Ali smem?, Hvala!, Oprosti ...: 3 besede za srečo v družini

Uredništvo iskreni.net
Nedelja, 17. maj 2015, 9:17
Image
papez-avdienca-13-maj-2015

"Smem?", "Hvala!" in "Oprosti ..." so kot ključ, s katerim odpiramo vrata do sreče in miru v družini, je poudaril papež v tokratni sredini katehezi o družini, ki vam jo vsako nedeljo prinašamo na iskreni.net. Če jih izrekamo, varujejo dom, če jih pozabljamo, v temelju družine nastajajo razpoke.

Vabimo vas k branju celotne kateheze.

*****     *****     *****

Dragi bratje in sestre!

Današnja kateheza bo kot vstopna vrata v vrsto katehez, ki bodo posvečene realnemu, vsakdanjemu življenju družine, najrazličnejšim obdobjem in dogodkom, ki jih prinaša.

Na teh vstopnih vratih so napisane tri besede, o katerih sem že nekajkrat govoril: »smem?«, »hvala« in »oprosti«.

Te besede nam v resnici odpirajo pot do srečnega življenja v družini, do življenja v miru. So preproste besede, a jih ni lahko uresničiti v praksi! Vsebujejo veliko moč: kadar jih izrekamo, varujejo naš dom, tudi ko doživljamo trenutke mnogih težav in preizkušenj.

Kadar teh besed ni, pa njihova odsotnost korak za korakom povzroči razpoke v samem temelju družine, ki lahko vodijo celo do njenega razpada.

"Smem?", "hvala" in "oprosti" niso samo stvar olikanosti

Te tri besede običajno razumemo kot del »dobre vzgoje«. Res, lepo vzgojen človek zna izraziti prošnjo, se zahvaliti in opravičiti, kadar je storil kaj narobe. Res, dobra vzgoja je zelo pomembna. Veliki škof Frančišek Saleški je imel navado reči, da je »dobra vzgoja že pol svetosti«.

Toda, pozor! V zgodovini smo videli tudi formalizem »lepih manir«, ki lahko postanejo maska, za katero se skrivata praznina duše in nezanimanje za drugega. Večkrat pravimo: »Za mnogimi lepimi manirami se skrivajo slabe navade.«

Pred to nevarnostjo ni varna niti vera. Taka drža lahko vodi do golega spoštovanja pravil in nekakšne »svetovljanske« duhovnosti. Celo hudič, ki je skušal Jezusa, izkazuje olikanost, citira sveto pismo, je kot teolog! Njegov stil je korekten, a njegov namen je odvrniti od resnice o Božji ljubezni.

Mi pa razumemo dobro vzgojo v pristnem pomenu besede, v katerem so odnosi trdno ukoreninjeni v ljubezni do dobrega in v spoštovanju do drugega. Družina živi iz te rahločutne želje po dobrem.

"Smem?" - bolj je ljubezen intimna, bolj je sposobna čakati, da drugi odpre vrata srca

Prva beseda je »smem?« (»ali smem, prosim?«). Če nežno prosimo za dovoljenje tudi kadar mislimo, da nekaj lahko zahtevamo, da nam nekaj pripada, resnično ustvarjamo prostor za pristni duh skupnega zakonskega in družinskega življenja.

Ko vstopamo v življenje drugega, ki – obratno – vstopa tudi v naše življenje, je potreben rahloočuten, nevsiljiv odnos, ki vedno znova obnavlja zaupanje in spoštovanje. Ko smo z neko osebo domačni, še ne pomeni, da nam ta oseba vse avtomatsko razdaja. Kolikor bolj je ljubezen intimna in globoka, toliko bolj zahteva spoštovanje svobode in je sposobna čakati, da drugi odpre vrata svojega srca.

Naj se ob tem mislih spomnimo na Jezusove besede iz knjige Razodetja: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Tudi Gospod prosi za dovoljenje, da bi lahko vstopil!

Ne pozabimo! Preden v družini kaj naredimo, so na mestu besede: »A smem? A lahko? Ti bo v redu, če naredim tako?« Tak jezik lepih navad je poln ljubezni. In prinese v družino veliko dobrega.

