V Rim za Valentinovo

Da greva v Rim za Valentinovo? Vauuu! Sliši se romantično ter možno za nova doživetja, raziskovanja in potepanja …

Pa vendar to ni bila odločitev z namenom, da bi Valentinovo preživela v tako čudovitem mestu, kot je Rim, z bogato arhitekturo, svetovno znanimi znamenitostmi, lepo naravo in turističnim vrvežem, ampak sva o tej odločitvi začela premišljevati ob papeževem vabilu zaročencem v osrčje Cerkve, v sam Vatikan, k svetemu Očetu. Potovanje se je s tem spremenilo v Benjaminovo darilo za Mojčin rojstni dan in v romanje – v pot s ciljem, da bi prejela papežev blagoslov ob pripravi na poroko.

Hvaležna sva, da sva na tej poti tako veliko prejela, kar še danes odzvanja v najinih srcih. Že na samem avtobusu sva ob srečanju znanih obrazov in spoznavanju novih začutila skupnost Cerkve, ki sva jo na srečanju s papežem in množico mladih v pripravi na zakon doživela zelo močno in celostno. Počutila sva se namreč del skupnosti, ki so ji odnosi pomembni in v sebi nosi hrepenenje po »biti skupaj za vedno«.

V nama ob tem doživetju odzvanja bližina svetega očeta in prošnja, ki sva jo v imenu mladih lahko v slovenskem jeziku ponesla pred Kristusa: »Gospod, pomagaj nam krepostno živeti, podeli nam čisti pogled in veliko srce, da bi ljubili, kakor hočeš Ti.«

S papeževim blagoslovom se čutiva še bolj poslana, da uresničujeva in oznanjava to Ljubezen. 

Zaradi vključenosti v program sva imela sedež v neposredni bližini papeža in tako sva lahko spremljala dogajanje zaodrja. Tako živo je bilo, ko smo pričakali papeža; tako nasmejano in toplo se nam je približal, nas sprejel kot oče, ko pride domov k svoji družini in nam želi posvetiti svoj čas. In mi – kot otroci različnih narodov – smo čakali žejni besed spodbude, ki se z darom modrosti Svetega Duha zakoreninja v naša življenja. Skupaj, združeni v molitvi Očenaš, smo prejeli moč, da bi se trudili izgovarjati besede »ali lahko«, »oprosti«, »hvala« v vsakdanjih trenutkih v vsakem odnosu. S papeževim blagoslovom se čutiva še bolj poslana, da uresničujeva in oznanjava to Ljubezen.

Dotaknila se naju je tudi preprostost. Pa ne samo v samem papeževem odnosu do vseh zbranih, temveč tudi v čisto konkretnih situacijah. Od organizatorjev pri iskreni.net, ki so v prvi vrsti s svojo prisotnostjo in preprostostjo pričevali o teh vrednotah v življenju mladih.

Sicer pa se je na preprostost nanašal tudi papežev odgovor na vprašanje dveh zaročencev, ki sta spraševala po vpetosti v »zunanje« priprave na poroko, v kar so vključene obleke, dekoracija, rože – skratka, ves zunanji blišč. Papež je spomnil na Kano Galilejsko in na »feštanje«. Na tako velik dan, kot je prejem zakramenta svetega zakona, se spodobi dobra »žurka«. Ob tem je poudaril, da zunanje stvari tudi pri poroki niso slabe same po sebi, so pa v službi bistva poroke. Zunanjost lahko spodbuja močnejše doživljanje poroke, ni pa smiselno, da bi se ukvarjali z »obrobnimi« stvarmi, pozabljali pa na samo jedro zakramenta. S tem se potrjuje najina odločitev za pripravo preproste, a vsebinsko močne poroke, ki bi nama z vsemi »zunanjimi malenkostmi« pomagala doživeti najin dan.

Mojca in Benjamin, ko sta pred nabito polnim Trgom sv. Petra prebrala prošnjo v slovenščini …

Nato preprosto, a bogato doživeto srečanje na kosilu s prijateljema, ki trenutno študirata v Rimu, eden od njiju pa deluje tudi v Vatikanu. Slednji nama je postregel z izjemno okusnimi italijanskimi jedmi, zatem pa sva bila deležna še razgleda z vatikanskih streh.

V Rimu se res lahko hitro preobješ množice umetniških stvaritev, a kljub vsemu nama je v srce tokrat ostalo močno zapisano srečanje s stvaritvijo, ki jo je ustvaril Gospod, pa vseeno velikokrat pozabljamo, da je to največja umetnina. Ko sva odhajala iz cerkve sv. Neže, naju je na stopnicah pozdravil brezdomec, ki je prosil za denar. Človek jih dandanes srečuje na vsakem vogalu in priznava, da sva jih v velikih mestih že močno navajena. Tako sva tudi tega bolj kot ne gladko ignorirala. Takoj zatem pa sva ga slišala, kako je prosil mimoidočega prodajalca sadja, če lahko dobi eno mandarino. Ker mu je prodajalec ni dal, sva mu podarila najino jabolko in ko ga je med zahvaljevanjem snedel s hitrimi hlastajočimi grižljaji, sva hitro prebrskala nahrbtnik ter pustila tam večino hrane, ki sva jo pripravila za tisti dan. Z mešanimi občutki. Seveda sva bila vesela tega, da sva lahko dejansko nahranila človeka, ki je zatem s solznimi očmi in besedami blagoslova izražal zahvalo za nekaj rib, toasta ter sadja, po drugi strani pa sva zaradi navajenosti na situacijo srečevanja oseb, ki želijo denar za alkohol, cigarete ipd., skoraj spregledala Kristusa, ki naju je v bratu prosil za potrebno pomoč.

Tako si želiva tudi v tem postu večkrat iskreno postaviti vprašanje: Kdo je tisti, ki me v tem trenutku zares potrebuje in h komu sem poslan/a?