Bog povrni zlatomašniku

Mašnik je tisti moški, ki je izpraznil svoje srce, da bi mu ga Bog napolnil s samim seboj. Iz srca je odstranil svoje načrte, želje in celo potrebe, izpraznil ga je tako, da se je odpovedal svojemu imetju, volji in  življenju, ki bi ga živel po svoje in za sebe. Slekel je moški ponos in oblekel ponižnost, razorožil se je in si namesto bojevitosti nadel opravo krotkosti.

Odpovedal se je sam sebi, da bi postal struga za potoke milosti, ki iz prekipevajočih nebeških virov le po temeljito postrganih strugah tečejo v duše. V duše, ki se zbirajo okrog njega, duše, ki prihajajo v cerkev, k maši. »Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zavoljo mene izgubi, ga bo našel.« (Mt 16,25)

Mašnik mašuje, dviga roke v imenu občestva, prosi in blagoslavlja. Maša je srce veselega oznanila, ki ga mašnik, podoba Kristusa samega, oznanja. 

Poklicanost

Neki duhovnik je pri pridigi poudaril odlike svetega Jožefa, odlike vsakogar, ki se odloči za Kristusa. Prva je molk, saj molk omogoča poslušanje. Jožef je molčal, poslušal in slišal, na koncu pa ubogal Boga. Mašnik je, kdor sliši Božji klic, ker bo le tisti mogel nanj odgovoriti, stopiti na pot priprave in postati Božji poslanec.

Ko je moški poklican, se mora odločiti in blagor tistim, ki so slišali in odgovorili kakor Marija: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38) Odgovor Bogu, dobremu je JA, odgovor grehu, slabemu je NE. Ta dva odgovora je moral dati poklicani, da je postal dušni pastir. 

Kdo bi si torej upal oporekati samemu Bogu tako, da bi se spotikal ob slabosti in napake duhovnika, hlapca Gospodovega? Če je nekoga Bog izbral za svojega, če ga je Vsemogočni poklical, če se je Stvarniku nebes in zemlje zdel prav tisti boren človek pripraven, da se bo dotikal Najsvetejšega, kdo bo samega Boga učil, da se je zmotil, da dela narobe? Kajti: »Gorje mu, kdor se s svojim upodobiteljem prepira, črepinja med prstenimi črepinjami! Mar pravi glina svojemu lončarju: »Kaj delaš?«« (Iz 45,9)

Zvestoba

Vsak človek, že otrok, se loti kakega dela ali si zastavi nalogo, kjer mora potrditi svojo odločitev z vztrajnostjo. Prav tako se vsakomur kdaj zgodi, da ugotovi, da mora iti drugam, začeti na novo, se lotiti česa drugega. Vendar je blagoslovljena stanovitnost, zato starši otroku pomagajo in ga vzpodbujajo, da bi vztrajal, da bi zadano nalogo opravil, delo dokončal in okusil zadovoljstvo, ki ga prinaša trdna odločitev, ena od zmag na poti do večne zmage.

Mašnik je Božji izvoljenec, a tisti, ki vztraja, ki je že potrdil svojo zvestobo, je resnično svetilnik za vse preizkušane v stanovitnosti. Kdor je postal duhovnik, je postal hkrati vzor zvestobe ali kamen spotike vsem, ki ga vidijo: »Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, marveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši.« (Mt 5,15). Od duhovnika se vsi ljudje učijo zvestobe; ne le pri šolanju in poklicu, posebno v zakonu, spotoma pa še v neštetih manjših, vsakdanjih nalogah in težavah. 

Zlatomašnik je ogenj, ki gori in z zlatim žarom osvetljuje in vnema. Je kot sidro mnogim dušam, ker je živ dokaz, da z Božjo pomočjo ni nič nemogoče; ni nemogoče vztrajati, potrpeti, prenesti, pretrpeti in končno z vztrajno molitvijo v Bogu zmagati. »In zaradi mojega imena vas bodo vsi sovražili; kdor pa bo vztrajal do konca, ta bo rešen.« (Mt 10,22)

Živa voda in nebeški kruh

Duše so lačne in žejne, a če je telo napojeno, sito in zadovoljno, postane duša mlačna in lenobna. Ne išče, ne prosi, ne trka, četudi gine od žeje in lakote.

