Papež Frančišek: “Ne sodite in ne obsojajte, temveč odpuščajte!”

Pred dnevi je papež Frančišek med redno tedensko avdienco na Trgu svetega Petra razmišljal o tem, kako pomembno je znati odpuščati, saj s tem dejanjem postajamo živa znamenja in žive priče Božje ljubezni.

Tako zbrane na trgu kot vse nas ostale papež spodbuja, naj premišljujemo o preprostih, a globokih Jezusovih besedah: »Ne sodite, da ne boste sojeni. Ne obsojajte, da ne boste obsojani. Odpuščajte in odpuščeno vam bo« (delno povzeto po sedmem poglavju iz Matejevega evangelija).

Papež poudarja: »Vsi kristjani moramo odpuščati! Zakaj? Ker je bilo odpuščeno vsem, čisto vsakomur od nas tukaj. Skozi svoje življenje smo čisto vsi potrebovali Božje odpuščanje – in če lahko Bog odpusti nam, zakaj ne bi mi smeli in zmogli odpustiti drugim? Smo mar večji od Boga?«

»Ne sodite, da ne boste sojeni. Ne obsojajte, da ne boste obsojani. Odpuščajte in odpuščeno vam bo.«

Odpustiti ali soditi?

Papež s tem govorom, ki mu lahko v angleškem jeziku v celoti prisluhnete tukaj, ne odkriva tople vode. Te besede poznamo in v teoriji jih obvlada vsak. V vsakdanjem življenju pa smo kot žene in možje, kot matere in očetje, kot otroci ali kot stari starši v tem večkrat preizkušani. Kaj šele ko gremo izven naših domov, med naše sodelavce, med vzgojitelje in učitelje naših otrok, med druge mame in očete ali med druge zakonce? Samo pomislimo, kje vse imamo priložnost, da to zapoved izpolnjujemo!

• Zakonci in starši, ki jih poznamo

Kolikokrat brez premisleka sodimo o kakšnem odnosu, o odnosu žene do moža ali obratno? Še enostavneje je soditi druge starše in njihov način vzgoje. S tem škodimo lastni duši, drugemu pa gotovo ne naredimo nič dobrega, saj si pomoči od našega obsojanja vsekakor ne more obetati. Če čutimo, da je v nas moč, da bi pomagali, se tega lotimo na drug način.

• Tašče, tasti in »ta mladi«

Prepogoste sodbe in obsojanja letijo tudi levo in desno znotraj širše družine. Med nami je generacijska razlika, vzgojeni smo bili na različne načine, na marsikaj imamo drugačen pogled. Toda vse to ne eni ne drugi strani ne daje pravice do obsojanja in vztrajanja pri izrečenih sodbah. Namesto tega si kdaj prisluhnimo, poskusimo se sprejeti takšne, kakršni smo, in v odnos vnesimo več spoštovanja. Se znamo opravičiti za svoja dejanja in tudi oprostiti drug drugemu?

Prisluhnimo si, poskusimo se sprejeti takšne, kakršni smo, in v odnos vnesimo več spoštovanja.

• Učitelji, vzgojitelji, duhovniki ali kateheti

Opažam, da obstaja kar pravilo, da je potrebno po avtoritetah udrihati. Učitelj je prezahteven in nečloveški, vzgojiteljica nima pojma o sočutju, duhovnik pretirava in da o dolgočasnem katehetu sploh ne govorimo. Si res želimo ta pogled, da so vsi slabi in čudni, prenesti na svoje otroke? Kaj ko bi raje našli pohvalo za ljudi, ki se po najboljših močeh trudijo z našimi otroki? Znamo odpustiti vzgojitelju, ki je imel morda slab dan? Znamo sprejeti opravičilo od duhovnika, katerega besede smo morda razumeli napačno?

• Sodelavci, sosedje, znanci

Koliko jih je! In pri vsakem lahko najdemo nekaj, kar nam ne ustreza. Zakaj bi z nepremišljenimi sodbami rušili odnose, namesto da bi jih gradili? Znamo vsem tem ljudem preprosto pogledati v oči brez vsega, kar si o njih mislimo in kar si o njih mislijo drugi? Ko bomo prenehali soditi, bomo morda odkrili, koliko dobrega se pravzaprav skriva v njih.

• Ljudje, ki jih sploh ne poznamo

Smo že kdaj sodili, zakaj je nekdo brezdomec? Smo že kdaj prebrali žalostno zgodbo o revščini in obsojali ljudi, ki so se znašli v njej? Ne poznamo njihovih življenjskih zgodb. Ne sodimo, da ne bomo sojeni.

Naj nam tokratne besede papeža Frančiška še dolgo ostanejo v mislih ob vsakdanjih srečanjih z drugimi.

Vir: news.va

Foto: catholicherald.co.uk