»Molila sem, da bi vzljubila dojenje«

Foto: WikiCommon

O Abby Johnson smo že pisali. Nekdaj direktorica klinike za splave, danes borka za življenje – in mati sedmih otrok. Nedavno je na spletu podelila tudi materinsko preizkušnjo, o kateri ne govorimo pogosto …

Moja pot do materinstva je bila polna preizkušenj. Prvih dveh nosečnosti nisem načrtovala in pod vplivom strahu sem žal izbrala splav. Tretjič sem bila noseča s svojo hčerko Grace. Mučila sem se z dojenjem in hudo poporodno depresijo. V materinstvu nisem uživala, dokler ni hči dopolnila enega leta. Po Grace si nisem želela nobenega otroka več. Otroke sem videla kot oviro na svoji poklicni poti pri Planned Parenthood. Zanje preprosto nisem imela časa. Poleg tega so vsako nosečnost spremljale grozne slabosti in skozi to si nisem želela še enkrat.

Razen pri prvem porodu se nisem spopadala s poporodno depresijo. Še vedno pa sem sovražila dojenje.

Nato sem zapustila Planned Parenthood. Življenje se mi je spremenilo. Moje srce se je odprlo in neznansko sem si zaželela še kakšnega otroka. Nato je prišla neplodnost. Veliko krvnih testov, različnih zdravil, injekcij … In nato se je rodil Alex, moj prvi sin. Bila sem tako zaljubljena vanj, da sem si pri priči želela še enega dojenčka. Enajst mesecev kasneje se je rodil Luke. In štirinajst mesecev kasneje Carter. Po nobenem od teh porodov se nisem spopadala s poporodno depresijo. Še vedno pa sem sovražila dojenje. Želela sem si, da bi mi bilo všeč, vendar mi enostavno ni bilo.

Šest mesecev kasneje je nek dojenček potreboval dom. Rodil naj bi se čez dva tedna in je potreboval starše, ki bi ga posvojili. Nisem mogla drugega, kot da sem privolila. Jude je bil naš četrti fantek.

Nato sva z možem mislila, da bomo družino zaključili s šestim otrokom. Kako sva bila presenečena, ko sva izvedela, da pričakujeva dvojčke! Začela sem vsak dan moliti. Molila sem, da bi vzljubila dojenje. Nekaterim med vami se to morda zdi trapasto, a s svojimi otroki nikoli nisem doživela te vrste povezovanja, zato sem si ga neznansko želela. Vedno sem ga doživljala kot zoprno opravilo, nekaj, kar sem zaničevala, a godrnjaje vseeno počela. Želela sem biti kot tiste mamice, ki ljubeče zrejo v svoje otroke, medtem ko jih dojijo. Nikoli nisem bila takšna. Vedela sem, da to lahko spremeni le Bog. Zato sem molila in molila in molila.

Nekega ponedeljkovega popoldneva sta se rodili moji punčki. Porod ni bil lahek. Lucille se je rodila vaginalno. Magdalene je nagajala, tako da je bil potreben urgentni carski rez. A bili sta zdravi in brcajoči sladki kepici. Ko sem se zbudila iz splošne anestezije, sem obe prvič videla. Takoj sta se začeli tandemsko dojiti in vedela sem, da bo tokrat drugače. Spoznala sem, da mi je Bog naklonil ta mali čudež. Postala sem ena tistih mamic, ki ljubeče zrejo v svoje otroke, medtem ko jih dojijo.

Abby Johnson z dvojčicama Lucille in Magdalene

Vse to vam pripovedujem, da bi vam povedala, kako zahtevna zna biti pot materinstva. Moja pot je bila polna vzponov in padcev, obratov in ovinkov. Včasih nas ob pogledu na črtice na testu nosečnosti zagrabi panika. Včasih se nam zdi, da ne bomo zmogli vsega, pred kar smo postavljeni. Naučila sem se, da bomo zmogli. Nikoli ne sprejmite trajne odločitve ob pogledu na trenutne okoliščine. Naslonite se na to, kar zmore vaše telo. Ustvarjene ste, da zmorete čudovite stvari. In čisto zares, molitev dela čudeže.

Prevod: Eva Markovič