Si bogatejši, kot si misliš, prehodil si poti, na katere si že pozabil

Vir: Shutterstock

Znani argentinski družinski terapevt Salvador Minuchin je nekoč dejal: “Gotovost je sovražnik sprememb.” V svoji dolgoletni praksi je namreč uvidel, da so gotovosti, ki so jih ljudje imeli o sebi, večkrat predstavljale kletko, v katero so se ujeli. Še posebej takrat, ko so začeli verjeti v popačeno verzijo tega, kar so. Raje so se oklepali “svoje resnice”, čeprav je bila povsem omejena in nezdrava.

In kaj je Minuchin storil, da so ga ljudje začeli poslušati? V njihove zgodbe je vpletel zmedo in negotovost. Toda ne kakršno koli negotovost. Vcepil jim je “pozitivno” negotovost, rekoč: “Ste bogatejši, kot si mislite. Prehodili ste poti, na katere ste že pozabili, pridružite se mi na poti ponovnega odkrivanja vašega življenja.” Samo takrat so resnično naredili korak v neznano in odprli svoja vrata za rast in preobrazbo.

V malo drugačnem kontekstu je Minuchinove besede iz naslova uporabila njegova učenka Esther Perel, danes ugledna psihoterapevtka, ki je želela, da ljudje razširimo svoj pogled tudi na drugega.

Ali te sploh poznam?

V času, ko o drugem “vsi vse vemo”, ker smo si na družbenih omrežjih pogledali nekaj slik, opisov ali videov, je težje iti v globino. Kot pravi Perelova, zaradi Tik Toka in kratkih posnetkov, ki trajajo samo 15 sekund, smo postali nagnjeni k pretiranemu poenostavljanju. “Ljudi stiliziramo in kategoriziramo hitreje kot kdaj koli prej.

Človeka zaznamo zgolj na podlagi površinskih stvari: slišimo njegov naglas, vidimo njegovo obleko, poznamo nekaj informacij – leta, od kod prihaja, kje živi, s kom je, kaj dela, kam je šel na zadnje počitnice itd. Na podlagi tega si ustvarimo svojo sliko in pri njej vztrajamo. Gotovi, da človeka “poznamo”.

“A če ostanemo zgolj pri tem”, pravi Perelova, “ne bomo nikoli spoznali človekove kompleksnosti, množice izkušenj, idej, plasti in celo protislovij, ki ga sestavljajo. Prav v teh zapletenostih najdemo njegove najbolj zanimive vidike.”

 Nisi samo to, kar jaz vidim pred seboj

To, kar vidiš, ni vse. Je le vstop v en vidik mene.

Perelova pravi: “Velikokrat, ko me ljudje vidijo ali slišijo, najprej slišijo moj naglas. Imam francoski naglas, ki se ga sliši v vseh jezikih, ki jih govorim, in govorim jih devet. Moj naglas opisuje en vidik mene. Odraščala sem v flamskem delu Belgije, in če kaj veste o belgijski politiki, je to zelo drugačen svet. Sem pa tudi otrok beguncev, ki so prišli iz Poljske, iz druge svetovne vojne, iz holokavsta, judovskega holokavsta, ki so izgubili vse. In sem tudi …”

To pojmovanje, da nismo samo to, kar nekdo vidi, je nekaj, za kar Perelova želi, da bi uporabili tudi za druge ljudi. “To, kar vidiš, ni vse. Je le vstop v en vidik mene,” pove.

Zatorej, nikakor nismo le ena zgodba, en pogled, en vtis, eno prepričanje, ena informacija, en izgled, en opis ali slika. Smo ljudje z zgodbami, ki so se v različnih časovnih obdobjih odvijale na različnih nivojih. Zgodbe, ki so se končale, in zgodbe, ki se nadaljujejo. V nas so vidiki, ki so vidni vsem, pa tudi takšni, ki jih pozna le peščica. Smo to, kar se nam je zgodilo, in hkrati to, kar smo prerasli. Smo kompleksni, čudoviti in neponovljivi.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja