Koliko otrok še umre od lakote

Starši se velikokrat srečujemo s problemom, kako otrokom pomagati pri zavedanju, da mnogi drugi ljudje in otroci po svetu nimajo toliko hrane, kot jo imamo mi, ki – čeprav v času gospodarske krize – še vedno živimo v družbi obilja.

Morda tovrstno vzgojo prevečkrat povežemo s trenutki, ko naš otrok za mizo noče jesti. Takrat radi otroka moralistično podučimo, da mora jesti, saj otroci drugje po svetu nimajo tega, kar ima otrok takrat na krožniku.

Obstajajo pa tudi drugi načini, kako lahko otroke učimo o problemu lakote in jim pomagamo, da razvijajo čut za solidarnost. Slednjega s tem, ko mora otrok v zavesti, da obstajajo lačni otroci, pojesti svoj obrok, čeprav mu ni najbolj všeč, gotovo ne dosežemo.

Otrokom moramo pomagati, da konkretno izkusijo, kaj pomeni biti brez hrane ali imeti malo hrane. Seveda otrok za to ne bomo stradali. Lahko pa jim pripravimo učno izkušnjo, v kateri se bodo začeli zavedati, da obstaja tudi pomanjkanje hrane in celo lakota.

Ko smo z otroci v učnem oziroma vzgojnem procesu, jim recimo lahko pripravimo različne izkušnje obroka. Del otrok posadimo za mizo, ki je obilno obložena, del otrok za mizo, kjer je hrana skromna, del otrok pa za mizo, kjer je na voljo recimo le majhna skodelica riža ali juhe. Otroci imajo tako možnost vsaj deloma podoživeti izkušnjo svojih vrstnikov po svetu.

Zanimiv eksperiment so naredili v neprofitni fundaciji »Accion Contra el Hambre« (Akcija proti lakoti). 20 otrok so razdelili v 10 parov po dva in vsakemu otroku v paru dali pokrit krožnik, toda le pod enim je bil sendvič. Nato so opazovali njihove odzive. Kako so se otroci odzvali, si lahko ogledate v filmčku:

Eden od namenov kampanje je bil tudi opozoriti širši krog ljudi na dejstvo, da vsako leto zaradi podhranjenosti še vedno umre 3,5 milijona otrok.

Na koncu filmčka se zato prikaže sporočilo, ki se glasi: Na svetu, ki ima zmožnost, da prehrani dvakrat toliko prebivalstva kot ga trenutno ima, še vedno umre zaradi podhranjenosti vsako leto 3,5 milijona otrok.