Fantek se redno na skrivaj igra z lulčkom – je to normalno?

svetovalnica_igra_z_lulckom

Pozdravljeni!

Z možem imava dva sinova, 3 in 1 leto. Pogovarjala sem se s prijateljico, da se njen sin še pri 4 letih redno na skrivaj igra z lulčkom (kot samozadovoljevanje), govorili so s psihologinjo in ona je rekla, da je to čisto normalno. 

Tudi sama sem slišala odgovore strokovnjakov, da to izzveni. Vendar praksa ni vedno ta, zanima me, kako se lahko pogovorim s sinom, ko bo čas za to, ali se res to kar pusti? 

Sama čutim da bi se mogla z možem ali celo samo mož pogovoriti z njim, a verjamem, da tako majhni fantki nimajo še nečistih misli… 

Kakšen nasvet? 

T.K.


Igranje s spolovilom je tako pri deklicah kot pri dečkih precej pogost pojav. Vendar v veliki večini primerov (še posebej v starosti do petega leta oziroma celo do deseta leta) to predstavlja predvsem raziskovanje telesa. Včasih pa se dotikanje spolovila pojavlja tudi pogosto ali redno – v teh primerih moramo ugotoviti, če gre morda za izražanje stiske. Lahko pa je otroku samo dolgčas in mu je to zanimivo in sproščujoče. Nikakor pa tu pri otroku ne gre za nečiste misli. 

Razvojno gledano se v starosti do petega leta tudi na področju spolnosti postavljajo osnove. Otrok se uči pomena telesa, izražanja čustev …in kar je najbolj pomembno, uči se komunicirati najbolj intimne stvari. Eden prvih korakov pri učenju tega je spoštovanje lastnega telesa in pridobivanje osnovnega zaupanja. Otrok se tega osnovnega zaupanja nauči, ko vidi, da starši prepoznavajo njegove potrebe. Ob tem se počuti varnega in ljubljenega. Ve, da se na starše vedno lahko obrne – ne glede na vse. Torej če starši v vsakem trenutku otroku dajemo občutek varnosti, se nanj odzivamo … potem bodo tudi pogovori na področju spolnosti lažje in bolj sproščeno stekli. 

Prva vprašanja v povezavi s spolnostjo se ponavadi začnejo pri dveh ali treh letih. Takrat otroci pokažejo prvo zanimanje za spolne organe – zanimati jih začnejo razlike med deklicami in dečki. Bolj izrazito to postane med 4. in 6. letom starosti. Starši moramo na ta otroška vprašanja odgovarjati odkrito, jasno in preprosto. Tudi spolne organe poimenujemo z njihovimi pravimi imeni. Pri tem moramo zaupati sami sebi in vedeti, kaj želimo otroku povedati. Namreč če bo otrok začutil naš strah in sram, bo to lahko pripisal temu, da se o tem ne sme pogovarjati ali da je to celo nekaj slabega. 

V povezavi z radovednostjo se do petega leta tako pogosto pojavi tudi raziskovanje spolovila – dotikanje, lahko tudi drgnjenje. Pri tem ne gre za, ampak za raziskovanje in odkrivanje nečesa novega. Odkrivanje telesa, odkrivanje občutkov, morda celo odzivov staršev. 

Ko kot starši opazimo, da se otrok dotika spolovila, lahko to nežno preusmerimo. Če je to zvečer pred spanjem, lahko na primer otroka objamemo ali mu ponudimo igračko za stiskanje. Če je otroku dolgčas, se z njim igramo, pogovarjamo … Kot starši moramo biti pozorni predvsem na to, da ne bomo reagirali, kot da je to nekaj slabega. Otrokom na njim primeren način razložimo, da se spolnih organov na tak način ne dotikamo. Povemo, da so nekaj posebnega (zato npr. tudi poleti nosimo kopalke). Lahko tudi povemo (če je otrok že dovolj zrel, da to razume), da jih zato imenujemo tudi intimni organi. V večini primerov bo to zadostovalo. Seveda pa odgovarjamo tudi na vsa morebitna vprašanja, ki jih ob tem otrok postavi. Pri pogovoru o spolnosti je v vseh starostih obdobjih poglavitno to, da se na otrokova vprašanja vedno odzivamo in povemo toliko, kot otroka zanima. Vedno odgovarjamo preprosto, povemo resnico ter govorimo z besedami, ki jih otrok razume. 

V določenih situacijah pa bi lahko bilo redno dotikanje spolovila tudi odziv na tesnobo. V tem primeru otrok skozi to želi doseči sprostitev in pomiritev. Če precenimo, da bi lahko bil to odraz stiske, moramo odkriti, kaj ta stiska je in jo otroku pomagamo razrešiti. V skrajnem primeru se lahko obrnemo tudi na terapevta. 

 

Menim, da je pri tako majhnih otrocih v prvem koraku najprej bistveno to, da se z možem pogovorita med sabo. Na primer če sta zaradi tega v stiski, kaj želita glede spolnosti sporočiti svojim otrokom … Lahko si tudi pripravita iztočnice za pogovor z otroki – kako se bosta z otrokom pogovorila, kaj bosta rekla, kdaj in kako bosta začela pogovor … Bodita pozorna tudi na to, da sta sama ob takem pogovoru z otrokom dovolj sproščena, saj otroci zelo hitro preberejo tudi nebesedna sporočila (če nas je sram, če nam je nelagodno …) in si lahko to tudi po svoje razlagajo (da pogovor o tem ni primeren ali da je nekaj slabega). Pazimo, da se o telesu in spolnosti vedno izražamo pozitivno. 

Z vsemi pogovori o spolnosti, naj bodo še tako preprosti, otroke učimo pomembne stvari. Učimo jih o naših vrednotah, torej kaj je za nas in našo družino pomembno. Učimo jih, kako izraziti in ubesediti občutke, stiske, vprašanja. In kar je najbolj pomembno – kažemo jim, da smo vedno tam za njih. 

Petra Lukan, FertilityCare svetovalka