Ste že kdaj obiskali bolšji trg?

Iščete zanimivo idejo za naslednji družinski izlet? Boljši trg v Ljubljani na Bregu ob Ljubljanici vsako nedeljo med 8.  in 14. uro ponuja zanimivo prizorišče predmetov in oseb s številnimi zgodbami. Zanimivo tako za odrasle kot za otroke!

Prav vsako nedeljo v letu se najdejo tu prodajalci in obiskovalci, pa naj bo lepo vreme ali pa grmi in pada leden dež.Nedeljsko jutro v starem mestnem jedru zna biti za obiskovalca nekoliko nenavadno. Nikjer ni običajnega vrveža, tako značilnega za preostale dele dneva. V trenutku, ko pa pridemo na Pogačarjevo nabrežje, pa se vse spremeni. Nikjer več nobene samote. Kar naenkrat se znajdemo sredi stojnic, obkroženi s številnimi prodajalci in tudi z množico kupcev, firbcev, ljudi, ki uživajo v dogajanju in preprosto tudi tistih, ki le zapravljajo čas.

Bolšji trg je prava paša za oči. Obstaja pravzaprav že od nekdaj in prav nič ga ne more ustaviti. Prav vsako nedeljo v letu se najdejo tu prodajalci in obiskovalci, pa naj bo lepo vreme ali pa grmi in pada leden dež.

Isti prodajalci na istem mestu

Biti prodajalec, obiskovalec ali pa kupec na bolšjem trgu je del ljubljanske folklore. Med prodajalci velja pravilo prvega in tistega, ki ima na trgu že leta dolgo kilometrino in s tem poseben položaj. Številni prodajalci so namreč vedno isti in imajo skozi desetletja in desetletja zakupljeno vedno isto mesto. Ob neprijetnih dnevih med katere sodijo tisti s snegom, dežjem in vetrom so zasedene le tiste stojnice, ki so namenjena bolšjemu trgu. Ob prijaznejših dnevih pa se zdi, kot da bi boljši trg dobil mlade. Stojnice se razširijo po vsem nabrežju, in sicer vse tja do Tromostovja. Svoje pa dodajo še gostinci, ki svoje mizice, stole in senčnike postavijo na obe strani Ljubljanice in nabrežja spremenijo v pravcati labirint.

Včasih ni bilo dosti drugače kot danes

Zaporedni obisk marsikaj spremeni. Po nekaj obiskih opaziš, da postaneš tudi sam del bolšjega trga in da bi te pogrešali, če ne bi prišel.Bolšjega trga ne velja obiskati le enkrat. Takšen obisk bi bil kot življenje muhe enodnevnice. Prideš in greš in za sabo ne pustiš nobene sledi. Zaporedni obisk marsikaj spremeni. Po nekaj obiskih opaziš, da postaneš tudi sam del bolšjega trga in da bi te pogrešali, če ne bi prišel. Opaziš, da te prodajalci prepoznajo, da se poznajo med seboj in da vsi točno vedo, kaj prodaja konkurenca. Takrat se posamezniki odpro in čas za debato se začne. O čem vse se je mogoče pogovarjati! Le malo verjetno je, da je mogoče s prodajo na trgu priti do resnega denarja. Precej bolj verjetno pa je, da se je mogoče zaplesti v vročo debato o blagu, ki je na trgu. Videz preprosto vara. S kakšnim znanjem nekateri razpolagajo, čeprav bi si človek mislil, da so navadni prodajalci na stojnici. Tisti, ki prodajajo numizmatiko, so pravi strokovnjaki svojega področja. Natančno vedo povedati, kakšne valute so krožile na slovenskem ozemlju, kako so prišli do bankovcev in kovancev s celega sveta. Vedo celo povedati, kakšna je bila kupna moč posameznega v določenem obdobju. Od tu naprej je do razgovora o politiki le še korak. Marsikaj vedo povedati o političnih razmerah v času veljavnosti bankovca, mimogrede preskočijo še na današnji čas. Kar naenkrat se človek zave, da takrat ni bilo dosti drugače kot danes in da nikoli ni bilo »bogvekaj«.

Od jedilnega pribora do knjig

Drugi prodajalci prodajajo star jedilni pribor. Nekateri izdelki, kot so kompleti kozarcev, jedilnega pribora in krožnikov, so preprosto dih jemajoči. Spet druga stojnica prodaja stara glasbila, naslednja kmečko orodje. Največ pa je prodajalcev knjig. Za nekaj evrov je mogoče priti do prave knjižne zbirke. Je pa to tudi mesto, kjer pazljivemu očesu ne uidejo niti knjige, ki so stare tudi tja do 200 let. Prav zanimivo je opazovati tudi to, koga vse poznajo prodajalci.

Prodaja starin je na slovenskem obsežen posel, ki pa se ne dogaja le na bolšjem trgu, ampak tudi v številnih antikvitetnih prodajalnah, kjer se prodajajo predvsem večjih kosi starega pohištva. Prodaja in nakupi potekajo tudi na obsežnem sivem trgu, daleč stran od oči javnosti in v zaprtem krogu. Dostikrat najverjetneje tudi na meji, oziroma preko meje zakona.

Priti je treba večkrat, pokazati zanimanje, znanje in imeti velike sposobnosti pogajanja. Vsakršna neučakanost je pravzaprav prepovedana.Kot na vseh podobnih bolšjakih je ponudna neverjetno raznovrstna. Od tistih izdelkov, ki so le zakrinkani kič in proizvod današnjih dni, do tistih, ki so prave pravcate starine in precej vredni. Kako ločiti obe skrajnosti, je prava pravcata umetnost. Zahteva precej znanja, ogromno potrpežljivosti in tudi poznavanja, kako deluje bolšji trg. Priti je treba večkrat, pokazati zanimanje, znanje in imeti velike sposobnosti pogajanja. Vsakršna neučakanost je pravzaprav prepovedana.

Priložnost za druženje!

Med množicami obiskovalcev, kupcev in prodajalcev tako slučajno srečamo znance, ki jih nismo videli že vrsto let. Resnične poznavalce in pozerje brez prave vsebine. Med vsemi temi pa je tudi veliko število kupcev iz najrazličnejših držav. Tukaj posebno znanje jezikov pravzaprav niti ni potrebno in ga nihče niti ne pričakuje. Tam, kjer je interes za posel na obeh straneh, pomanjkanje jezikovnega znanja pravzaprav ni pomembno. Do dogovora pride v vsakem primeru, če ne drugače, ob obsežnem gestikuliranju, grimasah in mešanici besed v petih različnih jezikih istočasno.

Vsi po vrsti pa najdemo čas za druženje. Kaj bi pravzaprav sploh bilo lepšega. Vstati v prijetno nedeljsko jutro. Se sprehoditi po baročnem mestnem jedru, si ogledati ponudbo na stojnicah ter popiti kavo s prijatelji in znanci v enem izmed številnih lokalov v neposredni bližini. Prav zaradi tega je boljši trg v Ljubljani nekaj tako posebnega in staro mesto jedro brez njega ne bi bilo takšno, kot je.

Besedilo in foto: Janez Mihovec