Pavel Kodelja: “Veselje pride po tem, ko stvari izpelješ do konca”

Foto: Oskar Šušteršič

Pavel Kodelja je duhovnik s Primorske, župnik v Senožečah, ki ga je pred nekaj leti doletela diagnoza raka. Čeprav se je njegovo stanje za nekaj časa umirilo, je bolezen dobila novo ime in napreduje: svetlocelični metastatični karcinom ledvične žleze, razsejan po mehkih tkivih. Zadnje čase tudi po kosteh. 

Neusmiljena diagnoza, ki pa jo duhovnik Pavel voljno prenaša. Pa ne samo to. Sogovornika spravlja v smeh, mu daje vedeti, da smo vsi v istem čolnu, po drugi strani ga popelje v polje Božje ljubezni – tako, da v tistem trenutku občutiš, kot da si izven časa.

Tako nas bo Pavel preko svoje izjemne zgodbe znotraj 11 epizod vodil skozi adventni čas. Od pripovedovanja od kod izhaja, do njegove glasbene poti in časa iskanja, pa do obdobja, ko mu je Bog dal jasno vedeti, kaj si od njega želi. Na naobičajen način spregovori tudi o svoji bolezni in o tem, kako gleda na prihodnost.

Med tem, ko je snemalec postavljal luči, pa sva čas izkoristila tudi za krajši pogovor, ki daje “mini” uvid v Pavlovo dušo.

Najprej najlepša hvala, ker ste si kljub težki bolezni vzeli čas za nas. Po vseh vaših preizkušnjah, kako gledate na življenje? Kakšen odnos imate do njega?

Življenje je boj. Za vse dobre stvari – odnose, zakon, duhovništvo – se je treba truditi, sicer začnejo propadati. Dobro se vedno ruši, če vsaj nekaj dni ne vlagaš vanj napora in pozornosti. Slabe stvari pa pridejo same od sebe: zasvojenosti, alkohol, požrešnost, sladkosnednost … Tega se človek ne reši zlahka.

Zna biti ta borba tudi po svoje ‘lepa’?

Ko zdržiš do konca, si vesel. Če prej odnehaš ali pa si vmes privoščiš tiste težke, navidezne užitke, pa te začne kljuvati žalost. Župniki radi rečemo: ‘Verouk mora biti, ker sicer ne doživiš tistega veselja, ko je končan.’ (smeh) To pogosto povem svojim veroukarjem: da komaj čakam, da bodo lahko šli domov. Pa mi kakšen duhovnik reče: ‘Potem pa prej zaključite.’ Toda to ni isto. Red in disciplina morata biti. Veselje pride po tem, ko stvari izpelješ do konca. Tako jaz doživljam to življenje.

Ko vas poslušam, je v ozadju vedno prisotnega malo črnega humorja …

Pojma nimam. (smeh) Že leta nazaj, ko sem bil še zdrav, je ena znanka za tisti najin pogovor spisala naslov: ‘Moje življenje je črna komedija z upanjem na srečni konec’. Pa me je na koncu vprašala, če se z naslovom strinjam, pa sem ji odgovoril: “Boljše ne bi mogla povedati.” (smeh)

Z lahkoto bi vas dali v prav posebno kategorijo ljudi … 

Ko živiš z Bogom, sčasoma ugotoviš, da se nimaš za kaj jeziti nanj – ker je to pravzaprav brez smisla. Ko pogledaš nazaj na svoje življenje, vidiš, da je ena sama komedija, ki se odvija pred tvojimi očmi, takšna, da se na koncu smejiš samemu sebi. A to doživiš le, če ostajaš z Bogom. Če stopiš ven iz tega odnosa, se lahko smeješ z nekom drugim, toda z Bogom ne. In to spoznavam vedno bolj.

V posnetkih, ki jih bomo delili med adventno akcijo, bo gotovo zanimiva tudi epizoda, ko boste spregovorili o svoji nepričakovani odločitvi za duhovnika, saj ste pred tem igrali v rock bandu in bili del družbe, kjer je bila stalno prisotna ‘zadetost’. Po vseh teh letih še vedno menite, da tudi ‘ta prava’ odločitev vedno ne prinese pravega veselja.

Mladi me včasih v šali imenujejo ‘zaviralec veselja’ (smeh). Zakaj? Ker bi mnogi radi slišali, da če ne čutiš posebnega veselja, potem duhovniški poklic ni zate. A to preprosto ne drži.

Hitro se zgodi, da pride neka redovnica in pripoveduje, kako je čutila samo veselje in nič drugega. Za njo pride duhovnik in pove podobno zgodbo. Nato še zakonski par, ki pravi, da sta pri odločitvi za zakon čutila eno samo veselje.

Potem pa pridem jaz in rečem: ‘Vse, razen veselja. No, o tem še bom seveda kaj več povedal. (smeh)

Odprto boste spregovorili tudi o romantiki. Bi lahko za tisto obdobje rekli, da vas je osrečevalo?

Bodimo realni, tisto pa je bilo pa nekaj najlepšega v mojem življenju. Toda zame še vedno to ni bilo ‘to’.

Ste v obdobju življenja, ko vaše telo napada rak. Ko spremljamo vso to debato okrog samomora s pomočjo, kaj si mislite o tistih, ki zelo trpijo, pa nimajo Boga?

Kar veseliti sem se začel in sploh nisem ‘jamral’.

