Kako se lotiti odvajanja od dude, da bo čim hitreje uspelo?

Vir: Unsplash

Pozdravljeni,

pri nas sedaj leto in pol staro hčerko že mesece poskušamo odvaditi od dude, pa je res naporno, ker je nanjo zelo navezana in brez dude dolgo neutolažljivo joka. Imate kakšen nasvet, kako se tega najbolje lotiti, da bomo končno čim hitreje učinkoviti?

Maja

Dojenčki imajo poleg osnovnih telesnih potreb po hrani, ljubezni, toplini, človeškem dotiku tudi elementarno potrebo po sesanju, ki jim v prvih mesecih pomaga preživeti. Če ta potreba ni v polnosti zadovoljena na dojki, jo skušajo zadovoljiti drugače.

Eni dojenčki kmalu najdejo svoje prstke, ki jih poznajo še iz časa pred rojstvom, in jih pričnejo sesati. Pri tem so zelo vztrajni, pa še roke so vedno na voljo. Mnogi starši se zato odločijo, da bodo, v strahu pred poškodbami čeljusti ali prstkov, raje ponudili dudo. Ritem sesanja otroka umiri, kar pride prav pri napornejših dojenčkih, kadar smo z dojenčkom npr. veliko v avtomobilu ali kadar otrok potrebuje več časa, da zaspi. In sčasoma otrok dudo začenja »nujno potrebovati«, da se umiri, se sam uspava, lažje počaka na hrano. Vse to je staršem lahko v pomoč, dokler otrok lepega dne ni tako velik, da se zdi, da je čas za spremembo. In nekje na tej točki je zdaj vaša družina. Vidva z očkom menita, da je dovolj velika, da se razvade odvadi, ona pa tega noče, ker se je navadila, da ji duda pomaga zadovoljiti ali vsaj premostiti nekatere potrebe.

Čeprav je deklica še majhna, zagotovo nekatere besedne zveze in preproste vzročno posledične povezave že dobro razume. Na dudo se otroci pogosto močno čustveno navežejo in postopek odvajanja je lahko precej naporen. Najbolje bo, če se vsega skupaj lotite postopoma. Modro je izbrati čas, ko veste, da boste veliko skupaj in se boste deklici lahko veliko posvečali. Prazniki, počitnice, so kot nalašč za to. Za začetek dobro premislite, kdaj so trenutki, ko dudo otrok želi. Ali je to samo za spanje, ali je to v času, ko je lačna in utrujena, vi pa še nimate pripravljenega obroka, ali je to v avtomobilu, ali morda ko ste od otrokovega neprestanega brbljanja utrujeni vi. Poskusite se enega po enega lotiti trenutkov, ko bi otroku sicer ponudili dudo.

Vedeti morate, da bo odstavljanje od dude uspešno le, če se boste zares odločili vi. Navadno otroci jasno razumejo, ko starši nekje postavijo dokončno mejo.

Če jo potrebuje za spanje, se morda uspavanja za nekaj časa lotite povsem na drug način. Morda v naročju, v vozičku, ob kakšni posebni glasbeni spremljavi (iz lastne izkušnje – tiho ritmično bobnanje zna narediti čudeže). Vedno bodite nekje blizu, da se bo čutila varna.

Če dudo želi v času, ko vi hitite s pripravljanjem obroka, so vam lahko v pomoč majhni prigrizki. Košček jabolka, skorjica kruha, malo banane, korenček …

Če je to v avtomobilu, se potrudite, da se vozite tedaj, ko je otrok bodisi zaspan in bo itak hitro zaspal ali pa je ravno spočit in veselo opazuje okoli sebe. Včasih so lahko v pomoč kakšne nove, nenavadne igrače, ki ji jih pokažete samo tedaj, ko bi ji sicer ponudili dudo.

Če pa dudo dajete zato, da se vi malo spočijete, potem se raje dogovorite z nekom od odraslih, da jo malo prevzame za tistih nekaj deset minut, ko boste »zajemali sapo«.

Morda pa vam z deklico že uspe toliko komunicirati, da ji poveste pravljico, kako je duda utrujena in bi rada šla počivat. Ali, da je stara in jo je treba zavreči, ali da je čas, da jo zamenja kozarec pijače in pravljica v vašem naročju. Morda pa si iz dneva v dan izmišljujete nove zgodbice in izštevanke. Otrokove občutke pogrešanja dude naj zapolni vaša bližina.  

Vedeti morate, da bo odstavljanje od dude uspešno le, če se boste zares odločili vi. Navadno otroci jasno razumejo, ko starši nekje postavijo dokončno mejo. Če boste enkrat striktni, drugič pa ne, bo deklica zmedena in ne bo razumela, kaj hočete od nje.

Vedno, ko se pri otroku odločamo za kakršen koli tak korak, moramo imeti pred seboj jasno predstavo, kaj in zakaj želimo spremeniti. Nujno potrebno je tudi, da s tem v zvezi soglašata oba starša in tudi morebitni ostali, ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Pot je namreč naporna in brez sodelovanja čisto vseh, ki prihajajo z otrokom v stik, ne bo šlo.

Mateja Kropec Šega, mama štirih otrok in svetovalka za dojenje pri LLL