“Namesto ‘ker sem tako rekla’ obstaja boljši način, da vas otrok posluša”

Vir: osebni arhiv Veronice Trochez

Dr. Verónica Tróchez je zdravnica in psihoterapevtka iz Hondurasa, ki jo je pot ponesla k projektu Vrline, mednarodnemu programu, ki uči vzgojo skozi vrline. Preteklo nedeljo nam je predstavila pet strategij, preko katerih učimo otroke vrlin, tokrat pa je z nami podelila orodja, ki jih lahko uporabimo, ko se otrok vede neprimerno. Kot strokovnjakinja za nenasilno komunikacijo nas tudi opremi, kako voditi otroka, ko v sebi čuti močno frustracijo ali jezo.

Gospa Veronica, dotakniva se situacije, ko imajo otroci “izpad”, in vemo, da bi se morali odzvati bolj odraslo, vendar iz nas vre samo jeza. Na kakšen način bolj učinkovito obvladati takšno situacijo?

Predstavljajte si, da ste z otrokom na nakupovanju in vaš otrok si zaželi igračo – vendar to ni bil namen obiska trgovine. Imate določen čas in denar, nakup igrač pa ni del načrta. Otrok začne z izbruhom jeze, ker si želi to igračo. Prva stvar, ki jo naredimo, je, da se vprašamo: katere vrline moj otrok trenutno uporablja?

Med njegovim “izpadom” pravzaprav težko vidimo vrline …

Pa jih vseeno uporablja. (smeh) Uporablja svojo odločnost, vztrajnost in samozavestno izražanje, ko vam pove, kaj si želi. To je izziv za oba. Lahko bi rekli nekaj takega: “Vidim tvojo odločnost in samozavestnost, ko mi poveš, da si v tem trenutku želiš igračo. Bi lahko uporabil svojo potrpežljivost in prilagodljivost ter bil sodelovalen, da gremo domov? Zdaj ni trenutek za nakup igrače. Zanašam se na tvoje razumevanje. Prosim, pojdiva domov.”

Mogoče otrok reče da, mogoče ne. Toda vi ostanete odločni glede tega, kar si želite, in to poveste z mirnim glasom. Kličete k sodelovanju, kličete k razumevanju. To je trenutek, ko popravljate. Toda obstaja še nekaj boljšega od popravljanja. To je vodenje. Bolje je voditi kot popravljati. Včasih je popravljanje seveda potrebno in takrat uporabimo ta jezik. Toda kadar veste, da bo otroka na določenem mestu nekaj skušalo, ga že vnaprej pripravite.

Kako?

Otroka pripravite na način, da mu razložite: “Greva v trgovino in bova zelo odločna ter bova kupila samo tisto, kar je na seznamu za kuhinjo. Bova tudi prilagodljiva in disciplinirana, da bova šla mimo drugih stvari, ki bi nama bile lahko všeč.” S tem uporabljate svoje meje in vodite z jezikom vrlin: “bova disciplinirana”, “bova odločna in samozavestna”. Tako bo otrok točno vedel, kaj je v trgovini njegova naloga.

To zveni kot zelo pozitivna metoda …

Temu rečemo vodenje. Popravljanje pride na vrsto, ko pozabi in vseeno reče: “Mami, jaz hočem igračo.” Takrat ga spomnite, česa sta se dogovorila. In če vztraja pri svojem, mu ponovite, naj bo prilagodljiv in potrpežljiv. Lahko mu tudi predlagate, da si naslednjič igračo kupi s svojim lastnim denarjem, s svojimi prihranki. Seveda je odvisno od situacije, ampak to je eden od načinov, kako se lotiti tega.

Kaj pa, ko otrok noče nečesa narediti? Kako ga takrat motivirate, ne da bi samo rekli “ker sem tako rekla” ali “ker je tako pravilo”?

Ko rečete “zaupam ti”, otrok začuti težo teh besed.

