Kako naj se sprijaznim, da je zaradi ženine kronične bolezni najina spolnost za vedno končana?

Foto: Shutterstock

Pišem vam anonimno, ker se soočam s problemom, za katerega se mi zdi, da o njem ne morem z nikomer odkrito spregovoriti. Poročen sem preko dvajset let, otroci – najmlajši končuje srednjo šolo. Lahko rečem, da sem bil s svojo ženo srečen. Rad jo imam in nikakor je ne bi želel prizadeti. Pred nekaj leti je zbolela za multiplo sklerozo, ki se naglo slabša. Sedaj že potrebuje pomoč pri hoji in vsakodnevnih opravilih. Jasno mi je, da sva si v cerkvi pred Bogom obljubila, da bova skupaj v dobrem in slabem, v bolezni in zdravju … in res se po najboljših močeh trudim, da sem ji v oporo in pomoč. Nisem nek sebičnež in razvajenec, jasno mi je, da življenje in zakon niso samo lepi trenutki. Vse to lahko prenesem, tudi ženino bolezen. Ni mi pa lahko sprejeti misli, da je najino spolno življenje, ki je bilo svoj čas zelo kvalitetno za moje pojme, sedaj dokončno zaključeno. Ker tudi je. Žena se je kar dolgo trudila, meni na ljubo, a sedaj nimam več srca niti omenjati kakršnihkoli želja. Tudi mi ni lahko sprejeti misli, da je moje spolno življenje dokončno zaključeno. Sem zdrav in aktiven moški v srednjih letih in moj spolni nagon še nikakor ni umrl. Kako naj živim s tem, kako naj se pomirim s tem?  

Izpostavili ste zelo ranljivo temo, o kateri se težko pogovarjamo z drugimi, še celo s svojimi partnerji, zato ostajamo ujeti v svoj svet in bolečino, kar vse skupaj le še poveča trpljenje. Še posebej tragično je to v situacijah, ko z najboljšimi nameni, da ne bi drugega prizadeli, skrivamo svojo stisko in trpimo v sebi. To slej ko prej zazna tudi partner, ki se zaradi občutkov krivde (iz resničnih ali namišljenih razlogov), začne umikati, kar poveča občutek izoliranosti, tako da sta na koncu oba nesrečna.

V pismu pišete, da imate radi ženo, da je ne želite prizadeti, hkrati pa se tudi ona trudi za vas in gre pri tem čez sebe. Iz vašega pisanja pa ni čisto jasno, koliko sta se uspela pogovoriti oz. se pogovarjata z ženo o vajinih potrebah, željah, pričakovanjih, stiskah, zato bom tudi na tem mestu začel z odgovorom. Pogosto je za pare to najtežji, a hkrati tudi ključni korak: odkrit pogovor o tem, kar se vama dogaja.

Spremembe v življenju in odnosu ob kronični bolezni

Da boste lahko iskreni z ženo, morate najprej biti iskreni s sabo. Kako vi doživljate vse, kar se vama dogaja zaradi ženine bolezni? Kronična bolezen, še posebej multipla skleroza, vpliva na mnogo vidikov življenja: prosti čas, spremenijo se vloge, delitev opravil, tempo življenja, ob veliki oviranosti je pri bolnikih pogosta tudi depresija, ki je lahko zelo organsko pogojena. Vse to vpliva ne le na ženo, ampak tudi na vas in otroke. Včasih se svojci počutijo opeharjeni, ker so si starost in skupno življenje predstavljali drugače, jezni (na Boga, bolezen, partnerja …), ker se jim sesujejo sanje oz. jih ne morejo uresničiti, nemočni ob tem, ko stvari drsijo iz rok, včasih prestrašeni, kaj še bo, lahko tudi obupani, ker vidijo le še pot navzdol.

Na kateri točki (ne)sprejemanja multiple skleroze ste? Kaj čutite v zvezi z diagnozo in njenimi posledicami, kaj vam je bolezen odvzela?

Kronične bolezni prinesejo v življenje spremembe in stres, kar že samo po sebi zmanjšuje spolno željo.

