Preden zna povedati, kaj si želi, jo že učimo, kaj mora

Foto: Canva

Moja hčerka še ne zna povedati, kaj si želi. Še vedno je tako majhna, njen svet pa preprost. Jaz, ona in občutek, da je varna. In vendar je pred njo velik korak.

Vrtec

Ko sem postala mama, sem vedela, da bo ta dan prišel. Nekaj povsem drugega pa je, ko ga nenadoma zares doživiš. In prav zato se mi zdi ta korak tako velik.

Ne zna mi razložiti, da jo je nekaj prestrašilo ali da ji je bilo nečesa preveč. Veliko stvari mi pove samo s pogledom, jokom, tako, da se obrne stran ali da me poišče. In čez nekaj dni bo velik del dneva preživela brez mene. Nekdo drug bo moral prepoznati njen jok. Njeno utrujenost. Njeno »dovolj mi je«…

Vrtec ni slab. Vem, da ji lahko prinese ogromno lepega. Igro, nove izkušnje, prva prijateljstva. Za našo družino pa je predvsem prvi večji korak stran od mene …

In morda prav zato prvič zares razmišljam o tem, kako zgodaj se začnemo prilagajati.

Otrok, ki še ne zna povedati, kaj potrebuje, se začne učiti, da obstaja čas za zajtrk, čas za igro in čas za spanje. Da je okoli njega skupina. Da ne more vedno takoj dobiti tega, kar želi. Da obstajajo pravila in da se moramo včasih prilagoditi drugim.

In saj je prav tako. Človek ne more živeti sam. Naučiti se mora živeti z drugimi, počakati, poslušati in razumeti, da imajo tudi drugi svoje potrebe.

Ampak ob tem se ne morem znebiti enega vprašanja: kdaj otroka učimo živeti z drugimi in kdaj ga začnemo učiti živeti po pravilih drugih?

Sistem potrebujemo. Vrtec, šola, rutina, pravila … razumem, da ima vse to svoj namen. A ob vsem tem se vprašam, koliko prostora pa ostane za otroka, ki še ne zna povedati, kaj potrebuje?

Kaj se zgodi, ko otrok prehitro postane nekdo, ki ga je treba vključiti, usmeriti, naučiti in oceniti? Ko ne gledamo več samo, kako se počuti, ampak tudi, ali že zna to, kar bi moral znati?

Želim, da bo znala živeti z drugimi. Ampak želim tudi, da bo znala živeti s sabo. Da bo znala poslušati druge, ne da bi preslišala sebe.

Potem pride šola

Otrok počasi ugotavlja, da ni vedno dovolj, da ga nekaj zanima. Pomembno je, kako dobro mu gre. Ni vedno dovolj, da se trudi. Pomemben je rezultat. Ocena.

In mogoče je prav tukaj ena od pasti. Da otroka tako dobro naučimo izpolnjevati pričakovanja, da nekoč ne zna več vprašati samega sebe, kaj si pravzaprav želi.

In potem pomislim na nas, odrasle. Kolikokrat sploh še znamo odgovoriti na vprašanje: »Kaj si želiš?« Ne – kaj bi bilo pametno, kaj bi bilo treba. Ne – kaj pričakujejo drugi. Kaj si ti želiš?

Besede »moram« smo se naučili veliko prej kot besede »želim«. In koliko od tega, kar počnemo, smo si zares izbrali sami?

To me danes, kot mamo, zanima bolj kot vprašanje, ali bo moja hčerka nekoč uspešna. Želim si, da bi bila. Ampak kaj to sploh pomeni? Da bo imela dobro službo? Moderno stanovanje? Vse tisto, za kar smo se naučili, da kaže, da nam je uspelo?

Ali bo uspeh morda tudi to, da bo nekoč znala reči: »To ni zame.« Da bo imela dovolj poguma, da bo odšla, ko bo tako začutila. Da bo znala reči: »Ne vem,« ne da bi jo bilo zaradi tega sram. Da bo znala prositi za pomoč, ne da bi mislila, da mora vse storiti sama.

Koliko prostora ostane za otroka, ki še ne zna povedati, kaj potrebuje?

Da v sistemu ne bi izgubila sebe

Ne želim je vzgajati brez meja. Ne želim ji sporočati, da se mora svet vedno prilagajati njej. Želim, da bo znala živeti z drugimi. Ampak želim tudi, da bo znala živeti s sabo. Da bo znala poslušati druge, ne da bi preslišala sebe.

Ker svet bo vedno imel pravila. Vedno bodo obstajala pričakovanja in vedno bo nekdo, ki bo imel predstavo o tem, kako bi morala živeti. Tega ji ne morem odvzeti.

Lahko pa ji dam nekaj drugega. Občutek, da njena vrednost nikoli ni odvisna od tega, kako dobro se je prilagodila. Da ima pravico vprašati. Razmišljati. Dvomiti. Izbrati.

In predvsem, da ji ni treba biti ves čas pridna, in taka, kot jo želijo drugi, da bi bila vredna ljubezni.

Moja hčerka ima enajst mesecev. Še ne zna povedati, kaj si želi. Zdaj pa že stopa v sistem, ki jo bo počasi učil, kaj mora. In moja največja želja ni, da bi jo pred tem sistemom obvarovala. To ne bi bilo mogoče.

Želim si samo, da bi nekje vmes vedno znala slišati tudi sebe. Da bi poleg vseh »moraš« znala izreči tudi: »Jaz pa želim…«