Foto: ShutterstockVprašanje, ki ga je sredi nedeljskega kosila izstrelil naš četrtošolec. Sprva sem ostala brez besed, v moji glavi pa je divjal vihar: mu je kdo od sošolcev kaj rekel? So se o tem učili v šoli? Kako naj se odzovem? Ko sem se zmogla vsaj nekoliko umiriti, sem s pomočjo postavljanja vprašanj izvedela, da so se v šoli pogovarjali o podnebnih spremembah in da se je ob tem spomnil na oddajo (ki smo si jo ogledali že pred meseci), v kateri je videl, kako ljudje s svojim obnašanjem prispevamo k uničevanju našega planeta. »Saj veš, letos poleti je bilo takšno grozno vreme sigurno zato, ker nas je na svetu preveč,« je zaključil svojo obrazložitev.
Kako odgovoriti na tako vprašanje?
Najprej sem ga spomnila na lanskoletni izlet na Grossglockner. Pogled na ledenik, ki je bil še pred desetletjem veliko večji kot sedaj, morda res zbuja občutek, da imajo vsi, ki opozarjajo na podnebne spremembe, še kako prav. A ti občutki so se razblinili v trenutku, ko smo si v tamkajšnjem muzeju ogledali čudovito interaktivno predstavitev zgodovine klimatskega dogajanja na Zemljinem površju, ki je vplivalo na velikost in prisotnost ne samo tega ledenika, temveč tudi ledu na celotnem planetu. Čeprav razumejo le nekaj nemških besed, so otroci sami ugotovili, da so se tekom zgodovine izmenjevala tako hladnejša kot toplejša obdobja: v prvih je bilo ledu in ledenikov več, v drugem manj ali pa so led in ledeniki za nekaj časa celo izginili.
Ker je vsak izmed nas drugačen, s svojimi spretnostmi in sposobnostmi, pa tudi ovirami, bi svetu še kako manjkal.
Iztočnico za nadaljevanje pogovora je ponujal tudi nedavni dogodek, ko smo od sosede prejeli grozdje. Zavito je bilo v časopisni papir, ki je z malce drugačno podobo kot sicer takoj pritegnil zanimanje otrok. Bila je kopija strani iz časopisa Slovenec iz leta 1926, članek pa je poročal o poplavah na območju naše občine. Ta članek je bil dodaten dokaz, da letošnje poletno dogajanje ni bilo prvo in da je takratno deževje povzročilo precej več žrtev in negativnih posledic, pa čeprav je pred sto leti na tem območju živelo pol manj ljudi kot danes.
Da ljudje s svojim ravnanjem zagotovo vplivamo na dogajanje v naravi, je dejstvo
A s sinom sva ugotovila, da ima vsak izmed nas še veliko neizkoriščenega potenciala, ko bi lahko naredil nekaj dobrega za to, da ohrani Zemljo tudi za bodoče rodove. Te možnosti so zelo preproste in se jih je zmožen učiti in naučiti s pomočjo zgleda odraslih tudi majhen otrok:
Ugasni luč, če je ne potrebuješ. Zapiraj vodo med umivanjem. Smeti odlagaj v zabojnike in ne na tla/v reko ali morje. Ločuj odpadke. V trgovini kupi samo tisto, kar potrebuješ. Če se ti nekaj pokvari, poskusi popraviti. Strgana oblačila zašij. Tisto, česar ne potrebuješ, pa je še uporabno, pokloni nekomu, za katerega veš, da mu bo ta stvar koristila. Pridelaj čim več svoje hrane ali pa jo kupi pri bližnjem kmetu. Dobro spoznaj okolico svojega doma in izkoristi tisto, kar ti ponuja. Na izletih in počitnicah ravnaj enako kot bi doma. Malo izletov in kratke počitnice ponujajo lepši in dolgotrajnejši spomin, kot če jih je preveč. Naberi le toliko gozdnih sadežev, kot jih boš zmogel pojesti. Ne trgaj ali pohodi cvetlic. Občuduj in spoštuj življenjski prostor divjih živali. Namesto z avtom v šolo/službo hodi s kolesom, peš, z javnim prevozom.
Kolikšno je največje dovoljeno število ljudi na Zemlji?
Zemlja nudi dom mnogim prebivalcem in zaenkrat je tudi dobrin za preživetje dovolj za vse. So pa zelo nepravično razporejene, zato ni vseeno, komu zaupamo vodenje občine, države, Evropske unije, sveta. Za pravično razdelitev dobrin smo odgovorni tudi mi in to se učimo že od malega: ko bratom in sestram, sošolcem ali prijateljem delimo bonbone; ali ko vzamemo samo en kos pice (pa čeprav bi radi dva, ker je tako dobra), ker vemo, da bi je zmanjkalo za druge …
Nas je v naši družini preveč in s svojim ravnanjem res vplivamo na podnebne spremembe?
Zagotovo trije, pet ali devet ljudi potrebuje za preživetje več kot en sam človek. Vendar imamo le eno prevozno sredstvo; ko eden od otrok preraste oblačila, jih dobi mlajši; enako je glede koles in drugih igrač. Ne glede na število članov v družini, je vsak povabljen prispevati svoj košček za lepši in boljši svet, tako v svoji družini, svojem okolju, v šoli, v službi. Ker je vsak izmed nas drugačen, s svojimi spretnostmi in sposobnostmi, pa tudi ovirami, bi svetu še kako manjkal.
Je v ozadju nosilcev boja proti podnebnim spremembam res pristen čut in skrb za naš planet ali pa morda kakšen drugačen (in ne tako plemenit) interes?
Čeprav se je najin pogovor že pred časom končal, v meni še vedno odzvanja. Nekdaj zelo jasen čut in skrb za okolje smo spremenili v medijsko izjemno podprt (predvsem besedni) boj proti podnebnim spremembam. Vsebine se vedno pogosteje pojavljajo že v otroških poučnih oddajah, otroških knjigah, v šolskih vsebinah. Morajo res otroci prevzemati nase odgovornosti, ki so posledica ravnanj nas odraslih? Se res morajo že od malega do potankosti spoznati z vsemi termini, pa čeprav še ne zmorejo v celoti razumeti njihovega pomena?
V zadnjem času pogosto srečujem mlajše odrasle, ki so bili predvsem s pomočjo medijev pa tudi delavnic in projektov zelo dobro poučeni o soodgovornosti za uničenje planeta. Mnogi izmed njih si zaradi priučenega čuta do narave nočejo ustvariti družine, da ne bi z otroki povzročili še več negativnih posledic za okolje. Mene pa čedalje bolj bega vprašanje: Je v ozadju nosilcev boja proti podnebnim spremembam res pristen čut in skrb za naš planet ali pa morda kakšen drugačen (in ne tako plemenit) interes?
