Bolje bi bilo, če se ne bi rodil

Težko bi preštela, kolikokrat sem v zadnjih dveh letih slišala naslednje besede: »Seveda sva razmišljala tudi o posvojitvi, vendar dvomim, da bi se odločila zanjo. Zdi se nama preveč zapleteno in tvegano.«Ali pa: »Splava ne odobravam, samo se zavedam, kakšna tragedija je imeti toliko nezaželenih ali invalidnih otrok na svetu. Bolje bi bilo, če se sploh ne bi rodili.«

Ko slišim te besede, bi najraje rekla: Otrok, o katerem govorite, je moj sin!

Joshua se je rodil s prirojeno napako, zaradi katere je bil njegov obraz iznakažen, kar mu je tudi onemogočalo, da bi lahko jedel tako kot normalni dojenčki.

Njegova starša sta ga zavrgla in ga pustila ležati v škatli ob prometni cesti. Svoje prvo leto in pol je preživel v kovinskih jaslih v sirotišnici.

Čakali so ga številni dragi operativni posegi, premagati pa je moral tudi številne ovire, da bi se lahko naučil govoriti.

Ob pogledu na njegovo življenje,bi mnogi rekli, da bi bilo zanj bolje, če ne bi bil nikoli rojen.

Jaz pa bi vse te povabila, naj pogledajo mojega živahnega dveletnika,

ki ve, da je član družine, ki ga ljubi,

ki ga obkroža širok krog družine in prijateljev,

ki pleše kot »razštelan«otrok,

in je še preveč neustrašen, močne volje in pameten za svoje dobro.

Je takšna sirota kaj manj vredna ljubezni?

Objavljeno z dovoljenjem avtorice.

vir: http://heir-raisingtales.blogspot.com/

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.