Jan in Daniela Škrobar: Okrog teme odnosov s taščo in tastom je vedno vroče

Foto: osebni arhiv

Ob prazniku dela smo se pogovarjali z Janom in Danielo Škrobar, ki sta sicer iz različnih poklicev – Daniela je po izobrazbi profesorica kemije in biologije ter uči na osnovi šoli, Jan pa je bivši vrhunski športnik in inženir agronomije, ki se ukvarja s poljedelstvom – a zelo močno ju veže delo na njunem zakonu. Zelo zgodaj po poroki sta se začela udeleževati zakonskih skupin, kasneje pa sta znotraj gibanja Družina in življenje pričela ustanavljati tudi nove in vanje vabiti čim več parov, da bi tudi oni izkusili »rast v dvoje«.

Pričujeta na pripravah na zakon, kjer še posebej izpostavita temo odnosa med »starimi« in »mladimi«. Za naš portal sta spregovorila o prvih letih zakona, njuni izkušnji bivanja dveh generacij v enih hiši, o težavah, ki so nastale, ko stvari niso bile dorečene, pa tudi o otrocih, ki počasi odhajajo od doma in o novih skupnih trenutkih, ki so sedaj v kasnejših letih zakona ponovno prišli na plano.

Jan in Daniela, kako bi predstavila vaju in vajino družino?

Daniela: Poročena sva od leta 1995, skoraj 27 let. Imava pet otrok, stari so med 15 in 26 let. Tri študente, dijakinjo in osnovnošolca.

Jan: V Albaniji, ko nekdo vpraša, koliko imaš otrok, in če jih ima oseba recimo 5, odgovori: »Bog ima pet otrok«. S tem hočem reči, da ni vedno vse po najinem, Bog je tisti, ki ve, zakaj smo na svetu.

Kot par sta skupaj že več kot tri desetletja. Kako sta se spoznala?

Ko sva se spoznala, sva začela jesti »zarečeni kruh«; Daniela je rekla, da ne bo nikoli imela kmeta, jaz pa, da nikoli ne bom imel Prekmurke.

Daniela: Spoznala sva se na odkupu pšenice, kjer sem jaz čez poletje preko študentskega servisa delala analize, Jan pa je tja vozil pšenico. Stara sem bila 18 let, Jan pa 22.

Jan: Že takrat sem bil dober kmet, ker sem imel najboljše vzorce 😉.

Daniela: Potem smo se zmenili z Janovo sestro in še z enim prijateljem, da bomo šli na Pohorje. Tam je na nekem mestu stal znak z napisom »držimo se za roke« in midva sva se prijela za roke in začela hoditi kot fant in punca (smeh). To je bilo 11. avgusta, na dan sv. Klare, in zato je najini prvi hčerki ime Klara.

Jan: Ko sva se spoznala, sva začela jesti »zarečeni kruh«; Daniela je rekla, da ne bo nikoli imela kmeta, jaz pa, da nikoli ne bom imel Prekmurke (smeh). Preden sem Danielo spoznal, pa sem nekje slišal, da je dobro moliti za svojo bodočo ženo, zato sem vsak dan zmolil en Očenaš za to in Daniela je delala isto.

Jan, že v času vajine hoje v dvoje si bil vrhunski športnik, s športom si se ukvarjal še nekaj časa po poroki. Kasneje si se mu odpovedal in se odločil, da boš dal prednost vajinemu odnosu. Kako se je to zgodilo?

Jan: Da sem prenehal z igranjem odbojke, glavni razlog ni bila poroka, ampak ker sem imel toliko bolečin v hrbtenici. Vendar se je istočasno, po poroki, enkrat jeseni v krajevni skupnosti ustanovil klub velikega nogometa in so poklicali vse, ki so imeli kaj opraviti s športom. Tam sem bil najprej v upravnem odboru, potem pa sem postal še vratar. Dvakrat na teden smo imeli trening, vsako nedeljo spomladi in jeseni so bile tekme, vmes pa še prijateljske tekme, pripravljalne tekme … Se pravi, vse nedelje sem imel zasedene. Ko se je sezona nogometa na travi končala, smo se preselili v telovadnico. Enkrat smo še na božični večer igrali nek turnir. Pa še to ni bilo dovolj. Ker sem v mladosti igral namizni tenis, sem še dvakrat na teden v zimskem času poleg nogometa hodil tja. Doma sem prevzel kmetijo, od jutra do večera sem samo delal, zvečer pa hodil na treninge. Za družino je bilo to slabo.