Pomen spolnosti za moškega

Poleg vsega opisanega kronična bolezen prinese spremembe tudi v spolnosti. Kaj to za vas pomeni? Moška spolnost se v družbi pogosto banalizira kot biološka potreba, nekako tako kot lulanje, ko je pač »treba spraznit mehur vsake toliko«, ali pa kot fizična aktivnost, s katero se zmanjša stres. Pa gre za veliko več: pogosto je to za moškega najbolj intimen način povezanosti, občutek ranljivosti, način, kako sva z ženo najbolj skupaj. V spolnosti pogosto pride tudi občutek »celosti«, ko se to, kar sem »pri poroki rekel«, poveže s tem, kar čutim in kar tudi telesno izrazim. Pogosto je za moškega to tudi način potrditve, da sem ljubljen, da sem v redu, takšen kot sem, da pripadam. Če ženske velikokrat to dobijo že preko pogovora in izmenjave čustev, kar potem vodi v spolnost, je za moškega način, kako se sprosti in poveže, najprej preko spolnosti in šele nato preko besed in dejanj izven spalnice. Izguba spolnosti tako lahko pri moškem vodi v izgubo občutka povezanosti, celovitosti, kot bi del njega umrl, bil odrezan.

Katere potrebe (ne le fizične, ampak tudi čustvene, duhovne) je vam zadovoljevala spolnost oz. ste jih lahko izrazili skozi spolnost? Kaj ste s spremembami glede spolnosti izgubili v svojem življenju in v vajinem odnosu?

Da boste lahko iskreni z ženo, morate najprej biti iskreni s sabo. Kako vi doživljate vse, kar se vama dogaja zaradi ženine bolezni?

Kako začeti (in nadaljevati) pogovor z ženo

Ko si boste na jasnem glede tega, kaj čutite, je smiselno, da se pogovorita še z ženo. Povejte ji, katere potrebe pri sebi čutite, kaj pogrešate, česa si želite, kaj vse ste že poskusili, pa ne deluje.

Pri tem je past, da se bo žena hitro počutila krivo in odgovorno za vse to, zato je izjemno pomembno, da ji (večkrat) poveste, da čutite njeno ljubezen, da vidite njeno željo priti nasproti in vse napore, ki jih vlaga v to. Zelo pomembno je, da govorite o sebi, svojih doživljanjih, čustvih, ne o tem, kaj bi »moralo biti«, kaj »je prav in kaj ne«.

Pomembno je, da potem, ko poveste svoje doživljanje zgodbe, date prostor tudi njej, da pove, kako doživlja. Ti pogovori se radi izjalovijo v dialoge napadov in obramb, ki gredo po principu: problem vidim tu in ti bi ga najlažje rešila, v odziv pa dobim: v resnici je problem tu in če bi ti naredil tako, bi bilo potem vse lažje. Tu je ključna vaša drža, da svoje potrebe skomunicirate čim bolj ne ogrožajoče – še več: ta pogovor je vaše darilo njej, v katerem ji zaupate svoja najgloblja hrepenenja in stiske. V bistvu delite z njo svoj notranji svet, namesto da ji naprtite problem, za katerega je odgovorna. Ključno je, da lahko tudi ona pove svoja hrepenenja in stiske, ne le da vas tolaži in išče rešitve za vaše težave. Pomembno, da ji date prostor, da pove vse v zvezi s težavami glede multiple skleroze in vajinega odnosa. Pripravljeni morate biti, da so lahko zanjo težave v spolnosti šele na dvanajstem mestu težav, ki jih prepoznava v življenju in vajinem odnosu – nič hudega, to je njena resničnost, njeno darilo vam.

Izguba spolnosti tako lahko pri moškem vodi v izgubo občutka povezanosti, celovitosti, kot bi del njega umrl, bil odrezan.

Ko se bosta uspela dobro slišati in razumeti, je vprašanje, katere probleme je smiselno najprej nasloviti. To so lahko skupni problemi (npr. fizična obremenjenost zaradi gospodinjstva, kuhanja, službe), lahko pa se odločita priti nasproti eden drugemu (torej, da se vi potrudite glede problema, ki je njej najpomembnejši, čeprav se vam niti ne zdi problem, oz. da ona pride vam nasproti na področju spolnosti, čeprav ima enajst večjih težav v življenju).

