Kako pomagati najstniku, ki je med epidemijo predvsem pred računalnikom in osamljen?

Ker se ukvarjate z družinskimi odnosi, svetovanjem in pomočjo družinam, se na vas obračam z vprašanjem: Kako pomagati najstniškemu sinu, ki je ta čas predvsem doma, pred računalnikom, gre na svež zrak le, če ga prisilimo, sicer je pa postal precej osamljen, če ne celo depresiven? Radi bi, da bi kljub omejitvam in šoli preko računalnika malo bolj zaživel, se bil pripravljen vsaj več pogovarjati s sestro in starši ali prijatelji, a se predvsem zapira vase in pred računalnik (predvsem igrice).

Klara


To je prav zares vprašanje za milijon evrov, s katerim se še posebej v tem korona času obremenjuje večina staršev najstnikov. Tudi sama imam tri najstnike in zelo dobro razumem, da vas skrbi za psihofizično zdravje vašega sina. Ta čas, ko smo večinoma doma, je zlasti za najstnike zelo naporen. Nenaraven. Kajti najstniki potrebujejo vrstniško družbo in srečanja, kjer lahko izživijo obilico življenjske energije, ki je v njih. So radovedni in iščejo informacije ter odgovore na njihova vprašanja. Potrebujejo izzive, pa tudi sprostitev in zabavo, kjer preprosto uživajo. Predvsem pa odhajajo v svet (sedaj predvsem virtualen) in preverjajo, kako je biti ločen in drugačen od staršev in podoben vrstnikom. Ker v času epidemije ni možnosti za druženje v živo, je osebni oz. tablični računalnik ali telefon krasno orodje, ki zadovoljuje vse njihove potrebe. Vsaj oni mislijo, da drugih boljših načinov in zabavnih stvari na tem svetu ni. Računalnik je njihov učni pripomoček, socialni medij za komuniciranje z vrstniki, nudi zabavo in sprostitev, ponuja vse informacije, ki jih iščejo. Pa še pred starši ali sorojenci imajo mir. 

Najbrž se sprašujete, kje je meja med resnično potrebnim časom, ki ga mora vaš sin preživeti pred računalnikom in škodljivimi posledicami sedenja za ekrani. Pomeni, da ste dober starš, ki ga skrbi za najstnika, ki še ni odrasel in potrebuje vaše usmerjanje. Ne kontrole in nadzora, temveč smer, kam naj usmerja svojo energijo in motivacijo. Najbrž pogrešate tudi stik z njim, da bi vedeli, kako je, kaj doživlja, o čem se sprašuje, ali ima kakšen problem. Radi bi, da bi vam zaupal, se vam odprl in se pogovarjal z vami ali vsaj s svojo sestro ali prijatelji. Skrbi vas, da bi zapadel v depresijo in osamljenost.

Če boste zdržali z »bombnimi napadi«, se bo najstnik počutil varno in vam bo začel zaupati.

Vse vaše skrbi so na mestu, vendar skušajte vašega najstnika razumeti. Tudi njemu ni lahko. Ker so vse vrstniške aktivnosti prepovedane, išče načine, kako naj kljub omejitvam odgovori na svoje potrebe. Stik preko računalnika nikoli ne more nadomestiti raznolikosti in pestrosti sveta ter osebnih srečanj. So pa dandanes videoigre narejene tako, da spodbujajo skupinsko delo, saj se lahko poveže več prijateljev in skupaj premagujejo izzive. Zato je to eden izmed načinov, kako obdržati stike s prijatelji in se ob tem zabavati.