Daniela: Moj edini sogovornik je bila njegova sestra, ki je takrat še živela doma.

Kaj se je zgodilo, da si se začel bolj posvečati svoji družini?

Večina parov na predzakonskem tečaju že živi skupaj, imajo otroke, in takoj, ko z Danielo spregovoriva o tej temi, vidiva, kako začnejo obračati oči, gledati en drugega, češ »to je to«.

Jan: Najbolj to, da se je Daniela pritoževala, da mi je očitala te stvari. Tudi sam sem bil vajen igranja nekje na toplem v dvorani in nekje drugo leto nogometa proti koncu sezone smo že igrali v snegu, blatu, pri tej ligi je bilo tudi veliko grobosti in takrat sem prvič začutil, da mi tega ni treba. Klubu sem povedal, da bom igral samo še do konca sezone.

Daniela: Spomnim se, da je bilo to obdobje zelo naporno. 24. junija sem naredila zadnji izpit na fakulteti, 29. julija sva se poročila, potem sva šla na poročno potovanje, tudi med poročnim potovanjem je Jan vsak dan igral odbojko in to z ljudmi, ki jih niti ni poznal in sem ga morala gledati 😊, med poročnim potovanjem so me poklicali iz podeželske šole, če bi septembra prišla učit razredni pouk, aprila naslednje leto sem diplomirala in julija rodila. Tudi na novo sem prišla živet na Janovo domačijo, novo okolje je bilo bolj dinamično, mi smo doma bolj mirno živeli, nismo imeli velike kmetije, tu pa je bilo vse drugače in se nisem ravno najbolje znašla.

Omenila sta, da sta se takoj po poroki vselila v hišo Janovih staršev. Kateri so bili največji izzivi skupnega bivanja?  

Jan: Meni se ni zdelo nič narobe. Bil sem navajen, da je bilo potrebno veliko delati. »Tisto, kar lahko narediš danes, ne odlašaj na jutri,«; »Delo, ki se odlaša, ima roge,«; »Dva rodova gor, tretji bo šel dol,« itd. Tako je to izgledalo pri nas in jaz sem se vedno upiral, da je toliko dela brez pomena. Moja starša sta imela službi, po službi ju je čakalo delo na kmetiji, ob nedeljah pa delo v vinogradu. Prostega časa pri nas nikoli ni bilo. Ko sva se midva poročila, sem mislil, da to čisto v redu funkcionira.

Daniela: Jaz pri vsem tem nisem vedela, kje je moje mesto. Niti v gospodinjstvu nisem bila zelo spretna. To obdobje je bilo naporno.

Ste vseeno imeli kakšen dogovor, kaj bosta delala vidva in kaj tast in tašča?

Jan: Z mojima staršema smo se pred poroko dogovorili, da bom jaz živel v zgornjem nadstropju, da prevzamem kmetijo v smislu, da bom jaz prevzel ves dohodek od kmetije in da bova z Danielo prevzela vse stroške hiše, plačevala položnice itd. In da mojim staršem ostane vinograd.

Ta dogovor se je kasneje izkazal kot zelo dober. Dogovorili smo se dve veliki stvari. Kasneje, ko je bilo vprašanje nekih odločitev glede krav dojnic, da bomo imeli samo bike, da bom povečal število svinj, sta moja starša sicer imela vprašanja, ampak, ker smo se prej dogovorili, da je to moje delo, se nista vtikala. Tudi glede dela v vinogradu sta sprejela, da me tam več ne bo. Drugih stvari pa se nismo dogovorili.

Kaj recimo?

Jan: Problem je bil v tem, da sta bila moja starša takrat mlada upokojenca, polna elana, navajena delati, kar naenkrat pa sta imela veliko časa, ker nista več hodila v službo … kasneje smo ugotovili, da je bilo veliko stvari, za katere se nismo dogovorili.

Pred poroko sem jaz vsak petek popoldne ali soboto dopoldne pred hišo pokosil travo. Do nedelje je morala biti trava »opicanjena«. Ko pa sem se poročil in sem imel veliko več dela s kmetijo, je nastala težava, ker trava ni bila več pokošena. Nastala je težava, kdo bo pometel prag, kdo skupno stopnišče itd. In to samo zato, ker se nismo dogovorili. Predvsem je šlo za okolico. Moja starša bi imela veliko stvari na vrtu, jaz pa ne. Potrebno bi se bilo dogovoriti, ali bomo imeli skupen vrt ali ne ter kdo bo kaj delal in kdo ne. Vse smo imeli skupno, vse je bilo isto kot prej. Edino pričakovanja so postala drugačna.

Kdaj so se stvari začele spreminjati?

Na vse, na kar sva klicala blagoslov, je ta blagoslov tudi prišel.

Daniela: Po navadi je prišlo do prepira in potem smo se odločili, da bomo delali drugače. Ni pa bilo vedno enostavno. Včasih sva popustila in smo spet delali isto naprej.

Jan: Prišlo je recimo do prepira, ko sta moja starša name prepisala kmetijo. Nekaj dni po prepisu sta dobila občutek, da z njima slabše ravnam. Predlagal sem jima, da gremo takoj v mesto in razveljavimo pogodbo. Rekel sem, da te kmetije nočem imeti. To je bila vseeno dobra reakcija in mi starša potem nikoli več nista kaj takega očitala.

Več let sta aktivna v zakonski in družinski pastorali, pomagata pri ustanavljanju zakonskih skupin, predavata mladim (ali pa že manj mladim parom), ki se pripravljajo na zakon oziroma, ki so šele nekaj let poročeni. Katera so vajina glavna sporočila, ki jih posredujeta mladim parom in kakšna so njihova najpogostejša vprašanja?

Daniela: Najpogosteje jih zanimajo odnosi s starši.

Jan: Odnosi s taščo in tastom. To je daleč na prvem mestu. Večina parov na predzakonskem tečaju že živi skupaj, imajo otroke, in takoj, ko z Danielo spregovoriva o tej temi, vidiva, kako začnejo obračati oči, gledati en drugega, češ »to je to«. Okrog te teme je vedno »vroče«.

Jan: Na koncu vedno poveva, da se za vsak poklic, ki ga opravljamo, tudi usposabljamo, hodimo v šolo, opravljamo prakso itd. V družinsko življenje pa smo vrženi. Tudi midva sva za to področje pred poroko naredila nič ali pa zelo malo. Po sreči smo se zmenili vsaj tisto malo, kar smo se. Nismo vedeli, da se je treba vse do potankosti zmeniti.

Parom tudi poveva o najinem spreobrnjenju in z njim povezano večjo odprtostjo življenju. Jaz sem si želel imeti štiri otroke, Daniela tri. Ampak že pri dveh sva bila čisto zadovoljna in nisva več razmišljala, da bi jih imela več. Po tem sva se odločila še za enega otroka. Po druženju z družino, ki je imela štiri otroke, pa se nama je to zdelo tako lepo, da sva se odločila še za četrtega.

Tudi naravno načrtovanje družine prinaša blagoslov v zakon. Čeprav je težko in tudi mučno.

Daniela: Jaz sem v tem času spoznala, da je mogoče imeti štiri otroke in da to ni nekaj nemogočega.

Jan: Pri uporabi naravnih metod imaš vedno v mislih »n+1« (smeh) in tako se nam je pridružil še peti.

Ko že govorimo o otrocih: vajini otroci so vsi nadarjeni naravoslovci, hodili so v glasbeno šolo, blizu jim je šport, zadnji trije resno trenirajo. Koliko sta otroke usmerjala pri izbiri različnih dejavnosti oziroma kasneje pri izbiri nadaljnjega šolanja?

Daniela: Glede na to, da je najinih otrok več in da jim midva fizično nisva uspela vsega omogočiti, na primer raznih voženj na treninge, so bili mogoče na nek način za kaj prikrajšani, čeprav jaz na to ne gledam tako. Imela sva logiko, da so otroci do tretjega razreda čim manj obremenjeni, takrat še niso hodili v glasbeno šolo, ampak je bilo pomembno, da so bili po šoli čim več doma, da ni bilo tiste »hektike«. A kasneje je vseeno prišla. Otroci so si želeli hoditi v glasbeno šolo, pa na pevski zbor, trenirati šport – to so si sami izbrali. Vedno smo se dogovorili, da kar si si tisto leto izbral, da je treba pri tistem vztrajati. Bili so že toliko stari, da so te dogovore razumeli.

Jan: Kar se športa tiče … Jaz sem imel res rad šport in prva stvar, ki smo jo doma naredili, je bila ta, da smo iz mesta, kjer je bil nasad hrušk in jablan in kjer je babica imela nov vrt, naredili igrišče. Z otroci smo ves čas igrali nogomet. Zato so morda navdušeni nad športom.