Pomembno je, da sta pri reševanju vidva tim, ki deluje proti bolezni in oviram ter išče skupno pot naprej.

Spolnost pri multipli sklerozi (in drugih kroničnih boleznih)

V nadaljevanju se bom bolj osredotočil na spolnost, čeprav je jasno, da to ni nujno prva težava, ki jo je smiselno nasloviti v vajinem odnosu.

Spolnost je pri kroničnih boleznih pogosto problem, saj kronične bolezni prinesejo v življenje spremembe in stres, kar že samo po sebi zmanjšuje spolno željo. Včasih kronična bolezen sovpade še z drugimi stresi in spremembami življenju, ki se pogosto najbolj dotaknejo žensk: odhajanje otrok od doma, skrb za svoje onemogle starše, menopavza.

Kronične bolezni (in med njimi še posebej multipla skleroza) so povezane z večjo utrujenostjo in utrudljivostjo, kar tudi negativno vpliva na spolnost. Pogosto so povezane s spremenjeno telesno samopodobo, zaradi česar se oseba ne počuti več privlačno, željeno. Depresija, ki je pogosta spremljevalka ne le multiple skleroze, ampak tudi drugih kroničnih bolezni, sama po sebi zmanjšuje željo. Nekatera zdravila za zdravljenje osnovne bolezni ali pridruženih psihičnih težav lahko negativno vplivajo na spolno željo in nekatere fiziološke funkcije (npr. vlažnost nožnice).

Poleg vseh že omenjenih težav so pri multipli sklerozi dodatne specifične težave, ki so lahko posledica spremenjene senzorike (npr. otrplost v predelu genitalij, bolečine, parestezije), mišične šibkosti v področju medenice (kar lahko vodi v inkontinenco ali oteži spolni odnos) in druge. To vpliva na vse faze spolnega cikla, od želje, vzburjenja do vrhunca ali orgazma.

Pomembno je, da sta pri reševanju vidva tim, ki deluje proti bolezni in oviram ter išče skupno pot naprej.

Doživljanje orgazma je pogost problem (ne le pri telesnih in duševnih boleznih, ampak tudi pri zdravih). A to, da je orgazem ultimativni cilj spolnosti, je pravzaprav neustrezno prepričanje, ki ustvarja pri paru dodaten pritisk in stres. Spolnost je lahko prijetna tudi brez tega oz. je smiselno iskati užitek in fokus spolnosti drugje.

V pismu opisujete, da je spolno življenje dokončno zaključeno. Ko govorimo o spolnosti, smo prepogosto osredotočeni le na vaginalni spolni odnos. A spolnost je veliko več! Od poljubljanja, ljubkovanja, vzajemne masturbacije do spolnega odnosa, z vsemi različicami in variacijami. Ali je kaj takega, kar si želi in zmore v tem trenutku tudi žena ter bi tudi vam nekaj pomenilo?

Tudi za vse ostale prej omenjene težave obstajajo rešitve: od prilagajanja položajev do menjave zdravil, dodatne stimulacije, fizioterapevtskih vaj ipd.

Kam po (strokovno) pomoč?

Če si tudi vaša žena želi spolnosti, pa ima težave zaradi multiple skleroze in posledic bolezni oz. zdravljenja, je najbolj smiselno, da se o tem pogovori s svojim lečečim nevrologom. Smiselno je, da ste takrat tudi vi zraven in da vama obema svetuje. Zdravniki namreč najbolje poznajo zdravila, imajo dosti izkušenj z boleznijo in zdravljenjem te, zato so vam lahko dober sogovornik. Pogosto zdravniki težko samoiniciativno naslovijo te teme, a če so izzvani z vprašanjem, z veseljem svetujejo.

Sogovornike glede težav pri spolnosti v povezavi z multiplo sklerozo lahko najdete tudi v Združenju multiple skleroze Slovenije med bolniki in njihovimi partnerji.