Duhovnik je vodnjak, iz katerega teče izvir žive vode, vode Božje besede, zakramentov, navdiha Svetega Duha. Ko odpre usta, napaja žejno dušo, namaka otrdelo srce. Iz njegovih ust priteka krepilna tolažba, ki povrne moči, voljo, željo po dobrem. »Iz njegovega osrčja bodo tekle reke žive vode.« (Jn 7, 38)

Duhovnik deli nebeški kruh. V njegovih rokah postane navaden kruh živi Bog. Samo njemu, mašniku, je dal Bog milost, da dviga kruh in deli Boga, Jezusa Kristusa, večno Ljubezen. Bog posluša molitev vsakogar, vendar se vidno razdaja le po duhovnikih, le po njih hoče nahraniti, kar je večno, neumrljivo. »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj.« (Jan 6, 51)

Umivalnica

Kdor ve, da se bo napil in najedel, se hoče tudi umiti pred gostijo, da bo čist in praznično opravljen. V cerkvi ga čaka kamrica, kjer bo po duhovniku Bogu izročil vso nesnago svoje notranjosti, da ne bo zastrupljala njega in mazala vseh, s katerimi se bo družil, delal in živel. Onesnaževanje grozi stvarstvu in človeku, uničuje naravo in ogroža ljudi – tako in še huje greh med dušami širi prikrit, a uničujoč smrad s svojo smrtno sapo. »Ako rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice. Ako svoje grehe priznamo, je zvest in pravičen, da nam naše grehe odpusti in nas očisti vse krivičnosti.« (1. Jn 1, 8-9)

Jezus je dal duhovnike, da čakajo grešnike v spovednica. Ko jim v Božjem imenu odpuščajo grehe, Bog po njih ozdravlja na smrt bolne duše in odvali kamne s pokopanih src. »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20, 23)

Hvala vam, zlatomašnik, Bog povrni!

Najprej ste, mašnik, umolknili in prisluhnili, potem ste odgovorili in se odpravili za Njim, peli novo mašo. Zdaj vztrajate. Vztrajate pet, deset, dvajset let. Obhajate srebrno, zlato, biserno, diamantno in celo železno mašo. Ta vaša skrita leta so svetilka iščočim in blaga senca in sapa tavajočim. Vaša zlata maša je  kot zlata monštranca, v kateri je shranjeno Najsvetejše.

Zato ljudstvo, blodeče po črnih rovih svojih skrbi in tegob ali pogreznjeno v blazinjake samozadovoljstva in užitkov tega sveta, iz srca hvaležno vzklika vam, ki ste izbrali samo Boga in mu ostal zvesti dolga leta, vse življenje: Hvala in Bog povrni! Hvala, ker ste oče in dobrotnik, brat in reševalec. Hvala, ker čakate, iščete, zdravite, svarite, vodite in molite. Hvala, ker prosite Boga in ga nosite med ljudi. Hvala, ker noč in dan stojite pred Najvišjim in ga delite potrebnim, saj le On, ki je sam pot, resnica in življenje, krepča popotnike na poti spreobrnjenja k Življenju.

Hvala vam, zlati mašniki, ki v svoji prosojnosti usmerjate Božje žarke na nas, naše otroke, naše sinove, zato je v zahvali vam skrita prošnja zanje, za vse sinove, da bi darovali svoje življenje Kristusu in izpolnili Božjo voljo, uresničili Božji načrt, po katerem so poklicani k polnosti življenja za Boga in darovanja za ljudi. Morda prav v duhovniškem poklicu.

Zapis in naslovno fotografijo nam je poslala bralka L.B.