
Da, gotovo je težko, da sta največji slovenski škofiji, z njima pa na nek način tudi slovenska Cerkev, brez pravega vodstva. Toda to nas ne sme zavesti v pričakovanju, da bi čimprejšnje imenovanje novih nadškofov stvari postavilo na pravo mesto.
Nasprotno, veliko bolje je, da smo brez nadškofov še nekaj časa, kot da bi znova doživeli imenovanja, ki ne bi rešila ničesar ali znova terjala odstope ali odpoklice pred normalnim iztekom funkcij.
Odgovornost Vatikana
Dejstvo je, da so bila imenovanja škofov in njihove menjave med škofijami v preteklih letih milo rečeno neposrečena, dejansko pa v večini primerov napačna.
Pet zadnjih ljubljanskih in mariborskih nadškofov ni dočakalo konca mandata na svojem mestu. Od tega so bili štirje odstopljeni, pri petem pa je marsikdo v slovenski Cerkvi čutil olajšanje, da mu je bila dana možnost napredovanja.
Kongregacija za škofe, ki je del rimske kurije, si mora priznati, da so bile storjene resne napake, in spoznati, da je z imenovanjem (pa tudi z odstavljanjem) škofov v Sloveniji sistemsko nekaj hudo narobe. Kako opravlja svojo vlogo nuncij? S kom se posvetuje? Ali so ljudje, na katere so obrača, res tisti, prek katerih bo spoznal celovito stanje, predvsem pa potrebe naše Cerkve? Kdo od Slovencev zapleta nitke imenovanj po vatikanskih hodnikih mimo svojih pristojnosti? Kdo skriva ali celo prikriva določene informacije o kandidatih, ki bi morale biti pred izborom nujno znane?
Vatikan si zato napake v slovenski Cerkvi res ne more več privoščiti. Gotovo ni izbira škofa stvar ulice ali kake navidezne demokracije. Toda še manj je izbira škofov stvar lobijev ali posameznikov, ki ne čutijo resničnosti Cerkve na Slovenskem. Da bo izbira pravilna, bo potrebno veliko dialoga. Ozki krogi, v katerih se je odločalo o preteklih imenovanjih (in vprašanje je, če je šlo za pravi dialog!), so se v preteklih letih izkazali kot nedorasli tej nalogi.
Zakaj tega dialoga katoličani ne zahtevamo? Pa ne samo laiki, ampak tudi mnogi duhovniki, redovnice, ki dajejo za Cerkev domala vse svoje življenje? Zakaj povsem nekritično sprejemamo, da nam denimo kardinal Rode te dni kar tako, po medijih, z dobršno mero gotovosti komentira, kakšna bosta nova nadškofa, sami pa se ne vzdignemo in izrazimo svojega videnja ne samo, kakšne pastirje si želimo, ampak tudi kakšno Cerkev želimo ustvarjati, kakšne odnose v njej želimo živeti?
Odgovornost nuncija je zato v prihodnjih mesecih izredno velika. Potrebno je, da ga vsa slovenska katoliška javnost postavi pred zavedanje te odgovornosti. Velika je odgovornost vseh, ki sodelujejo v procesu izbiranja. In velika je odgovornost papeža Frančiška, ki bo dal zadnji podpis pod gotovo najpomembnejši imenovanji za slovensko Cerkev v zadnjih desetletjih.
Samo upamo lahko, da bo zavedanje te velike odgovornosti odprlo prostor dialoga in resnične ter potrpežljive odprtosti Svetemu Duhu. Nobena naglica ni potrebna. Pustimo štoparico Gospodu.
Rane Cerkve so rane nas vseh
Nikakor ne želim odgovornosti za stanje v Cerkvi na Slovenskem pripisovati Vatikanu – pišem predvsem o odgovornosti, ki jo ima pri imenovanjih. Odgovornost za to, kar se dogaja v življenju slovenske Cerkve pa je predvsem odgovornost vseh tistih, ki smo slovenska Cerkev.
Želim si, da prenehamo s prstom kazati le na druge – vodilne in medijsko izpostavljene. To, kar se dogaja v tem trenutku v Cerkvi na Slovenskem je rana nas vseh, vseh tistih, ki smo člani občestva Cerkve.
Besedilo za nov slovenski pastoralni načrt z naslovom Pridite in poglejte zelo odkrito spregovori o ranah Cerkve na Slovenskem. Našteje jih: (1) ranjena občestvenost (odnosi), (2) nezvestoba obljubam, (3) pomanjkanje poguma in lastne identitete, (4) duh izključevanja ter (5) pretirana skrb za materialne dobrine.