Tega si ne predstavljam. A o tem bom še spregovoril. Spomnim se, kako sem se, takoj ko sem izvedel za bolezen, kar postavil na drugo stran in si rekel: ‘Oh, zdaj bom pa samo še čakal nebesa! Aleluja, ne bo mi treba več biti tukaj in se ukvarjati s stvarmi, ki mi ne uspevajo.’ Kar veseliti sem se začel in sploh nisem ‘jamral’. To je bil res Božji dar. Če pa človek nima te vere – na kaj se sploh lahko opre?

Kako doživljate tiste, ki bi si radi v primeru hude bolezni in brezupa sami vzeli življenje? 

Trpljenje razumem. Razumem, da ga ljudje včasih želijo končati. Ko sem zbolel, sem zaradi bolečin cele dneve ležal zvit v klobčič. V bolnišnici, ko so mi operacijo prestavili za nekaj dni, sem tisti vikend hodil gor in dol po hodniku. Od znotraj me je dobesedno ‘razžiralo’. Hotel sem iti ven na sveži zrak, pa sem ugotovil, da so balkonska vrata zaklenjena. Rekel sem si: ‘Seveda so zaklenjena. Marsikdo bi se zaradi bolečine lahko vrgel dol.’

Zato ljudi ne smemo kar tako obsojati. Ko živiš v bolečini, ni nič preprosto. Nekaterim je dano, da iz tega sveta odidejo mirno, drugim ne. Eni umirajo brez bolečin, drugi trpijo do konca. Moj oče je imel astmo in raka na pljučni ovojnici. Moja mama pa raka na slinavki, ki je eden najhujših. Na koncu sem samo prosil Boga, da ga ne bi kje po krivem preklinjala. Bila je zelo verna, neverjetno potrpežljiva in vzdržala je do konca. In to je tista lepota, ko izbiješ boj do konca.

Kaj ji je pri lajšanju bolečin najbolj pomagalo?

Najbolj ji je pri lajšanju bolečin pomagal morfij. Moja nečakinja, njena vnukinja, pa je bila ves čas ob njej. Proti koncu je kar živela v njeni hiši. Jaz sem bil z mamo dopoldne, sestra popoldne. Ko smo že mislili, da ne ve več zase, je čutila, kdo se ji približuje k postelji – mojo nečakinjo je vedno objela. Mene ni. Tudi nečakinja se je pri svoji noni pogosto pestovala. To so bili res posebni, neponovljivi trenutki.

Težava pri pomoči pri samomoru pa je v tem, da kdor koli pri tem sodeluje, nikoli več ne bo isti človek.

Težava pri pomoči pri samomoru pa je v tem, da kdor koli pri tem sodeluje, nikoli več ne bo isti človek. To je uboj. In ko nekoga ubiješ, nisi več isti – to se vidi že v mafijskih filmih, sam pa poznam tudi nekaj ljudi, ki so imeli takšno nalogo. Uboj človeka ni v naši oblasti, četudi je lahko na zunaj prikazan kot ‘human’.

Če se vprašamo, zakaj Bog dopušča bolečino, je odgovor v tem, da nam želi dobro. Bog tudi Jezusu na križu ni dal evtanazije.

Pri vas izredno cenimo to, da o svojih preteklih življenjskih izkušnjah, o katerih bomo tudi tudi slišali tekom adventne akcije – alkohol, trava, slava in ‘bluzenje’ – govorite iskreno, brez olepševanja. Je o svojih hibah težko govoriti?

Imam tudi motnjo, da težko berem. Zato upam, da pred Bogom ne bom odgovarjal za to, ker v življenju nisem prebral vseh knjig, ki bi jih moral. V osnovni šoli sem prebral knjigo Lukec in njegov škorec, a hitro sem ugotovil, da je dovolj, če samo prebereš povzetek. (smeh) V srednji šoli pa sem z muko prebral knjigo Metulj, a to zgolj za to, ker je bila ‘in’.

Ko sem se spreobrnil, sem začel brati – predvsem cerkvene očete in življenjepise svetnikov. Rekel sem si: “Vau, zdaj pa končno berem.” Tako je bilo do začetka študija teologije. Ko sem vstopil v bogoslovje, pa se je vse to končalo.

Kdo vam je vzel motivacijo?

Pojma nimam. Morda teološka fakulteta. Lenoba pa tako ali tako nikoli ne izgine.

Katerega o cerkvenih očetih pa ste najraje brali?

Vse sem bral: Avguština, pa tudi Janeza od Križa, ki je cerkveni učitelj. Spomnim se, da mi je tistem obdobju vnetega branja prijatelj nekoč rekel: ‘Zadnjič sem te videl v čakalnici, ko si bral knjigo. Sploh nisi opazil, da sem tam. Bral si nekaj, česar jaz ne morem prebiti, ti pa si to kar požiral.’ To je bila Temna noč od Janeza od Križa. Ko sem vstopil v bogoslovje, pa je bilo konec tudi s tem.

Kaj je bilo pri Janezu od Križa za vas najbolj močno?

Vse, kar je zapisal, sem požiral. Preprosto nisem mogel nehati. Še posebej pa me je nagovorila misel: ‘Si kot poleno v ognju, ki mora skozi vse, da lahko dobro odsluži svojemu namenu – oddajati toploto. Kar se včasih lahko slišiš tudi kot nekakšno prasketanje v peči.  In tudi to je lahko naša pot.