Poleg tega dobijo občutek pomembnosti in pripadnosti. Nekaterim se celo izboljša samozavest. Učijo se logičnega razmišljanja, reševanja problemov in vztrajnosti, izboljša se jim finomotorika (zato jih radi igrajo tudi kirurgi) in prostorska zaznava ter tudi nekatere kognitivne sposobnosti. Vendar pa obstajajo tudi slabosti igranja videoiger, kot so slabše socialne kompetence in osamljenost v resničnem življenju ter odtujenost od realnosti, pomanjkanje zanimanja za učenje in ostale dejavnosti, lažen občutek moči nad svetom. Ker so liki v videoigrah pretirano seksualizirani, nasilje pa je prikazano nerealno, je nevarnost, da prenesejo napačne predstave v resnično življenje. Čas pred ekrani spodbuja sedeč način življenja, kar lahko vodi v pomanjkanje gibanja, debelost in druge zdravstvene težave. Prekomerno igranje videoiger vpliva na vse ostale vidike življenja in vodi v zasvojenost.

Najstnik postane tesnoben, ko je vseh informacij preveč ter jih ne uspe preverjati s svojimi domačimi ali vrstniki. Zelo velika težava nastane, če najstnik, v katerem vihrajo najrazličnejša čustva (od strahu, jeze, nemoči, osamljenosti, pogrešanja, tesnobe do navdušenja, občudovanja, veselja), le-ta navidezno umirja pred ekrani, namesto da bi jih izrazil ob drugi osebi. Tako čustveno ohromi. Se zapre vase in ga ni več – kot da je izginil. Niti jezi se ne več, kar je sicer za najstnike običajen pojav. Jeza pa je dobra, saj je vir moči in nas motivira za spremembe. Če zasleduje le ugodje, ki mu ga nudi računalnik in s tem pretirano stimulira nagrajevalni sistem v možganih, se dobro počuti le na kratek rok. Ugodja dobi vedno več, ne prinaša mu pa občutka sreče in zadovoljstva, da bi zasledoval višje cilje, iskal smisel življenja in realne odnose. 

Povejte svojemu najstniku, da je dragocen, da vas zanimajo njegovi občutki, načrti in interesi. Ker ima potrebo, da je viden. Z njim bodite pristni, saj opazuje vaše vedenje in odzive.

Vaš najstnik mora zato poznati pozitivne kot tudi negativne posledice igranja videoiger in pretiranega sedenja pred ekrani. Naj sam poišče kakšno raziskavo na to temo, nato pa se pogovorite, kaj on meni o sebi, kje vidi rešitve, kako mu vi lahko pomagate. Zanimajte se za vsebine, ki jih gleda na računalniku. Če bo lahko čustva in zanimanja delil z vami, bo to zmanjšalo njegovo tesnobo in osamljenost. Vedeti mora, da je računalnik namenjen predvsem za delo. Dogovorite se skupaj z njim, koliko časa je zanj dobro, da preživi pred ekrani in kdaj je preveč. Povejte mu, da potrebuje devet ur spanja, če želi normalno funkcionirati.

Prizadevajte si ustvariti sproščeno vzdušje in načrtovati skupne družinske dejavnosti, ki bodo vsem v veselje.  Kajti najstnik mora dobiti tudi izkušnjo drugačnega preživljanja prostega časa, kjer bo začutil paleto čustev in družinskih vrednot, predvsem pa drugačno zadovoljstvo in veselje ter se ob tem povezal z družinskimi člani. Naj razume, da je tudi sam odgovoren za prijetno vzdušje v družini in da lahko prispeva svoj delež.

Vam želim, da bi vztrajali ob njem in z njim. Tudi takrat, ko se upira, jezi, vam nasprotuje ali vas ignorira. Če boste zdržali z »bombnimi napadi«, se bo počutil varno in vam bo začel zaupati. Predvsem pa povejte svojemu najstniku, da je dragocen, da vas zanimajo njegovi občutki, načrti in interesi. Ker ima potrebo, da je viden. Z njim bodite pristni, saj opazuje vaše vedenje in odzive. Večkrat ga poglejte v oči in ga potrepljajte po rami ter ga prijazno povabite k sodelovanju. Povejte mu, da brez njega v družini ni tako zabavno in da si vsi v družini želite njegove družbe in prisotnosti. 

Janja Grilc, zakosnka in družinska terapevtka ter mama petih otrok