Zelo zgovorna je simbolika rane. Rana onemogoča naše normalno delovanje in hromi celotno telo. Po drugi strani pa se za resno ozdravljenje mora angažirati celotno telo. Ni dovolj samo obvezati rano in dati zdravilo. Celotno telo mora sodelovati, da organizem postane zopet krepak in lahko polno funkcionira.
Čeprav je navedena na zadnjem mestu, je rana zgrešenega odnosa do denarja v zadnjem času najbolj očitna. In čeprav je veliko črnila bilo zadnje čase prelitega v iskanju pravega krivca za mariborski finančni polom, se premalo zavedamo, da smo humus, v katerem je rasel, v marsičem pomagali soustvarjati vsi. Živimo v Sloveniji, ki se po več kot 2 desetletjih demokracije še ni otresla socialističnega odnosa do denarja, obenem pa smo povsem nezrelo vstopili v okolje kapitalizma.
Kaj nismo tudi mi pričakovali, da bomo na borzah vsi deležnih nerealnih donosov, brez da bi hkrati skrbeli za umno in trdno gospodarsko osnovo?
Kakšen pa je bil naš odnos do kreditov? Tudi nekatere župnije se zadolžujejo za večkratnik letnega proračuna in začenjajo projekte brez evra na računu. A ker gre recimo samo za 150.000 EUR in ker imamo pred seboj ljudi, »ki bodo že dali«, se nam vse skupaj zdi obvladljivo. Vendar gre v ozadju za isto miselnost, kot so jo imeli v mariborski nadškofiji.
Hudujemo se, da Cerkev premalo vlaga v pastoralo, v ljudi. Koliko pa v to vlagamo mi, iz svojega proračuna? Koliko namenimo za duhovne vaje, izobraževanja ali pa podporo dobrim pastoralnim in dobrodelnim projektom?
Živimo v družbi, kjer se nam zdi, da nam pripada čisto vsaka tabletka, ne glede na to kakšno ceno ima. In popolnoma nekritično sprejmemo ministra za zdravje, ki najde odlično rešitev, da bodo dobavitelji do konca leta še dobavljali zdravila bolnišnicam – v kreditih, za katere jamči država. Kako naj potem pričakujemo, da se bodo vodilni pri večjih potezah obnašali drugače? Zakaj se nam zdi tako zelo nenavadno, da so si odgovorni za mariborsko polomijo obetali, da bo posredoval takratni predsednik vlade Borut Pahor oziroma jih reševal državni NLB?
Rana zgrešenega, žal včasih celo iztirjenega odnosa do denarja in materialnega, torej ni samo rana mariborske nadškofije, ampak nas vseh. In podobno lahko prepoznamo tudi pri drugih ranah, recimo pri rani nezvestobe obljubam. Pretreseni smo nad duhovniki, ki zapuščajo svoj poklic, toda: ali je zvestoba zakonskim obljubam v današnjem svetu kaj večja?
Čas, ki ga kot katoličani preživljamo brez vodstva, je zato priložnost, da se zavemo, koliko smo mi sami, vsak osebno ali v ožji skupnosti, soodgovorni za to, kar se je zgodilo. To je čas, ko se lahko zavemo, da smo vsi soodgovorni za življenje Cerkve. Čas brez vodstva ni čas, ko bi se moralo v Cerkvi vse razvojno ustaviti in bi opravljali samo nujne naloge. Nasprotno, to je čas, ko lahko pokažemo, ali smo res živa Cerkev in ali smo sposobni resnih sprememb tudi brez pastirske palice.
Odsotnost vodstva je dobra za soočenje z lobiji
Cerkev brez vodstva pa ni priložnost samo za Vatikan, da se resno loti izbire novih škofov, in katoličane, da prevzamemo odgovornost za Cerkve. Morda se sliši paradoksalno: odsotnost vodstva je priložnost tudi za soočenje in spopad z lobiji.
Marsikoga je morda strah, da bi odsotnost nadškofov pomenila, da lobiji lahko še bolj svobodno pletejo svoje lovke v življenju Cerkve kot doslej. Toda prav ne takojšnje imenovanje novih nadškofov daje priložnost, da se v času bolj prečistili, kdo so ti lobiji in kakšne so njihove vloge.
Za lobije je veliko laže, če ima Cerkev vodstvo, ki »pokrije« (pa naj si bo hote, nehote ali po sili razmer) njihove odločitve in dejanja. Čas brezvladja pa prinaša paradoks: čeprav je svoboda in moč lobijev na videz večja, pa je večja tudi izpostavljenost.
