Grda Mati Božja

Don Camillo, župnik v vasi ob reki Pad, ima v srcu velik trn. To je dvometrski kip Matere Božje, ki stoji na oltarju v njegovi cerkvi. Težava je v tem, da je Marija grda. Ne kičasta ali slabo narejena. Očitno, je da jo je izdelal nekdo, ki se je spoznal na kiparjaenje. Ampak to je moral biti podlež, saj jo je namenoma naredil grdo. Bila je iz terakote, težka kot svinec, pobarvana z groznimi barvami. Imela je začudene in zlobne oči, grobe in robate poteze. Don Camillo bi se je strašno rad znebil, jo preselil, odstranil … a na njej piše letnica 1693. Torej gre za zelo staro, zgodovinsko podobo. Pa tudi ljudje so navezani nanjo in je ne pustijo odstraniti. Don Camillo je o tem večkrat potožil Kristusu, ta pa mu je le blago odgovarjal, da zunanja lepota ni tista, ki je pomembna. Da je bistvena notranjost. To don Camilla ni potolažilo, še zlasti ga je peklilo, da njegovi cerkvi zaradi tega kipa pravijo cerkev grde Matere Božje. Enkrat letno, ob prazniku Marije Vnebovzete so kip nesli v procesiji po ulicah mesta. Don Camillo je tako neko poletje skoval načrt. O njem se seveda ni posvetoval s Kristusom. Ker je bilo tisto lete peklensko vroče, je določil, da je to prevelik napor za nosače in določil, da bodo kip peljali na poltovornjaku. Saj je namestil kip, določil traso, kjer je bila razkopana cesta, napihnil zračnice in celo nekaj šaril okoli sklopke. Pozneje se je izkazalo, da je celo navrtal nekaj lukenj v kip. Kakorkoli, ko je procesija krenila, je avto neprestano poskakoval kot bi bilo nekaj narobe s sklopko. Ko je procesija prispela do razkopane ceste, se je kip končno sesul v koščke.

Ljudje so prestrašeni odskočili in kričali od presenečenja.

Pa ne zato, ker se je sesul kip grde Marije. Ampak zato, ker je bil znotraj tega zunanjega oklepa, skrit čudovit kip Marije iz čistega srebra. Don Camillu so se pred očmi pojavile Kristusove besede, da resnična lepota ni lepota obraza … Sklonil se je in začel pobirati delce grde Marije, ki jih je tolikokrat gledal z odporom.

“Spet te bomo sestavili skupaj, košček za koščkom”, je dejal naglas. “Pa tudi če bom potreboval eno leto ali deset let, te bom spet sestavil skupaj, jaz osebno. Uboga grda Božja Mati, ki si srebrno Mater Božjo pred pohlepom vseh vrst barbarov, ki so se znašli v naših krajih od tistega dne v sedemnajstem stoletju, ko si bila ustvarjena, pa so danes. Tisti, ki te je izoblikoval v naglici tako, da je s tvojo lupino prekril srebrno Mater Božjo, te je naredil grdo in ubogo in te s tem rešil pred rokami plenilcev … spet te bomo sestavili in stala boš na svojem oltarju tik ob srebrni Materi Božji …”