, da ne smemo nikoli obupati pri pomoči drugim, da spoznajo resnico. Pravi še, da Bog sicer ne bo kar “spremenil” osebe, kakršno je ustvaril, lahko pa spremeni posameznikov način razmišljanja, tako da mu razkrije laž, ki jo je ta sprejel o sebi. Ko pa se laž razkrinka, se lahko začnejo celiti rane, ki so posameznika vodile k tej laži, kot so zloraba, zavrnitev ali pomanjkanje potrditve v moškosti ali ženskosti.

»Besede imajo moč,« dodaja David. In vsakogar od nas poziva, naj prenehamo z oznakami, kot so “gej”, “lezbijka”, “transspolna oseba”, “homoseksualec” ipd., saj namigujejo na identiteto, dodatno podkrepijo laži in zaostrujejo težave v naši družbi in Cerkvi. Namesto tega naj bi govorili o “istospolni privlačnosti”, kar po Davidovem mnenju bolj pravilno opisuje to, kar ti moški in ženske izkušajo.

Prava identiteta v Božjem sinovstvu

Spoznanje, da smo ljubljeni sinovi in hčere Boga, ki nas brezmejno ljubi, je naša edina prava identiteta.

Svoje razmišljanje David sklene z osebnim spoznanjem prave identitete in vrednosti. Navaja citat iz knjige p. Larryja Richardsa z naslovom Be a man! (Bodi moški!), ki mu je pomagala k resničnemu notranjemu in ne le intelektualnemu spoznanju svoje vrednosti: »Ko smo bili krščeni, se je nebo odprlo nad nami, prav tako kot se je nad Jezusom, in v duhu se je Bog Oče, Stvarnik vsega, ozrl na tebe in mene in dejal: “Ti si moj ljubljeni Sin.” Prenehal si biti stvar in postal si sin Očeta v moči Svetega Duha.«

To spoznanje, da smo ljubljeni sinovi in hčere Boga, ki nas brezmejno ljubi, je za Davida najpomembnejše, saj je to naša edina prava identiteta.

Povzeto po: lifesitenews.com 

Foto: bigstockphoto