Morda boste v pogovoru z ženo prepoznali še kake druge blokade ali zavore, ki presegajo težave, povezane z multiplo sklerozo ali njenim zdravljenjem, npr. ranjeno samopodobo, posebna prepričanja glede spolnosti, vloge spolnosti v odnosu, morda je prisotna tudi (neprepoznana) depresija. Skratka, v kompleksnejših situacijah, ko so težave s spolnostjo oz. ko spolnost kvari odnos, je mogoče iti tudi v Ambulanto za spolno zdravje, kjer ponujajo klinično obravnavo in zdravljenje s poudarkom na spolnosti in z njo povezanimi težavami in skrbmi ali motnjami.

Ko govorimo o spolnosti smo preveč pogosto osredotočeni le na vaginalni spolni odnos. A spolnost je veliko več!

Če pa se bo v vajinem pogovoru izkazalo, da predstavljajo pomembno blokado predvsem odnosne teme, kot so občutek nepovezanosti, težave v komunikaciji, neizrečeni konflikti ali kaj podobnega, pa je smiselno iti v partnersko terapijo.

V vsakem primeru vam svetujem, da ne ostajate »anonimen« in sam s svojimi stiskami, ampak spregovorite o njih najprej z ženo, nato pa še s kom. Verjamem, da je to ne le za vas, ampak za oba z ženo velika preizkušnja, ki pa skriva tudi priložnost, da se z ženo povežeta na nov in kakovostnejši način.

Odgovor je zapisal dr. Miha Rutar, oče, psiholog ter zakonski in družinski terapevt.

Vir: Iskreni

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Žal se morate sprijazniti z življenjem tako kot je. Niste edini. MS je kronična bolezen, ki ima tisoč obrazov. Upajte samo, da bo bolezen čim več časa v remisiji. Ne obremenjujte žene in ne pogovarjajte se z njo o tej temi, ker ji bo še huje. Počutila se bo, kot da pritiskate nanjo. Že tako se sama zaveda, da je bolna in da ne bo nikoli več zdrava. Bolj kot boste pritiskali nanjo, še slabše bo. Stisnite jo k sebi in ji povejte, da jo imate radi tako, kakršna je in da ji boste stali ob strani. Do konca. Ne samo v dobrem, pač pa tudi v slabem.
    V življenju moramo sprejeti marsikaj. Da nekega dne ne bomo več vozili avtomobila. Da ne bomo mogli hoditi. Kako se počutijo ljudje, ki izgubijo roko, nogo, ki ne morejo več hoditi, ki ne vidijo, ne slišijo? Pomislite na vse te ljudi.
    Konec koncev – toliko let ste bili v življenju srečni. Rodili so se vam otroci, imeli ste zdravo, ljubečo ženo. Mnogim ljudem to ni dano, mnogim sploh ni dano, da bi jih imel v življenju kdo rad, niti starši. Tako je življenje.

    1. To da se mora nekdo sprijaznit z življenjem takšnim kot je, ne dam prav. Kako naj se sprijazni, če se mu je porušil svet? In tudi ne vem, kakšna tolažba je, da ni edini, ki sedaj doživlja stisko. Vsak človek po svoje trpi in sploh ni važno, koliko drugih trpi podobno. Zato je nujno treba dati ven iz sebe čustva, svoje čutenje in razmišljanje. Tudi to ni dobro, kar ste napisali, da naj ne obremenjuje svoje žene in naj se ne pogovarja o tej temi. Ravno to je problem zakonske ali partnerske zveze in vseh zvez. Da vsi samo molčijo, da se ne pogovarjajo! Torej če si mož ne upa iskreno spregovoriti z ženo, kaj čuti, kaj potrebuje, kakšne želje ima, a je to iskren odnos? Povejte mi.

      Po drugi strani bi lahko po vaše rekla, naj se tudi žena sprijazni s svojo boleznijo, pa da ne rabi obremenjevati moža s tem, pa pač lahko mož si najde ljubico in to je to, bo on potešen, žena se pa itak mora sprijazniti s tem ali kako?

