Kaj imata skupnega zakon in nogomet?

Foto: osebni arhiv

Zakon lahko zaradi presenetljivo majhnih stvari postane presenetljivo resna zadeva.

Kdo bi moral natočiti gorivo v avto? Kdo bo šel po otroka v vrtec? Kako je treba zložiti posodo v pomivalni stroj? Če morava biti nekje ob petih, ali to pomeni, da morava iti od doma ob 4.30, 4.50 ali 5.05?

In ko eden od naju reče: »Bom jaz poskrbel za to,« kdaj natančno naj bi se to zgodilo? Danes? Jutri? Ali … ko bo čas?

Potem so tu razlike, ki še zdaleč niso smešne. Kako pogosto imava spolne odnose? Kako vzgajava otroke? Koliko časa naj služba odvzame družini? Koliko bova porabila in koliko prihranila? Kje bova živela? Kako preživljava prosti čas? Kakšno prihodnost si predstavljava?

Ko se poročimo, si večinoma ne predstavljamo, kako pogosto bo tisto, kar je pomembno meni, trčilo ob to, kar je pomembno tebi. Moje potrebe se srečajo s tvojimi. Moje ranljivosti s tvojimi. Moje želje s tvojimi. Moji strahovi s tvojimi …

Ali ste kdaj pomislili, koliko skupnega imata zakon in nogomet? Pravzaprav zelo veliko.

Drugačen ne pomeni napačen

V nogometu je zelo pomembno, da imajo igralci različne darove in spretnosti. Eden je odličen napadalec, drugi dobro brani, tretji ima pregled nad celotnim igriščem, četrti je odličen vratar. Nikomur ne pride na misel, da bi morali biti vsi igralci enaki. Prav njihove različne sposobnosti so prednost, če jih znajo povezati in delovati kot ekipa, kot zavezniki, ne kot nasprotniki ali konkurenti.

Prav tako je v zakonu. Mož in žena sta ekipa. Ko pridejo otroci, se ekipa poveča. Zakonca imata različne darove, različne spretnosti in potrebe. Različno razmišljata in se na iste stvari različno odzivata. Eden je odličen v načrtovanju, drugi v povezovanju ljudi. Eden hitro najde rešitev, drugi zna prisluhniti. Eden vidi podrobnosti, drugi celo sliko. Prav zaradi teh razlik se lahko odlično dopolnjujeta.

Žal pa v zakonu pogosto počnemo prav nasprotno. Pričakujemo, da bo naš zakonec razmišljal tako kot mi. Da bo stvari delal na naš način. Da mu bo pomembno tisto, kar je pomembno nam.

In če ni tako? Potem ga poskušamo malo popraviti. Da bi bil bolj racionalen. Bolj čustven. Bolj organiziran. Bolj sproščen. Bolj tak, kot se nam zdi prav.

A zakaj bi hoteli iz odličnega vratarja narediti povprečnega napadalca? Različnost ni napaka v ekipi. Lahko je njena največja prednost. Sva ekipa in zaveznika.

Ko se poročimo, si večinoma ne predstavljamo, kako pogosto bo tisto, kar je pomembno meni, trčilo ob to, kar je pomembno tebi.

Brez sodelovanja ni dobre ekipe

Samo različne sposobnosti ne zagotavljajo zmage. Igralci morajo znati sodelovati: ves čas morajo spremljati igro, podajati žogo, se odkrivati, pomagati soigralcu in mu kriti hrbet ter takoj priskočiti na pomoč, ko se zgodi nepredvidena situacija ali ko je ogrožen njihov gol.

V zakonu pa včasih počnemo prav nasprotno: hočeva imeti žogo ves čas zase, da je vedno po moje ali tako, kot jaz mislim, da je prav. Vztrajava pri svojem. Drug drugemu očitava napake. In včasih celo namerno streljava v lasten gol, ko z besedami prizadeneva človeka, s katerim bi morala igrati na isti strani.

Ko prizadenem svojega zakonca, zadenem v lastno mrežo. In če izgubi moj soigralec, izgubi tudi najina ekipa.

Ko pride do trčenja

Pri nogometu večkrat pride do trčenja dveh igralcev.

Tudi v zakonu prihaja do trčenj, ker isto situacijo opazujeva iz različnih zornih kotov in ji pripisujeva različen pomen. To je normalno in ne pomeni, da je z nama nekaj narobe. Lahko imava oba prav, čeprav  na isto stvar gledava drugače. Včasih sta dve različni potrebi upravičeni in pomembni hkrati. Poiskati morava rešitev, ki je dobra za oba in naju vodi proti skupnemu cilju: da se imava rada in da uživava v skupnem življenju.

Ko prizadenem svojega zakonca, zadenem v lastno mrežo.

Napake in porazi

In kadar eden od naju naredi napako?

Pri nogometu dober igralec soigralcu, ki naredi napako, krije hrbet. Ne ustavi igre, se jezi in na dolgo razlaga, kako nesposoben je. Ali celo zapusti igro.

Kako pa ravnam jaz, ko naredi moj zakonec napako? Mu krijem hrbet ali mu še dodatno otežim položaj?

Nobena nogometna ekipa ne zmaguje vedno. Tudi najboljši doživijo poraze. Pomembno je, da se ne jeziva, ne obtožujeva ali kriviva drug drugega, ampak pogledava, kaj je šlo narobe, si pomagava vstati in se pripraviva na naslednjo tekmo. Dobra ekipa se iz porazov nekaj nauči in nadaljuje proti svojemu cilju.

Kdo je trener najinega zakona

Vsaka dobra ekipa potrebuje trenerja. Kdo je trener najinega zakona? Ali dovoliva Bogu, da naju vodi, ali pa vsak od naju misli, da sam najbolje ve, kako je treba igrati?

Ampak tudi najboljši trener ne more veliko pomagati igralcem, ki ga ne ubogajo, ne upoštevajo njegovih navodil ali ne prihajajo na treninge.

Pri nogometu ni pomembno, kdo zabije gol. Pomembno je, da ga zabije NAŠA EKIPA.

Pogosto imava oba dobre razloge za svoje predloge, čeprav so različni. Pomembno je, da znava drug drugemu prisluhniti in poiskati rešitev, s katero sva zadovoljna oba.

Uspeh enega na račun drugega ni uspeh. Učiva se, kaj pomeni postajati midva, ne da bi pri tem izbrisala mene ali tebe.