Namesto da bi rekli “spomni se, da imamo pravilo in ga moraš upoštevati”, bi lahko rekli: “Bi lahko uporabil svojo uslužnost in odnesel posodo, kot sva se dogovorila prej?” In mogoče reče: “Ja, mami, ampak ne zdaj.” “V redu, mi lahko poveš, kdaj boš to naredil?” Tu uporabljate strategijo jasnih meja, kdaj bo to? “V redu, lahko sem prilagodljiva glede tega in razumem, da potrebuješ čas za počitek in igro. Kdaj ti ustreza?” “Ob štirih.” “Prav. Zanašam se nate. Zaupam ti.”

Ko rečete “zaupam ti”, otrok začuti težo teh besed. To je velika beseda. Zanašate se nanj. Zato pomisli: ali bom res razočaral mamo, prelomil njeno zaupanje? Te besede v naših srcih res nekaj tehtajo.

Gre za način pogovora, ki je zelo spoštljiv. Spominja na Mario Montessori, ki je bila prav tako zelo spoštljiva do otrokovega ritma …

Sama sem izobražena za Montessori učiteljico, tako da vem, kako to deluje. In ko je v moje življenje prišel projekt Vrline, sta se ti dve stvari zame preprosto povezali. Montessori spoštuje časovni okvir, ritem, osebnost, potrebe osebe, projekt Vrline pa dela enako. Vidimo, kaj je potrebno, in poskušamo temu ustreči.

Če se vrneva k temu, o čemer sva govorili prej, o nagajivem ali “tečnem” otroku. Vrline pravzaprav niso vsiljeno od zunaj, ne delujejo kot kazen, ampak nas povezujejo … 

Da, popolnoma se strinjam. Vrline nas povezujejo. Dr. Dan Popov, eden od ustanoviteljev, skupaj s svojo ženo Lindo Kavelin Popov in njenim pokojnim bratom Johnom Kavelinom, pravi, da smo človeška bitja (ang. human beings), ne človeška delovanja (ang. human doings). Smo prijazni, smo spoštljivi, nismo namenjeni temu, da nenehno nekaj “počnemo”, ampak preprosto temu, da smo vrline v svojih dejanjih. To v resnici v svojem bistvu smo.

Pozabljamo, ker se nagibamo k temu, da gledamo na črno piko na beli strani. Obstaja primer, ki ga uporabljamo v Hondurasu: na belem listu papirja je črna pika, to pokažeš ljudem in jih vprašaš: “Kaj vidite?” Večina reče: “Na beli strani je črna pika.” Opazimo napako. Zakaj pa ne rečemo: “Vidim belo stran in na njej je črna pika”? Ne vidimo celote, vidimo samo eno stvar. V bistvu pa smo vse. V sebi nosimo vse vrline, jih izvajamo, samo ne vidimo jih vedno. Zato ko jih prepoznamo, jih poimenujemo. In da, v njih rastemo, ker je to naše bistvo.

Ste tudi strokovnjakinja za nenasilno komunikacijo. Bi lahko povedali malo več o tem, zakaj vam je to pomembno?

Nenasilna komunikacija prepoznava občutke in potrebe osebe.

To je še en program, v katerega sem preprosto zaljubljena. Nenasilna komunikacija je še en jezik, na nek način jezik ljubezni. Kjer projekt Vrline prepoznava vrline v vsakomur, nenasilna komunikacija prepoznava občutke in potrebe osebe. Ta dva se zelo dobro dopolnjujeta.

Včasih smo žalostni, jezni, frustrirani ali veseli, torej obstaja toliko različnih občutkov. Običajno sprejemamo tiste, ki jih imenujemo “pozitivni”, tiste, ki jih imenujemo “negativni”, pa v resnici sploh niso negativni, so samo občutki. Ne obstaja nekaj takega, kot negativen ali pozitiven občutek. Ponavadi nas ljudje vprašajo: “Zakaj bi bil žalosten? Zakaj si frustriran? Saj imaš vse, kar potrebuješ.” V nenasilni komunikaciji priznavamo vse občutke in poskušamo razumeti, kaj se z osebo v resnici dogaja.

Kako se to živi oz. udejanja v vsakdanjem življenju?

Če je nekdo, otrok ali odrasel, frustriran in je pripravljen govoriti o tem, se mu lahko približate: “Vidim, da si frustriran. Bi se rad pogovoril o tem?” “Da.” “V redu, kaj čutiš?” “Čutim frustracijo.” “Kaj še čutiš?”