Ko ima Cerkev vodstvo, imajo tisti, ki opozarjamo na problem lobijev, bolj zvezane roke – še zlasti, če vodstvo trdi navzven, da je vse bolj ali manj v redu – prostora za dialog in razčiščevanje je malo. Ko pa nimaš vodstva, tudi javno priznaš, da je nekaj hudo narobe. Šele v tej situaciji se odpre širša razprava o tem, kaj se v resnici dogaja. Samo pomislimo, kako je bilo s Cerkvijo na svetovni ravni: papež Benedikt je šele z odstopom omogočil začetek resnega soočenja z lobiji.
Nasploh je na tem področju bolezen slovenske Cerkve zelo podobna bolezni svetovne oziroma bolje rečeno rimske (vatikanske): tudi tam imajo največjo moč, hkrati pa predstavljajo največjo nevarnost lobiji, ki so sprevrgli pomen in zlorabili denar in spolnost.
Papež Frančišek je brez strahu in kalkulacij odprl prostor in dobesedno dal legitimnost znotrajcerkvenemu dialogu tako o finančnem kot homoseksualnem lobiju. Kdor je pred njim v slovenski Cerkvi denimo opozarjal na problematiko homoseksualnega lobija, je bil v najboljšem primeru označen za zlonamernega prenašalca »nikoli dokazljivih govoric«.
Gotovo je za lobije največja želja, da bi Cerkev dobila nadškofa, ki bi bila v boju z njimi nemočna, tako kot je to žal veljalo za nekdanje mariborske in ljubljanske pastirje. Hitro imenovanje novih nadškofov prinaša tveganje, še posebej če bo privedlo do osebe, ki ne bo zmožna prepoznati lobijev in njihovih ozadij in imela poguma, da se v moči škofovske službe sooči z njimi.
Čas, ki teče do novih imenovanj, je zato priložnost, da se o tem govori. Še zlasti so na potezi laiki, duhovniki, redovnice, ki so se v svojem aktivnem življenju srečali z zlorabo denarja ali spolnosti znotraj Cerkve, z močjo lobijev v Cerkvi in tistih, ki so prek nevidnih vzvodov moči posegali, z zaroto prikrivanja – pa doslej niso imeli moči in prostora, da bi spregovorili in opozorili. Ozaveščanje problematike je pot do resnega reševanja in očiščenja, če bodo po novih imenovanjih za to nastopile zrele razmere.
Resno soočenje z lobiji je velikega pomena za očiščenje ne samo slovenske Cerkve, ampak tudi slovenske družbe. Prav razvozlavanje gospodarskega in finančnega vozla mariborske zgodbe lahko pred vso slovensko javnostjo bolj razgali »nori ples z Zverjo«, kakor je pomenljivo poimenoval sprego finančnih magov mariborske nadškofije z nosilci skrite gospodarsko-politične moči komentator Ivan Kukar na casnik.si. Kajti v tem ni samo ključ do sprememb v slovenski Cerkvi, ampak tudi v politiki, gospodarstvu, medijih.
Resno soočenje z ekonomsko-politično-cerkvenimi lobiji je velikega pomena tudi za gospodarstvo ljubljanske nadškofije, ki je na področju gospodarjenja z gozdovi na podobno nevarnem in spolzkem terenu. In resno soočenje z lobiji je pomembno tudi za to, da se zlasti na področju velike rane zlorabe spolnosti s strani posvečenih oseb končno začnejo reševati bolj celovito in na primeren način: samo tako se bo lahko resnično pomagalo pri reševanju stisk oseb, ki so vpete v zlorabe spolnosti, na tej ali na oni strani.
Priložnost za slovenske medije
Ljubezni, ki jo kažejo slovenski katoliški novinarji in uredniki do Cerkve, ni brez resnice.
Zadnja priložnost časa brez vodstva Cerkve pa je za slovenske medije, tako katoliške kot druge.
V minulih dneh, tednih in mesecih je bilo že zapisanega ogromno ne samo na temo odstopa škofov, ampak tudi drugih problemov, ki pretresajo Cerkev. Nedoumljivo je, da toliko let v katoliških medijih ni bilo resne obravnave te problematike ali vsaj refleksije življenja Cerkve, ki bi lahko nakazovala, da gredo nekatere stvari hudo narobe. Zaskrbljujoče je tudi, da še sedaj, ko so karte tako rekoč na mizi, katoliški mediji niso tako odprti, da bi zmogli kot katoliška »civilna družba« opravljati svojo vlogo.
