5 stvari, ki sem jih spremenila, da se moj mož spet rad pogovarja z mano

Foto: Canva

Christina Clemons je ameriška atletinja in ustvarjalka vsebin na družabnih omrežjih. Na Facebooku, Instagramu in TikToku ustvarja videe, povezane z zakonom in vero, namenjene predvsem ženam. Deluje pod motom »happy spouse, happy house« (srečen zakonec, srečen dom) in precej odprto govori o tem, kako kar nekaj let ni bila dobra žena. Čeprav je mislila, da ima rada svojega moža in da se trudi dovolj, ji je Bog sčasoma dal vedeti, da temu ni tako, in ji pokazal, kako se lahko spremeni. V svojih videih svetuje ženskam, kako lahko tudi one postanejo dobre žene z zadovoljnimi možmi in nasvete velikokrat podpre s svetopisemskimi citati.

Precej pogosta tema njenih videov je komunikacija. Zagotovo si vsaka žena želi, da bi se mož več pogovarjal z njo. Mnoge ženske morda mislijo, da je za spremembo na tem področju odgovoren moški. Christina pa s svojimi videi to mišljenje izpodbija in dokazuje, da lahko tudi žene ogromno vplivamo na to, koliko možje govorijo z nami.

V enem izmed svojih videov razkriva 5 stvari, ki so pri tej težavi pomagale njej. Pravi, da se zdaj njen mož z veseljem pogovarja z njo o čisto vsem.

1. Nehala sem ga napadati, ko se ni strinjal z mano

Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom opominja: »Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi« (Rim 12,18). Z možem se ne bova vedno o vsem strinjala. Njegovo drugačno mnenje sem morala nehati dojemati kot izdajo. Lahko sva si blizu, tudi če on o neki temi razmišlja drugače, in jaz ga lahko spoštujem tudi takrat, ko se ne strinjam z njim.

2. Nehala sem razlagati, zakaj je moja reakcija upravičena

»Mil odgovor pomirja togoto, žaljiva beseda pa vzbuja jezo« (Prg 15,1). V preteklosti svojega moža pogosto nisem skušala razumeti, ampak sem mu le želela dokazati, zakaj je bilo povsem upravičeno, da sem na njegove besede ali dejanja odreagirala tako kot sem. Zdaj se trudim prevzeti odgovornost za svoja dejanja, namesto, da se postavim v obrambno držo. Najini pogovori so postali bolj mirni, saj niso več bitka za to, kdo ima bolj prav.

3. Nehala sem reševati njegove težave

Apostol Jakob pravi, naj bo vsak človek »hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo« (Jak 1,19). Moj mož je kdaj potreboval samo nekoga, ki bi mu lahko predal del bremena, ki mu leži na duši. Od mene ni potreboval rešitev, prepira ali obrambne reakcije. Naučila sem se, da ga preprosto poslušam. Nato pa ga vprašam, kaj potrebuje od mene. To je vodilo do tega, da mi je sčasoma zaupal vedno več in svojih težav ni več skušal rešiti sam.

4. Nehala sem govoriti: »Prav imaš, ampak …«

»Kdor ljubi pouk, ljubi spoznanje, kdor pa sovraži opomin, je neumen« (Prg 12,1). Naučila sem se, da to, da priznam kakšno svojo napako, še ne pomeni, da sem šibka. Včasih moram preprosto reči: »Prav imaš. Na tem moram delati.« Brez ‘ampak’. S tem, ko sem začela prevzemati svojo odgovornost, je bilo tudi možu vedno lažje povedati tisto, kar si v resnici misli.

5. Dogovorila sva se za tedenski pregled

Ugotovila sva, da to, da predvidevava, kako se drugi počuti, ne deluje. Meni se je večkrat zdelo, da v najinem zakonu vse teče gladko, medtem ko je mojega moža na tihem nekaj težilo. Ko pa mi je končno priznal, kaj ga moti, sem se razjezila, zakaj mi tega ni povedal že prej. Zato sva se dogovorila, da imava tedenski pregled: preveriva, kaj v najinem odnosu deluje, kaj naju moti in kaj od drugega potrebujeva. O težavah sva se začela pogovarjati, preden so te postale tako velike, da jih ni bilo mogoče več ignorirati.

Nekatere izmed teh sprememb je lažje uvesti, druge težje. Zagotovo pa je vsak trud za boljši zakon poplačan, četudi včasih traja dlje, da opazimo sadove našega dela. Zato žene, le pogumno!