Obstaja dolg seznam občutkov. Običajno poznamo le peščico, seznam pa je veliko daljši. Ko enkrat prepoznaš občutke, lahko rečeš: ti občutki se pojavljajo, ker tvoja potreba ni izpolnjena. Kaj trenutno potrebuješ, kar ni izpolnjeno? Obstaja tudi seznam potreb. Ko enkrat prepoznaš svojo potrebo, razumeš, zakaj se počutiš tako, kot se počutiš. Nato, občutki, potrebe, in ko poznam oboje, lahko poiščem strategijo, kako to potrebo zadovoljiti.

To postavi naš fokus na povsem drugo mesto, kot smo ga navajeni, kajne?

Da, ker namesto da bi obsojali, si stvari napačno razlagali ali krivili, prepoznamo potrebo. Na primer, če sem zaradi nečesa frustrirana, namesto da bi pomislila “frustrirana sem, ker je ta oseba to naredila”, lahko spoznam: “frustrirana sem, ker potrebujem harmonijo, ali razumevanje, ali skrb, ali več komunikacije”, karkoli v resnici potrebujem. Nato: kaj lahko naredim, da to potrebo zadovoljim?

Recimo, da je sestra odšla brez mene, čeprav sva se dogovorili, da greva skupaj. Mogoče je razumela drugače kot jaz. Kaj naredim? Jo pokličem: “Pričakovala sem, da me počakaš, ti pa si odšla.” Ona reče: “Mislila sem, da ne greva skupaj.” “Ampak povedala sem, da grem.” “Kje si?” “En blok stran.” “Me počakaš?” “Da.” Rešeno.

Preprost primer, a bistvo je jasno: ko prepoznam, kaj čutim in potrebujem, to povem, in skupaj najdeva rešitev. Tudi večji, in manjši nesporazumi doma ali v službi, pogosto izvirajo samo iz premalo komunikacije: “Nisem vedela, da te bo to prizadelo.”

Z nenasilno komunikacijo prepoznamo te potrebe in poiščemo strategije, kako v vse svoje odnose vnesti harmonijo. Tudi to je prekrasen program.

V obeh programih je vpletene toliko osebnostne rasti …

Da, odnosi se resnično spremenijo, ko začneš uporabljati te strategije, tako iz projekta Vrline kot iz nenasilne komunikacije.

Kaj je prvi korak, da se podamo na pot izvajanja vrlin in nenasilne komunikacije?

Najprej moramo imeti stik s samim seboj, s svojimi lastnimi občutki. Kako se počutim? Kaj potrebujem? Katero vrlino želim uporabiti za to konkretno potrebo? Kaj želim videti oziroma kaj pričakujem od druge osebe? Druge osebe ne morem spremeniti, kaj pa lahko naredim, je to, da povabim njeno sodelovanje? Torej: stik s samim seboj, prepoznavanje lastnih potreb, prepoznavanje potreb drugih in prepoznavanje vrlin drugih. Ko opazim vrlino, jo poimenujem.

Na primer, recimo, da sva šli v trgovino in si mi pomagal prinesti vrečke iz avta v hišo. Namesto da bi samo rekla “hvala”, bi rekla: “Hvala za tvojo uslužnost, ker si prinesel vrečke iz avta.” To naredi razliko, navadna “hvala” je samo vljudnost, “hvala, ker si mi pomagal, cenim tvoje sodelovanje” pa prepozna prijaznost prav posebej. Drugi osebi pokaže, da mi to, kar je naredila, nekaj pomeni, da tega ne jemljem za samoumevno.

Imate za konec še kakšno misel za naše slovensko občinstvo?

Povabim vas, da razmišljate drugače, da vidite stvari drugače. Vrednote se ne izgubljajo. Vrednote in vrline so povsod, so v nas, v vaših otrocih, v vaših sodelavcih. Povsod so, samo videti jih moramo. Vidimo jih lahko v vsakdanjem življenju, v vsakem dejanju: ko nekomu odprete vrata, ko nekomu prinesete kozarec vode, ko se igrate, ko ste spontani. Zato vsakogar vabim, da v vsakem dejanju, vsak dan, vidi vrline, kajti resnično so tam.