      Jaz res ne vem, kakšne zakone in zveze ljudje živijo. ALi se kaj pogovarjajo ali živijo eden mimo drugega. Preden se ljudje odločijo za zakon in partnersko zvezo, se morajo o marsičem pogovoriti, to so dolgotrajni pogovori, načrtovanja, samoizpraševanja glede določenih situacij (kaj bova naredila ob bolezni, težavah najinih otrok, kaj bova naredila, če eden izgubi službo, kaj če ostaneva brez strehe nad glavo, kaj če bova imela finančne težave, kje bova iskala pomoč itd.), ne samo o ljubezni, sreči, potovanjih, uživanciji, otrocih, kako je super v zakonu itd. Ker očitno se pogovarjajo samo o dobrih stvareh, potem jih pa bolezen, izguba službe, strehe nad glavo, šokira.

      Npr. ko sem jaz vstopala v zvezo, sem se s partnerjem ogromno pogovarjala o tem, kaj če kdo od naju zboli, kaj bova storila če ne bova imela otrok. Soočila sva se z izvenmaternično nosečnostjo, spontanim splavom, mojim rakom ščitnice. Seveda če ne bi imela pogovorov preden se je to vse zgodilo, ne vem kako bi bilo. Ampak zanimivo, sva znala sprejeti te preizkušnje, sprejela tudi omejitve takrat pri spolnosti itd.

      Fizična spolnost na tem svetu je itak mnogo precenjena. Sam seks je fizično dejanje, s tem si samo fizično potešen, čustveno pa zagotovo ne. Zato ljudje, ne vem kaj boste počeli, ko boste starejši, bolni, ko ne boste mogli več seksat? Kako boste takrat živeli z ženo/možem, partnerjem?

      1. Z zadnjim odstavkom se popolnoma strinjam. In kaj bosta v tem primeru lahko rešila s pogovorom? Žena ne bo nikoli več zdrava in ne bo nikoli več taka kot je bila, to je treba sprejeti. Tudi mož mora sprejeti, da stvari take, kot so bile, ne bodo nikoli več.
        Več kot pogovor štejejo dejanja, spoštovanje, opora.

        1. Saj razumem,samo barcaffe,kaj želite povedati in neverbalno dojemam.
          S pogovori bosta reševala sproti svoja občutja in če se ne znata pogovarjat,potem bo mož iskal samo fizično spolnost drugje. Ker ravno pomanjkanje čutenja,komunikacije je tisto,kar razdvaja.
          Občutki so lahko tudi strašljivi,lahko nas obdajajo dvomi,strah,sram,jeza in bes na nekoga,ki ni vec isti,ampak drug človek ne ve,kako se mi počutimo če ne skomuniciramo in razložimo.

    1. Tole je pa kar mimo, spolnost je še kako pomembna v zvezi, zakonu itd. In to ni nobena sebičnost. Dva normalan zrela odgovorna posameznika se še kako zavedata, da je spolnost pomembna. Vi verjetno mislite samo na seks, kot fizično spolnost in dejanje. AMpak celovita spolnost je daleč od samega seksa.!

  2. Pozdravljen – to je zelo tezko za oba, sem v obratni situaciji, moz je zbolel za rakom na prostati ( zelo mlad in polno spolno aktiven), zal po operaciji in z odstranitvijo bezgavk se to vec ne bo vrnilo. Bila je huda oblika. Sem zelo vesela za njegovo zivljenje, da se je lepo pozdravil in pac zivi zivljenje brez spolnosti. To so tezki pogovori????????. Sama sem se s tem soocila, na zacetku je kar velik sok in kaj pa zdaj ??? Ko sprejmes, da je najvecje bogastvo – zivljenje, je to lazje. Sem neskoncno vesela, da je ostal med nami.
    V skrajnem primeru si najdite “taksno” ljubico, ki bo za taksna spolna srecanja. Se najdejo!!!

    1. Sočustvujem z vami, ampak kot ste napisali, pogovori najbolj pomagajo in da sprejmeš drugačno življenje. Ker nihče od nas ne ve, kako dolgo bomo še zdravi itd. Na koncu pa ste le dali nek “predlog”, ki tudi pomaga. To je stvar dogovora med dvema zrelima odraslima človekoma. Npr. je kar nekaj primerov, ko je eden od partnerjev umiral. Ponavadi si umirajoči partner želi, da bi živ partner naprej živel, si našel drugo partnerko itd. Ampak nekateri tega ne zmorejo. A ni življenje narejeno zato, da bomo srečni? Zakaj onesrečujemo drug drugega.?