"Hvala!" - hvaležnost je roža, ki zraste samo v zemlji plemenitih duš

Druga beseda je »hvala«. Včasih se nam zdi, da postajamo civilizacija grdega obnašanja in grdih besed, kot da bi bil to znak naše emancipacije. Neprimerne besede mnogokrat slišimo tudi v javnosti. Prijaznost in sposobnost zahvaljevanja se zdita kot znamenje šibkosti, včasih izzoveta celo nezaupanje. Tem težnjam se je treba zoperstaviti že v samem naročju družine.

Postati moramo nepopustljivi pri vzgoji za hvaležnost in za spoznanje: iz hvaležnosti izhajata spoštovanje dostojanstva vsake osebe in družbena pravičnost. Če se bo tak način življenja izgubil v družini, se bo izgubil tudi v družbi.

Za vernika je hvaležnost v samem središču vere: kristjan, ki se ne zna zahvaliti, je pozabil jezik Boga. Poslušajte dobro: kristjan, ki se ne zna zahvaliti, je pozabil jezik Boga. Spomnimo se na Jezusovo vprašanje, ko se mu je po ozdravljenju desetih gobavcev prišel zahvalit samo eden! (Prim. Lk 17,17-18.)

Nekoč sem slišal, kako je neka stara oseba, zelo preizkušena, zelo dobra, preprosta, dejala: »Hvaležnost je roža, ki zraste samo v zemlji plemenitih duš«. Ta plemenitost duše, ta hvaležnost Bogu, ki povzroči, da rečemo »hvala«, je kot roža, je nekaj resnično lepega!

"Oprosti ..." - veliko čustvenih ran se začne z izgubo te besede

Tretja beseda je »oprosti«. To je gotovo težka beseda, a tako nujna. Kadar manjka, se majhne razpoke med nami začnejo širiti – četudi si tega ne želimo – in postanejo globoki jarki.

Ni slučajno, da v molitvi Oče naš, ki nas jo je naučil Jezus in v kateri so strnjena vsa bistvena vprašanja za naše življenje, najdemo tudi te besede: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«.

Prepoznati, da smo nekaj opustili, in želeti povrniti to, za kar smo drugega prikrajšali – spoštovanje, iskrenost, ljubezen – nas naredi vredne odpuščanja. Če nismo sposobni izreči opravičila, lahko rečemo, da tudi nismo sposobni odpustiti.

V hiši, kjer se ne prosi za odpuščanje, začne primanjkovati zraka in tekoče vode postanejo stoječe mlakuže. Veliko čustvenih ran, veliko bridkosti v družini se začne izgubo te dragocene besede: »Oprosti mi.«

V zakonskem življenju so tudi prepiri, trenutki, ko »letijo krožniki«. A dajem vam nasvet: nikoli ne zaključite dneva brez pomiritve! Poslušajte: ste se prepirali z zakoncem? Otroci s starši? To ni bilo dobro, a ni ključni problem v tem. Problem je, če ta občutek ostane še naslednji dan. Če ste se prepirali, zato ne končajte dneva brez pomiritve v družini.

In kako lahko pridemo do miru? Da pademo na kolena? Ne! Dovolj je majhna gesta, majhen izraz nežnosti, lahko celo brez besed, in v družino se bo vrnila harmonija. Nikoli ne končajte dneva v družini, brez da bi se pomirili! Ste razumeli?

To ni lahko storiti, a je vredno. In naše življenje bo postalo veliko lepše.

Ko pozabimo te tri besede, se ne moremo več smejati

Te tri ključne besede za družino so preproste in ob njim se bomo morda najprej nasmehnili. A ko jih pozabimo, ne ostane ničesar več, čemur bi se lahko nasmejali, drži? Naša vzgoja jih morda preveč zanemarja. Naj nam Gospod pomaga, da jih bomo postavili na pravo mesto, v svoje srce, v svoj dom in tudi v naše sobivanje v družbi.

Zdaj pa vas povabim, da skupaj ponovimo te tri besede: »smem?«, »hvala« in »oprosti«. Vsi skupaj: (papež in ljudje na trgu): »smem?«, »hvala!«, »oprosti!«. To so besede, s katerimi vstopamo v pristno ljubezen v družini. In zdaj ponovimo še nasvet, ki sem ga dal (vsi skupaj): »Nikoli ne končajmo dneva brez pomiritve!« Hvala!

Vir: www.vatican.va

Mednaslovi in poudarki so uredniški.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana