Drage punce in mame! Želim vam povedati, da splav ni rešitev, ampak je trpljenje za vse življenje!
Sem mlada punca, ki je naredila splav pred nekaj leti. Imela sem fanta, ki sem ga ljubila. Nisem pričakovala, da bom zanosila. Sama sem bila ob tem globoko v problemih z drogo, alkoholom in mnogimi drugimi stvarmi. Ko sem zanosila, sem bila presrečna, pod srcem sem nosila otroka. Bila pa sem tudi prestrašena, zaskrbljena!
Ko sem fantu povedala, da sem noseča, je takoj brez zadržka in drugih besed rekel: »Splavi, ali te bom pustil samo z njim.« Ob tem sem postala zaslepljena. Bala sem se izgubiti fanta, predstavljala sem si, da bom tako imela še več problemov.
Zelo sem jokala. Nisem želela izgubiti otroka. Ampak pritisk je bil prevelik. Odšla sem v bolnišnico in zdravnik me je večkrat vprašal, ali želim to res storiti. Ne morem povedati, kako sem trpela. Poseg je bil hitro opravljen. Ampak izguba je bila zame tako močna, tako boleča, da preprosto nisem videla smisla živeti.
Dolgo časa sem si zbijala občutek krivde z drogo, alkoholom. Svet se mi je obrnil na glavo! Nisem mogla ne spati, ne jesti. Zgodbo sem dolgo skrivala in še danes bi jo lahko, ampak to ni rešitev. Bolečine ne moreš sam nositi. Potrebuješ pogovor, nekoga, ki mu zaupaš.
Bolečina me je ubijala! Tako težko mi je bilo gledati druge otroke, mame, ki so noseče. To dejanje je zaznamovalo moje življenje, dolgo časa nisem mogla spati. Dejstvo, da sem ubila otroka, mi še danes ne da miru! Povzroča mi velike težave. Če bi lahko čas zavrtela nazaj, nikoli ne bi naredila splava.
Punce in mame, premislite kaj delate! Zdaj mi je zares žal. Najhujše, kar se mi je moglo zgoditi, je to, da sem zanosila drugič. Takoj sem naredila isto stvar!
V času svoje odvisnosti, sem si zaradi tega poskušala vzeti življenje. Preprosto preveč škode sem naredila!
Po dolgih letih sem prvič spregovorila o tem. Duhovnik mi je pri sveti spovedi rekel, naj otrokoma dam ime. To je bilo neznansko težko. Spominjam se, kako sem jokala in jokala! Nazadnje sem se odločila in poimenovala prvega otroka, a za drugega nisem imela moči. Ob spodbudi neke sestre redovnice sem se odločila poimenovati še drugega otroka.
Obe imeni hranim v svojem srcu. Duhovnik mi je priporočil, naj ju v svoje srcu izgovorim pri evharistiji med povzdigovanjem. Tako mi je malo lažje sprijazniti se s tem, kar sem storila. Pomembno je odpustiti sebi. Kar pa je meni, kakor verjetno vsakemu, ki je v podobni situaciji, zelo težko. In posledice so ostale za vedno.
Punce in mame, vem, kako se počutite! Ampak s tem ne boste nič rešile. Uničile si boste življenje, kakor jaz. Otrok je živo božje bitje, ki mora živeti. Prosim vas, razmislite, kaj delate!
Po dolgih letih, ko je moja sestrična rodila dva otroka, sem doživela močno krizo. Po Božjem posredovanju sem v vmesnem času odšla na zdravljenje odvisnosti. Še vedno pa sem zavračala stik s punčkami. Bolečina se je vrnila, spomini so oživeli. Ko so prišle na obisk, sem se soočila v živo.
Punčke nisem želela prijeti v naročje. A prišel je trenutek, ko sem jo držala v rokah. Trenutek je bil močan, zadrževala sem se, da nisem jokala. Močno sem jo stisnila k sebi in jo poljubila, kakor da je moja. Ugotovila sem, da taki trenutki ozdravljajo. So težki, ampak lažje se sprijazniš, oprostiš sami sebi.
Hvala končno Bogu – on me ozdravlja in mi daje novo življenje.
Izpoved je posredoval duhovnik, kaplan na eni od župnij v Sloveniji, ki se mu je dekle zaupalo, z željo, da bi se zgodba javno objavila in koga odvrnila od tega, da naredi splav. Duhovnikove podatke hranimo v uredništvu. Besedilo je bilo na ne najbolje razumljivih mestih malenkostno popravljeno ob prizadevanju, da čim bolj ohrani avtentičnost.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!