Ko sreča otrok ni več moja naloga

Vir: Envato.com

Preden sem postala mama, nisem imela visokoletečih idej o materinstvu, še manj teorij. Vseeno sem si zastavila eno samo željo: da bi se moji otroci ob meni vedno počutili dobro.

Takrat se mi je to zdelo samoumevno: biti mama pomeni biti tam, kajne? Znati poslušati. Umiriti. Slišati potrebe. Poskrbeti, da se otrok nikoli ne bo počutil žalostnega, pozabljenega, nevidnega, užaloščenega.

Nisem mislila, da bi mu izpolnila vse želje. Daleč od tega. A globoko v sebi sem verjela, da bom vedno na voljo. Da ne bo “trpel”. Da mu bo ob meni vedno prijetno.

Reality check oz. trenutek streznitve

Temu razmišljanju danes lahko samo rečem: “Hvala Bogu, da sem kmalu za tem dobila še druga dva otroka.” S tremi otroki tega ideala niti približno nisem mogla več živeti. Pravzaprav sem nanj pozabila. Vsakdanje življenje ni več omogočalo, da bi bila ves čas tista, ki “reši”, “zgladi”, “popravi”. Ki je tam, da otroka “osreči”.

Če samo pomislim na našo zadnjo epizodo iz vrtca in šole (in ta še zdaleč ni med najhujšimi), ko so mi v avtomobilu vsi trije naenkrat želeli povedati, kaj vse se jim je dogodilo. Eden je pripovedoval zgodbo dneva, drugi je bil nejevoljen, ker je moral čakati, tretji pa si je med čakanjem prepeval pesem in s tem nehote motil prvega. Potem je prvi že pozabil, kaj mi je želel povedati. Solze, jok, jeza in prepir med njimi je bilo na koncu še edino, kar sem uspela slišati. In tukaj ena mama, ki bi naj vsakega posebej v istem trenutku “osrečila”? Dobro jutro. Na koncu tiste vožnje sem si samo zaželela, da se mi ne bi odpeljalo.

Jasno je, da za otroke ne morem predstavljati “vir sreče” oziroma stalno zagotavljanje sreče ali srečnih občutkov, sem pa kot starš poklicana, da se naučim še nekaj pomembnejšega. In tega me je naučila dr. Becky Kennedy.

Sedeti na klopci z otrokom

Ko želimo “narediti naše otroke srečne,” jim mimogrede sporočamo: “Tvoja razburjena čustva so zate prevelik zalogaj” in “Nisem prepričan/a, da se lahko spopadeš z njimi.”

Dr. Becky Kennedy je klinična psihologinja in avtorica pristopa Good Inside [Dober od znotraj, op. prev], ki je zapisala nekaj, kar je v meni močno odmevalo:

“Naše delo ni, da naše otroke osrečimo. Naše delo je, da jim pomagamo, da se počutijo dovolj varne, da doživljajo katera koli čustva, ki jih imajo – tudi težka … še posebej težka.”

Otrokova intenzivna čustva torej niso problem, ki ga moramo starši takoj rešiti ali biti v skrbeh, kako jih bomo čim prej usmerili drugam. Ko želimo naše otroke “osrečiti”, jim mimogrede sporočamo: “Tvoja čustva so zate prevelik zalogaj” in “Nisem prepričan/a, da se lahko spopadeš z njimi.”

Kennedyeva nas spominja, kako se naj z otrokovimi čustvi soočamo. Ne ignoriramo jih, ampak jih potrdimo: “V redu je, da si razburjen/a. Tukaj sem s tabo” ali “Normalno, da se tako počutiš. Razumem te.” Preostalo pot mora otrok narediti sam.

To primerja kot s sedenjem na klopci. “Vsedemo” se ob njem in verjamemo, kaj govori. Verjamemo, da so njegovi občutki resnični in pomembni. Otroka s tem ne osrečujemo, ampak se on ob nas počuti varno.

Še ena pomembna lekcija dr. Kennedeyeve

Kaj se zgodi, ko se otroci navadijo na odnose, ki so vedno potrjujoči in osredotočeni nanje? Dr. Becky pravi, da resnični odnosi ne delujejo tako. Vključujejo frustracijo, popravljanje napak, čakanje na vrsto in poslušanje stvari, ki jim niso vedno všeč. Nihče ne bo večno v vrsti za njihove potrebe. Zato naloga starša ni otroka zaščititi pred neudobjem, ampak ga naučiti, kako ga prenesti.

Je kaj drugače pri nas doma?

Prepiri v avtomobilu – in še marsikje drugje – ne bodo izginili. Vem, da otrokom ne morem zagotoviti sveta brez razočaranj (tudi nad menoj), frustracij in jeze. Lahko pa poskusim narediti nekaj drugega: ostati tam. Vzdržati ob njih, tudi ko se vozimo čez cel tobogan čustev.

In če se bodo ob tem naučili, da težka čustva pridejo in tudi minejo, bodo pridobili nekaj, kar jim nobena popolna sreča ne more dati: moč, da zdržijo življenje, tudi ko ni udobno.