Vonj vrtnic je kot molitev

Foto: osebni arhiv

Na mnogih področjih sem precej enostavna duša. Ne kompliciram življenja, če le ni res, res treba in resnično zadovoljstvo mi predstavljajo že povsem preproste stvari. Ne gre torej za še eno temo o modrem plamenu, ampak za veliko subtilnejše podrobnosti zadovoljstva moje notranjosti.

Res rada imam rastline z vsemi odtenki, ki jih ponujajo. Nekatere so mi všeč, ker so koristne, okusne ali zdravilne, spet druge, ker mi nudijo užitek ob dotiku. Bosa hoja po mehki travi, ležanje na blazini mahu, božanje debel dreves … Rada imam zeleno v vseh odtenkih. Rada pa imam tudi vse druge barve, oblike in strukture, ki mi jih nudijo velike in drobne rastline. Tako zelo so mi všeč, da se tudi moje poklicno zanimanje suče v teh sferah.

Seveda obožujem tudi cvetove. Kako zelo se je moral Bog igrati in zabavati, ko jih je ustvarjal … Barve, oblike, kombinacije … In ja – zdaj smo pri ključnem – vonj! Všeč mi je že tisti, čisto navaden vonj skoraj vsake posamezne rastline, vonj dišečih cvetov pa meni predstavlja višek stvarstva.

Junija grem vohat vrtnice

In zato grem rada, če le uspem, vsak junij nekam, kjer cvetijo vrtnice. Iz tega skušam narediti dogodek, na katerega so povabljeni le redki izbranci. Kajti »vohanje vrtnic« je zame skoraj sveto dejanje, ki ga, roko na srce, mnogi ne razumejo.

Prejšnji teden sem tako izbrala dan za cvet in se z maloštevilno družbo podala v Arboretum. Končna destinacija – rozarij. Ja, bilo je vroče in ja, med vrtnicami smo bili nenormalno dolgo. (Če boste kdaj povabljeni, ne pozabite senčnika, kreme za sončenje in velikega koša potrpežljivosti😊)

»Vohanje vrtnic« je zame skoraj sveto dejanje, ki ga, roko na srce, mnogi ne razumejo.

Božji Zdravnik

Zdaj že vem, kje rastejo tiste sorte, ki posebej lepo dišijo. Po imenu jih poznam. Okrog njih se smukam in smukam. Res težko opišem občutke, ampak ko zaprem oči in vdihnem dehteč vonj, se mi zdi, kot da žejna pijem iz svežega izvira. Kot bi bila pri posebnem Božjem zdravniku, ki me zdravi na mnogo globokih ravneh. Tudi tam, kjer sploh ne vem, da sem bolna.

Po dolgih letih občudovanja vrtnic sem se tako izmojstrila, da že po barvi in obliki cveta lahko določim, če sploh in kakšen vonj bo vrtnica imela. Ali bo težek ali lažji vonj? Bo prevladala cvetna ali sadna nota? Bo vonj nežen ali močan?

Hvaležnost

Ob mojih »vohalnih izletih« se redno zavem hvaležnosti nad tem, kako noro dobro smo ustvarjeni z vsemi čuti, ki nam jih je Bog naklonil. Ko sem med prebolevanjem kovida za kratek čas izgubila čut za voh, me je močno skrbelo – »kaj, če se ne povrne«. Hvala Bogu se je dobro razpletlo.

Da le ostane opojni vonj …

Pred časom sem si kupila spletno delavnico o uporabi vrtnic in tudi doma imam posajenih nekaj dišečih primerkov, ki se jih učim uporabljati na najrazličnejše načine. Da le ostane opojni vonj. Posušeni cvetni listi v domačih čajnih mešanicah in nadrobljeni posuti po glazurah piškotov in peciva, pa macerati, hidrolati in rožne vode, ki dajo piko na i domačemu sladoledu, marmelada iz vrtničnih listov za božična darila … Vse to se znajde v naši shrambi. In ko je dan težek, ko se čutim nemočna, ko se pot skrije v megli in še posebej, ko moja ženskost potrebuje spodbudo in potrditev, potem sežem po vonju vrtnic. V katerikoli obliki že.

Kajti ko vdihnem vonj vrtnice, se mi zazdi, kot bi vdihnila čisto Božjo esenco. Zame – vonj vrtnic nima konkurence. Kot molitev je!