»Mami, ali je res, da se bosta kar dve punci poročili?«

Vir: Shutterstock

Morala sem stopiti na plano. Že dolgo čutim, da drugače ne gre. In točno vem, kaj se bo zgodilo. Paradižniki, ogromni rdeči paradižniki bodo leteli vame. In to ob omembi ene same besede. Proti.

Da sem nestrpna, da sem proti ljubezni, da sem cerkvena ovca. Oh, ali niso ravno te stvari tiste, ki me kot kristjana najbolj opredeljujejo? Ljubiti in spoštovati … In ki jih nosim v srcu kot najbolj dragocene?

Izpostavljanje bo tokrat zame še težje. Ker vem, da se bo odvijalo med mojimi najbližjimi, pred katerimi bom izpadla zaplankana. A vem in čutim, da to moram storiti – zaradi odnosov.

In zato bo tokrat izpostavljanje same sebe zame še težje … Ker vem, da se bo odvijalo med mojimi najbližjimi, sorodniki, prijatelji, sosedi. In pred katerimi bom izpadla zaplankana.

A vem in čutim, da to moram storiti – zaradi odnosov. Ker so tisti, ki štejejo največ. In ker ravno odnose želijo spremeniti. Ravno v odnose želijo poseči, ki so že sami po sebi prezapleteni.

A vem in čutim, da to moram zapisati, da lahko vsaj delček prispevam – za svoje otroke, ki bodo v tem svetu že brez iskanja spola gotovo pogosto zmedeni. In vem in čutim, da je prav, da bi to prebrali. Da med vsemi poplavami novic in argumentov ne izgubimo zdrave pameti.

*****

Sedemletna hčerka je pritekla domov z učne ure klavirja in me nekoliko v dvomu vprašala: »Mami, ali je res, da se bosta kar dve punci poročili?«

Če moj sedemletni otrok točno ve, da vse to vodi v propad civilizacije, se lahko zgolj vprašam, kam je odjadrala naša zdrava pamet?

Za hip pomislim, kako bi čim bolj prilagodila odgovor njeni mali glavici, ko ona že vzklikne: »Ja mami, kako bosta pa dobili dojenčka?« Saj tako Evropa ne more iti naprej!

In če moj sedemletni otrok točno ve, da vse to vodi v propad civilizacije, se lahko zgolj vprašam, kam je odjadrala naša zdrava pamet? Kako lahko tako pomemben zakon, kot je družinski, spregleda temelje naravne zakonodaje, v kateri sem odraščala sama in želim, da odraščajo moji otroci?

Ah, dva tisoč let je pravo slonelo na načelu naravnega, tistega, ki izvira iz naravnih odnosov. In ena od bistvenih zakonitosti je, da sta mož in žena potrebna in nujna za ohranitev družbe. Oba. V vsej svoji različnosti bogatita družino, ji dajeta dva različna bregova, ki sta stebra otrokom.

*****

Sedim na kavču in berem, male glavice veselo skačejo okoli mene, ko se začne prepir. Bratec hoče, da se igrajo slepe miši, punci protestirata. Triletna bi rada previjala dojenčka, starejša se ji želi priključiti.

Seveda se fantek s tem ne strinja. On ne mara previjanja. On ni tak. Hoče, da bi punci popustili, zato vpije. In razlaga, kako bi bilo prav, da se vsi igramo po njegovo, saj je on edini fant, me smo pa štiri.

Otroci me učijo politične modrosti. Zato bom na referendumu obkrožila proti.

Ko mu pustim, da pove svoje, se pomiri in nekoliko razočaran začne zlagati kocke. Razumel je, da ne more večine siliti, kar želi sam. Kaj pa mi? Ali ne dajemo pravice posameznika pred pravico celotne družbe? Oh, Gospod, daj mi zdrave pameti.

Da, otroci me učijo politične modrosti. Zato bom na referendumu obkrožila proti. In bom to tudi povedala. Vsakemu, ki mi bo želel prisluhniti. Ker, kljub temu da imam tako mandarine kot pomaranče neznansko rada, vem, da niso iste. Čeprav so vsi agrumi. A vseeno drugačnega okusa.

Tokrat bom še posebej pazljiva. In ne bom ostajala hladna. Opominjala bom v ljubezni. Zaradi svojih otrok, ki me vsak dan opominjajo, kaj je prav in kaj ne.