Ko bi mi le uspevalo sproti …

Vir: Shutterstock

Če bi pospravljali sproti, bi sobote namesto čiščenju lahko namenili izletom in ne bi jezno opazovali kupčkov raznovrstnih nepospravljenih reči po stanovanju. Če bi sproti odpisovali na sporočila v več različnih aplikacijah, potem se ne bi bilo treba ljudem opravičevati, ker jim odpisujemo po dnevu, tednu, mesecu ali celo sploh nikoli. Če bi sproti delali nakupovalni seznam in ga potem vzeli s seboj v trgovino, potem ne bi vedno znova napenjali možganov ob spraševanju, kaj je že tisto, kar nujno potrebujemo. Če bi čevlje sčistili vsakič, ko pridemo s pohajkovanja, bi jih lahko takoj obuli tudi drugič, ko potrebujemo čiste. Ta seznam stvari, ki bi jih lahko opravili sproti, bi prav lahko še močno podaljšali. Ker je res izjemno, če človek obveznosti uspe opraviti sproti. To življenju daje red, ljudem pa občutek nadzora nad življenjem.

A življenje samo pač ne gravitira k redu

Vsak od nas je poklican, da kaos tega sveta spreminja v red in mir. Da se trudi živeti urejeno, smiselno in ima nadzor nad življenjem.

Navadno je prav ob sobotah lepo vreme, družinska kosila, srečanja s prijatelji ali pa prav takrat zbolimo … in dom ostane nepospravljen. Ko prileti katero od sporočil, na katero bi bilo dobro odpisati, se morda ravno smodi kosilo, je treba na stranišče, obesiti perilo, ki se je že dolgo tega opralo ali pa nepričakovano zvoni na vratih. Za nakupovalni seznam je treba načrtovati tudi jedilnik in spremljati, kaj vse je in kaj je pošlo. V trgovino pa je potrebno organizirano, ne tako mimogrede na poti iz službe, ko seznam visi na hladilniku (ali kjer pač že). Iz izleta navadno pridemo utrujeni in res se nam ne ljubi čistiti obutve, pa še kaj sem nam mudi naprej. »Bom že jutri,« pogosto rečemo.

Človek mora imeti nadzor nad življenjem, ne obratno

Gotovo ste že slišali katero od različic reka: »Kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri.” In čeprav bi bilo blažilno, če bi nas ob obupavanju nad kupom reči, ki jih ne uspemo opraviti, sproti pobožala kakšna misel o tem, da se to dogaja tudi številnim drugim, da je normalno in da se velja čim manj sekirati, je tukaj ne boste našli.

Vsak od nas je namreč, prosto po tudi pri nas precej priljubljenem kanadskem kliničnem psihologu Jordanu Petersonu, poklican, da kaos tega sveta spreminja v red in mir. Da se trudi živeti urejeno, smiselno in ima nadzor nad življenjem, ne življenje nad njim. In v to smer se velja kar najbolj potruditi. Mir in red se namreč začneta pri meni in v moji družini; pri neopravljenih obveznostih vsakega posameznika, pa potem pri neizpolnjenih obljubah, dolgovih, ki rojevajo nezadovoljstvo, zamere, krivice …

Kaj stoji na poti redu in miru mojega življenja?

Potrebno je torej pogledati, kaj naše življenje toliko obremenjuje, da nimamo časa spraviti v red sebe in svojega doma. Preveč delamo? Smo preveč pred ekrani? Premalo spimo? Smo neorganizirani? Obremenjeni sami s seboj? Se preveč izgovarjamo? Imamo premalo pomoči? Razlogi so lahko zelo različni.

A pomembno je, da se zavestno odločimo, da bomo delali v tej smeri in čas, ki je ena najdragocenejših dobrin, razporedimo tako, da se ne bomo vedno znova hudovali, da ne (z)moremo ničesar opraviti. Ko pa se enkrat z vso močjo borimo proti kaosu, takrat moramo sprejeti, da bo kdaj tudi kaj prišlo vmes. Da nam bo v neki situaciji odnos pomembnejši od čiste posode ali zlikanega perila in bomo načrtno kdaj pa kdaj zamaknili kaj, kar je sicer potrebno. In takrat, po tem, ko smo svoje življenje že solidno organizirali, ni potrebno imeti slabe vesti.

Komentarji

  1. »Kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri”.
    To je bil eden izmed najbolj pogosto povedanih pregovorov moje pokojne mame. Zraven so bili še: Rana ura, zlata ura; kdor zgodaj vstaja mu kruha ostaja in “Kdor se na tujo pomoč zanaša, v situ vodo prenaša”. V mladosti se mi je zdela mama tečna in preveč stroga, z leti pa sem spoznala, da je mama imela prav! Najboljše je, vsako stvar postaviti na svoje mesto, narediti sproti vse, kar se narediti da, po vsakem obroku pomiti posodo in pospraviti kuhinjo, pospraviti takoj oprano in suho perilo. Seveda se ne da zmeraj vsega narediti, včasih nam časovno enostavno ne znese, včasih se slabo počutimo, včasih se zgodi kaj nepredvidenega. Važno je, da je dosežen vsaj higienski minimum in da se že na hodniku ne spotaknemo ob kupu čevljev in copat.
    Mnogo ljudi pa trpi zaradi druge skrajnosti (OKM), zaradi nenehne potrebe po čiščenju in pospravljanju. Taki ljudje glancajo vse v nulo, nikjer ne sme biti praška, nikjer nobene stvari, likajo vse, od rjuh do nogavic…Ubogi tisti, ki morajo živeti s takim človekom.

Komentiranje je onemogočeno.