    2. Sočustvujem z vami. Verjamem, da ste v stiski. Vašemu možu želim veliko zdravja in vse dobro. Nikakor pa se ne strinjam z vašim predlogom, naj si mož bolne žene najde “takšno ljubico”. Pred poroko smo si obljubili zvestobo in ljubezen in to v sreči in nesreči, v zdravju in v bolezni. Koliko žensk ima bolne može in obratno. Najbrž si vsi ne dobijo kar ljubimca oz. ljubice. Svojemu bolnemu partnerju stojijo ob strani, mnogi celo na ceno lastnega zdravja, kar je že druga skrajnost, ampak pustimo to.
      Kakšni ljudje smo, če se ne znamo in ne moremo obvladati! Koliko je vdov, vdovcev, samskih, ločenih, razočaranih, žensk z nezakonskimi otroki, samohranilk, pa živijo v tako imenovanem prostovoljnem celibatu. Pustimo zdaj ob strani duhovnike in nune, oni so se prostovoljno odločili za celibat.
      Ljudje se ravno v tem ločimo od živali, da obvladamo svoje nagone (oz. naj bi jih).
      Zelo lahko je nekoga imeti rad, ko je zdrav, močan, ko skrbi za družino, ki ti nudi zadovoljstvo, težje pa je vztrajati na poti, ko se vse to poruši.

  3. “Ko si boste na jasnem glede tega, kaj čutite, je smiselno, da se pogovorita še z ženo.” in kaj se vo premenilo, če ne more več seksati? Samop to se bo zgodilo, “da se bo žena hitro počutila krivo”! Zato je pojamral tukaj. A glej ga hudirja, v drugem članku ste govorili kaj ne sme poročen moški govoriti drugi ženski osebi, ker je nepravično do žene. Ne samo, da je tukaj to storil, še javno je izpostavil. Resno se je treba zdaj odločiti kako naprej. Ali je torej “jamranje” izven zakone dopustno (ta članek) ali nme (članke z naslovom “9 stvari, ki jih poročen moški nikoli ne sme reči drugi ženski”). Res kr nekaj.

  4. Ni prav ne “Žal se morate sprijazniti z življenjem tako kot je. Niste edini” ker izraža apatijo, niti ni prav “Vsak človek po svoje trpi in sploh ni važno, koliko drugih trpi podobno.” ker izraža egoizem.

    “Ne obremenjujte žene in ne pogovarjajte se z njo o tej temi, ker ji bo še huje.” je napačen nasvet, ker “Po drugi strani naj se tudi žena sprijazni s svojo boleznijo, pa ne rabi obremenjevati moža s tem, naj si najde ljubico in to je to, žena se pa itak mora sprijazniti s tem” Vedno je vmesna pot, pot pogovora, ki naj bo veljala v zakonu, ki je sklanjen za primere “v dobrem in slabem”.

    “Počutila se bo, kot da pritiskate nanjo” je odvisno od veščine komunikacije! Ter njene osebne občutljivosti. “Rad bi večerjo” je lahko prošnja, ali ukaz, ali pritisk ali pričakovanje ali želja … brez konteksta ne gre soditi. “Stisnite jo k sebi in ji povejte, da jo imate radi tako, kakršna je” je eno, pogovor o stiskah je pa drugo. Ko je mož izgubil službo, sta to čutila tudi OBA! In pogovor ju je rešil ločitve. 1x eden, drugič drugi lažje nekaj ukrene pri tem. Če je spolnost tako pomembna (to je subjektivna stvar!) potem bosta našla rešitev! ” Sam seks je fizično dejanje, s tem si samo fizično potešen, čustveno pa zagotovo ne.” Zato je zagotovo pomembno, da sta partnerja še naprej čustveno povezana, ker za to gre v odnosu(!), mehansko pa si lahko pomagata na mnoge načine; prasvzaprav ima sodoben svet 1001 odgovor na “mehanski del” seksualnih potreb. Dokler skozi to stopata skupaj, je vse v redu.