Ne bo dovolj samo to, da katoliški mediji še najprej skrbijo za informiranje o življenju Cerkve, kar je bila doslej njihova izredno pomembna in domala nenadomestljiva funkcija. Toda po drugi strani so v trenutkih, ko bi člane slovenske Cerkve morali ozaveščati o resničnem stanju Cerkve, postali orodja branjenja dobrega imena za vsako ceno. Ali pa so se izognili soočenju z bistvenimi vprašanji časa.
Gotovo izstop iz te logike solidarnosti znotraj Cerkve, ki je dediščina ogroženosti v prejšnjem sistemu, pa tudi posledica nenormalne slovenske medijske krajine, ne bo lahek. Toda je edina pot za prihodnost – tako kot resnice ni brez ljubezni, tudi ljubezni, ki jo kažejo slovenski katoliški novinarji in uredniki do Cerkve, ni brez resnice.
K sreči se je medijski prostor v zadnjem času, predvsem po zaslugi interneta, odprl. Tako smo bili lahko deležni tudi zelo dobrih komentarjev ljudi, ki imajo pozitivno drže do Cerkve, pa so se resno soočili s trenutno problematiko. Nekateri katoličani so našli prostor v drugih medijih, kjer lahko odprto obravnavajo problematiko, pa tudi v nekaterih povsem sekularnih medijih je bilo zaslediti korektno in dobro obravnavo.
Zapisati je treba, da so nekateri mediji, ki so sicer Cerkvi bolj ali manj nenaklonjeni, v zvezi z aferami, ki so pretresale Cerkev, opravili pomembno vlogo. Nekateri novinarji so prelomili molk in s tem pomagali, da so se nekatere stvari razgrnile in ozavestile.
Žal pa je tu tudi skušnjava, da postanejo orodje tistih sil, ki bi radi zdesetkali Cerkev, in želijo uporabiti vsako njeno napako za popoln napad in odrinjanje iz družbenega življenja. Žal imajo nekateri mediji pri razkrivanju spolnih afer umazane roke, še zlasti, ker so prejeli denar v zameno za molk.
Zato so zadnji dogodki lahko nova priložnost, da tudi v necerkvenih medijih čim več novinarjev začne pisati o dogajanju v Cerkvi odkrito, kritično, a obenem tudi korektno in pravično.
Poziv k dialogu
Ne želimo se izogniti pravici zlasti vsakega katoličana, da izreče, kakšnih škofov si želi.
Mediji imajo torej pomembno nalogo v odpiranju prostora dialoga, za katerega smo zapisali, da je še kako potreben za odločitev o novih nadškofih in prihodnosti Cerkve. Le dialog in odkriti pogovor o naših ranah bo prinesel prepotrebno zdravljenje. Le dialog in odkrit pogovor bo prebujal soodgovornost in potenciale Cerkve, s tem pa prebujal delo Cerkve za dobro slovenske družbe.
Nadškofa, ki bosta prišla na položaj, bosta imela veliko lažje delo, če se bo prej vzpostavila možnost odkrite refleksije. Pretrgajmo miselnost, da je potrebno resnico zakriti, da ne bomo postali ranljivi.
Čeprav je portal iskreni.net prvenstveno namenjen družinskim tematikam, nam ni vseeno, kaj se dogaja v slovenski Cerkvi. Kot zavod sodelujemo v Cerkvi z določenimi programi, predvsem pa zajemamo s krščanskega pogleda na človeka, zakon, spolnost, družino in aktivno delujemo za te vrednote tudi v širši družbi.
Zato želimo kot uveljavljen spletni medij (ki ima v zadnjem letu povprečno preko 60.000 mesečnih obiskovalcev) prispevati svoj delež k dialogu o trenutku slovenske Cerkve danes, o problematiki družinske pastorale, o izzivu zvestobe zakonskim, duhovniškim, redovniškim obljubam, o ranah Cerkve, o nevarnosti lobijev, o vlogi krščanstva v sodobni družbi ipd. Ne želimo se izogniti pravici zlasti vsakega katoličana, da izreče, kakšne škofe si želimo. Kajti pogovor o vodstvu ni zgolj pogovor o osebi, ki naj postane škof, ampak je predvsem podeljevanje vizije skupnosti, ki jo želimo v prihodnosti živeti. K sreči nimam spiska kandidatov, kot je recimo pri izbiri predsednika države, zato smo pri tej viziji lahko še veliko bolj ustvarjalni.
Vabimo vas k branju in dialogu. Odpiramo prostor za tiste, ki bi želeli sodelovati. Pišite nam na [email protected] ali sodelujte v komentarjih člankov ali na socialnih omrežjih.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!