Ali ni bolje, da tak otrok ne bi živel?

nedonosencek

Odkar delam v področju za življenje, mi večkrat kdo zastavi vprašanje: »Pa ne bi bilo bolje, da tak otrok ne bi živel?« To vprašanje mi vedno povzroči grozne, neprijetne občutke, cmok v želodcu. Vedno je moj odgovor ne. Včasih pa mi je težko na kratko razložiti, zakaj tako mislim. Včasih nam je težko verjeti, da v našem bleščečem svetu v 21. stoletju takšne stvari obstajajo.Tukaj bom namenila nekaj časa in prostora temu vprašanju in skušala pokazati, kako nas prav ti otroci lahko obogatijo. 

Vprašanje »Ali bi bilo bolje, da tak otrok ne bi živel?« se pogosto nanaša na situacije in primere, ki se nam zdijo težki, pretežki, včasih nam je težko verjeti, da v našem bleščečem svetu v 21. stoletju takšne stvari obstajajo. 

Nekateri otroci se rodijo bolni in prizadeti. Nekateri le toliko, da potrebujejo več časa in moči in v okolici zbujajo pozornost s kakšno svojo posebnostjo. Nekateri potrebujejo veliko več časa in moči za nego s strani bližnjih. So zato ti otroci manj vredni? Ne. Zdi se mi, da nas prav ti otroci na poseben način spominjajo na to, da je vsak od nas poseben in nam pomagajo, da se tudi mi sprejemamo v naših posebnostih. Čas, namenjen skrbi za njih, je vedno bogato poplačan na poseben način. Bližina teh otrok nas odpira, nas dela bolj občutljive, v darovanju za drugega občutimo globoke občutke smisla in tudi vrednosti lastnega življenja. 

Potem so tukaj situacije, ki so resnično težke, za katere bi lahko rekli, da ne bi smele obstajati, ki niso optimalne ali pa so res neprimerne za odraščanje otrok. Nekateri starši se že v času nosečnosti, ali kmalu po Tem otrokom lahko pomagamo najti ljubezen, ne pomaga pa jim, da jim povemo, da bi bilo bolje, da ne bi obstajali.njej ločijo. Otrok bo živel na prepihu prepira dveh oseb, za kateri si bo ves čas želel, da se spravita. Nekateri so odvisniki od različnih substanc, pornografije, igric, živijo v revščini, največjem neredu. V nekaterih družinah so doma nasilje in zlorabe. Nekateri nimajo časa za svoje otroke. Ti otroci bodo imeli že tako zgodaj travme. Še kako pogosto bodo sami morda verjeli, da je bolje, da ne bi obstajali. Pa vendar. Življenje teh otrok nas spominja na to, da je naše najgloblje hrepenenje v tem, da živimo v ljubezni. In je kdo od nas uspel priti do svoje starosti brez travme? Zaradi njih lahko verjamemo, da nas ne določajo dogodki in okoliščine v katerih se rodimo in živimo. Da je za našim doživljanjem in bolečinami nekaj, kar je mnogo več kot to, kar na videz določa naše življenje. Da smo ustvarjeni iz neke večje, brezpogojne ljubezni, ki je želela, da obstajamo. Prav hrepenenje po tej ljubezni bo tudi te otroke Če želimo, da bi na svetu v resnici bilo manj nezaželenih otrok, je edina smiselna pot ta, da vse spremenimo v zaželene, sicer se kultura nezaželenosti med nami širi kot mrzel zrak, ki ga ne vidimo, le močno občutimo.gnalo, da bodo šli naprej in iskali, dokler ne bodo našli. Lahko jim jo pomagamo najti, ne pomaga pa jim, da jim povemo, da bi bilo bolje, da ne bi obstajali. 

V življenju se na različnih področjih srečujem z osebami, za katere bi lahko našli zgornji izgovor. Ne predstavljam si, da bi bil svet še bolj prazen in da še njih ne bi bilo. Vsakoletne številke splavov nas spominjajo na to, da je naš svet že tako osiromašen za veliko ljudi in skupaj z njimi za veliko talentov, odnosov, prijateljstev, pesmi, knjig, zgodb, ljubezni. Če želimo, da bi na svetu v resnici bilo manj nezaželenih otrok, je edina smiselna pot ta, da vse spremenimo v zaželene, sicer se kultura nezaželenosti med nami širi kot mrzel zrak, ki ga ne vidimo, le močno občutimo. Kultura zaželenosti pa se začne tam, ko si dovolimo čutiti, kako močno si nas je želel Bog in s kakšno skrbnostjo nas je postavil v ta svet in ko to privoščimo tudi drugim.