    “ljudje, ne vem kaj boste počeli, ko boste starejši, bolni, ko ne boste mogli več seksat? Kako boste takrat živeli z ženo/možem, partnerjem?” je posebej odvisno od konteksta, kot je starost, pretekli odnos, ter še marsikaj. Pri 80+ letih, po čudovitem in harmoničnem zakonu, kjer je bilo vse v harminiji (torej tudi količina seksa obema ustrezna), se nihče ne sekira, če ga sedaj ni. Ah, lažem … taki pari imajo spolnost do zadnjega diha, samo morda na nivoju pornografskih akrobacij ampak njima posebna, unikatna in času in okoliščinam ustrezna. Vsekakor pa izpolnjujoča.

    “In kaj bosta v tem primeru lahko rešila s pogovorom? Žena ne bo nikoli več zdrava in ne bo nikoli več taka kot je bila” pomeni, sprijazni se s stanjem. Ampak tudi “Več kot pogovor štejejo dejanja, spoštovanje, opora” ni nič drugega samo drugačna oblika “sprijazni se s stanjem”. Rešila ne bosta, če ne bosta našla načina kako TRAJNO ŽIVETI S TEM! Našla pa ga bosta s pogovorom! Z enostranskimi dejanji (iskanje ljubice) se ne bo nič rešilo. Le na daljši način skomunicirana oblika “ker si zbolela te zapuščma” bo to.

    Katolik pravi “Spolnost ni pogoj srečnega svetega zakona. Nehajte s sebičnostjo”. Spolnost ni sebičnost! Lahko je, ampak recimo da je bil harmoničen zakon med normalnima človekoma. Tu je spolnost dejanje dajanja! Podarjanja! In več je podarjanja, več je ljubezni (karkoli to je) in harmonije – sreče. Če je bilo mišljeno “sveti zakon”, kot poroka z bogom, potem je tu platonski odnos in spolnosti ner more biti. Če pa je to odnos s človekom, potem je spolnost pač KLJUČNA SESTAVINA – če se nismo poročili zaradi spolnosti, ne vem čemu smo se? JA, razumem: državljanstvo, dediščina, izogib zaporu, status, dinastija, … torej materialne koristi.