Daniela: Za poklice jih nisva usmerjala, bolj sva jih poslušala. Tudi za šolo nisva veliko z njimi delala, so se znali sami organizirati.

Jan: Ko sva začela ugotavljati, da gre otrokom dobro v šoli, da so dobri športniki, da sta si dva našla dobrega fanta in punco, pa da se midva dobro razumeva in da sva imela srečo, ker sva prišla v zakonske skupine, in da sva se veliko stvari naučila; prek tega vidim, da je v družini prisoten blagoslov. V te namene sva midva tudi veliko molila. Na vse, na kar sva klicala blagoslov, je ta blagoslov tudi prišel.

Daniela: Tudi naravno načrtovanje družine prinaša blagoslov v zakon. Čeprav je težko in tudi mučno. Nasploh pa zakramentalno življenje daje blagoslov, da živiš po naukih Cerkve.

Vajini otroci počasi zapuščajo dom. Ali ob tem izkušata sindrom »praznega gnezda« ali je končno več časa za vaju?

Daniela: Jaz občutim oboje. Otroci počasi odhajajo. Imava pa več časa za naju.

Dan, ko si nič ne zaupava o sebi, je za najin zakon izgubljen dan.

Jan: V tem času sva se naučila, da vsako jutro skupaj spijeva kavico in da se drug drugemu prilagodiva, da se to res zgodi. Ob kavici tudi prebirava Božjo besedo. Tako imava še neko drugo temo za pogovor. Ko je moj pokojni oče zbolel za Parkinsonovo boleznijo in je veliko časa aktivno preživljal s svojim psom, smo videli, da je to ugodno vplivalo na njegovo zdravje. Prek psa je ohranjal telesno kondicijo. Tudi jaz sem dobil željo, da bi kupili psa, ker te pes v vsakem primeru »potegne ven«. Tako, ko z Danielo greva na sprehod, s seboj vzameva še psa in to je en tak posvečen čas za naju, da se pogovarjava.

Daniela: Ali pa sva tiho in je tudi v redu.

Jan: Dan, ko si nič ne zaupava o sebi, je za najin zakon izgubljen dan.

Za konec, prihaja mesec maj, ko se pri nas sklene največ porok. Kaj bi mladoporočencem in njihovim staršem svetovala, preden zaživijo pod isto streho – pa tudi če ne pod isto streho?  

Daniela: Mladi morajo imeti občutek, da so svobodni. Tudi v tem kdaj pridejo in kolikokrat pridejo. Da ne čutijo kakršnih koli pritiskov s strani staršev, če se odselijo, pa tudi če ostanejo. Pomembno se je zmeniti, doreči stvari, preden greš živet v isto hišo, pa potem še za sproti kaj.

Čim več je dorečenega, tem bolj bodo odnosi dobri, urejeni.

Jan: Fajn bi bilo, če bi v začetku mlada šla za sebe, da vidita, kaj pomeni živeti zase, brez nekih motilcev. Tudi ko se potem vrneta, da vidita, kaj je sploh tisto, kar človeka moti. Ko imaš enkrat izkušnjo svobode, jo je potem lažje prikrojiti nazaj, si prizadevati zanjo, ker si jo izkusil, veš, kaj je. Če pa tega nisi doživel, pa ne moreš vedeti. Dalje pa je treba čim več stvari doreči. Vse od košnje trave do tega, kdo bo čistil wc, če imajo skupnega. Čim več je dorečenega, tem bolj bodo odnosi dobri, urejeni. Lažje je, če se dogovoriš prej, preden odnosi postanejo ranjeni. Ko pa so odnosi že ranjeni, se je težko dogovarjati, ceniti neke stvari.

Daniela: Ker prej pride do prepirov.

In kaj narediti v takšni situaciji?

Daniela: Midva slediva pravilu, da se vsak pogovori s svojimi starši.

Jan: O čisto vseh stvareh se je tudi nemogoče vnaprej dogovoriti. Ker, ko pridejo otroci, je situacija spet drugačna in se je treba sproti dogovarjati.

Daniela: Slišala sva, da bi naj bil tast tisti, ki bi naj bdel nad dogovori, ker nas ženske prej zanese.

Jan: Pogovoriti se je treba tudi o tem, ko stara starša k sebi pripeljeta vnuke, ki ne živijo v isti hiši. Naj zanje tudi poskrbita in ne kdo drug, ki pač živi v isti hiši.