    “Zakaj onesrečujemo drug drugega” je vprašanje na katerega po 40 letih iskanja odgovora vem toliko (nikakor pa to verjetno ni dokončno spoznanje): Nekdo si je nekoč pristno prizadeval člvoeštvo pokoriti, podjarmiti in vkalupiti. Skozi dolga stoletja smo bili podvrženi edini razlagi življenja, ki smo jo sprejeli za svojo. Če to razlago postavimo pod vprašaj, ničesar nima smisla ali logike (kot korona in ukrepi), ampak sedaj, ko smo s tem se rodili, kot naši starši in še 133 generacij prednikov, to zagovarjamo, živimo, ter širimo naprej kot sveto resnico. Namreč poroka je dejanje zaobljube, ki v temelju obvezuje moškega, da ženske ne bo zapustil, ter bo zanjo finančno skrbel, ženska pa da v moža ne bo ddvomila, ter mu bo na voljo, ko jo bo potreboval. Z zorenjem ljudi so se pravila adaptirala in se v njih najde vse več konsenza in pravi žensk, enakost, itd. Ampak če poslušamo poročni obred to velja le za “civilni” del. Cerkveni del je še vedno “žena naj bo možu podložna”, “mož naj jo spoštuje”, imejta čim več otrok, ki jih bosta pripeljala v cerkev. Zakon je za vedno, četudi nista kompatibilna. Ločitev je kar se da stigmatizirana, karkoli s spolnostjo je stigmatizirano. Spolnost in svoboda pri tem osvobaja, zato je prepovedano (nekoč na fizični ravni, ponekod še vedno, v razvitem zahodu pa na moralni plati, ki je še vedno gonilo sveta – ravnatelj si je vzel življenje, ker je imal intimni stik z učiteljico, čeprav skrit in zaklenjen in so drugi vdrli v njegovo intimo). Ni pa stigmatizirano, da si moški najde “pomoč” izven zakona. Tu pa ženske nisi enakopravne. Iz prilike o Adamu in Evi je ženska degradirana na drugoazredno državljanko, kar da slutiti, da tega ni napisal Bog ampak človek, ki je imel osebne interese. Bog je naredil Adama po svoji podobi. Torej Adam je kakor bog – popoln! Ženska ni narejena po božji podobi ampak je narejena iz Adamovega rebra. Edine kosti, ki nima mozga. Žalostno. Kaj to pomeni, da je bog moški? Ali to pomeni, da je ženska, ker ima prsa, genetsko slabša od boga? Čeprav je ključna za pravzaprav vse. Razen semena, ne potrebuje ničesar. Lahko bi same ustvarile svet, brez moških, ki jih izkoriščajo, zatirajo, silijo v odnose, uporabljajo za zabavo, trpinčijo, krivijo za vse svoje napake (alkoholizem!). In to priliko od Adamu in Evi se učimo 1000-letja in cerkev še celo gor držijo ženske, katere niso smele biti na isti strani z moškimi, katere morajo biti pokrite z rutami, kater so bile do včeraj brez pravic, ponekod jih pa nimajo še danes. Moški na vzhodu lahko dela kar ga je volja, žensko polijejo s kislino, če se spozabi in jo zalotijo z moškim, ki ga ljubi in ne tistim (starim fotrom), ki ji je ga določila rodbina. Phev! Zato onesrečujemo drug drugega, ker je to po volji sil ki nas imajo v oblasti. Lepo skomunicirano skozi demokracijo, vero (tako in drugačno), ter aktualno politiko. Živimo in pustimo živeti!

    Prostovoljni celibat je stvar posameznika. Terja VELIKO energije. Vsak si lahko uredi življenje po svoje. Mnoge “vdov, vdovcev, samskih, ločenih, razočaranih, žensk z nezakonskimi otroki, samohranilk” živi v celibati zaradi povsem praktičnih razlogov, ki nimajo nobene veze s “prostovoljnostjo”. Če bi lahko seksali – bi!

    Pogovor je ključen, a zaradi privgojenih vrednot, ki niso vedno naše lastne, bo pogovor verjetno težji od pričakovanega. Primer: Zdaj imamo konflikt v Izraelu. Konflikt interesov. Vojno med staro in novo zavezo. Izraelci oz. Judi so stara zaveza, Kristus rojen v Betlehemu (sicer staršem iz Nazareta) pa je začel novo zavezo. Zaradi tega odstopanja od ustaljenih verskih smernic so ga nabili na križ v svarilo. Člvoek bi smatral, da bo sedaj ves krščanski svet proti Izraelu, pa ni tako. Cel zahodni svet podpira genocid nad Palestinci. Pomisli!

    Ampak ni težko razumeti. Krščanstvo je bilo iz “izraela” izgnano, širilo se je proti Rimu in ko ga ta ni mogel več uničliti, ga je sprejel kot uradno vero, napisal sveto pismo in pobil vse ostale, ki so kaj vedeli o resničnem krščanstvu. Od tlej dalje se učimo in živimo “rimo-katoliško” vero, ter dolga leta v latinščini. Nato smo le dobili prevode svetega pisma, iz te latinske verzije, ne iz originalov. Sodobna verzija te vere je torej uradno “požegnana” verzija iz časa rimskega cesarstva, torej sovpada z vrednotami rimskega cesarstva in ne Jezusa Kristusa, ki ga je ta rim nekaj stoletij prej dal ubit! Seveda je noter veliko originjalnega besedila, le ključne stvari so (malce nelogično včasih) spremenjene. Recimo rojstvo jezusa, so iz oktobra prestavili na zimski poganski praznik enakonočja. In še marsikaj. Zato ves zahodni svet, ki ga tako ali drugače kroji katoliška vera, podpiora IZRAEL, ki je judovska dežela in v osnovi nasprotnica katoliških dežel. Zapletena ta geopolitika.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja