6-krat NE pošiljanju trpečih v samomor ali evtanazijo

Foto: Shutterstock

Pred meseci smo že pisali o predlogu zakona o prostovoljnem končanju življenja in evtanaziji, ki je sedaj vložen v državni zbor in tako pred političnim sitom. V bistvu v zvezi z vsebino zakona od tedaj ni česa bistveno novega. S tehtnimi argumenti mu še vedno nasprotujejo v Zdravniški zbornici Slovenije, Slovenskem zdravniškem društvu, Komisiji za medicinsko etiko, na Slovenski medicinski akademiji in medicinskih fakultetah. O tem, zakaj zakon ne bi smel biti sprejet, smo že pisali tukaj, o tem, zakaj zakon prinaša »de facto umor«, si lahko preberete na Domovini. Danes pa bi radi orisali nekaj družbenih okoliščin, ob katerih ozka skupina slovenski družbi ponuja možnost pomoči pri samomoru in evtanazije.

1. Začnimo pri zdravstvu. Slovenski zdravstveni sistem dobesedno kolapsira. Do zdravnika ne pridejo že vsi tisti, ki bi res radi živeli. Zdravnikov in negovalnega osebja je premalo. Da o čakalnih vrstah ne začnemo … In namesto zdravstvene reforme je sedaj v državnem zboru zakon, ki ponuja samomor in evtanazijo.
2. Zakon o dolgotrajni oskrbi najprej ni zaživel, nato je bil spremenjen, ves čas pa se zatika pri denarju. Namesto da bi kot civilizirana država, ki skrbi za svoje državljane, končno sprejeli zakon, ki ga potrebujemo že desetletja, smo spet pri pogovorih o tem, da bi pa morda najprej uzakonili možnost samomora in evtanazije. Predlagatelji tega zakona so že izračunali, da je ceneje, če človek umre, kot da bi zanj skrbeli, ko oskrbo resnično potrebuje.
3. Paliativna oskrbe pri nas je skoraj še v povojih. Ne v strokovnem smislu – trpljenje ob koncu življenja je tudi pri nas že mogoče ustrezno lajšati in umirajočim omogočiti naravno smrt brez velikega trpljenja, ki se ga mnogo ljudi boji. Vendar je specialistov paliativne medicine malo, potrebe pa ogromne. Namesto razvoja veje medicine, ki bi hudo bolnim in umirajočim resnično pomagala, je sedaj na mizi predlog, naj (raje) naredijo samomor oz. se odločijo za evtanazijo.
4. Poglejmo še malo širše. Slovenija je že danes med rekorderkami pri samomoru. To dejstvo ima brez dvoma močne povezave tudi z zgornjimi točkami. Namesto da bi že tako samodestruktivni družbi ponudili roko in naredili nekaj za preprečevanje samomorov – bi sedaj ponudili še eno možnost več, da ljudje svoje bolečine, strahove in trpljenje »rešijo« na najslabši možen način?
5. Svoboda odločanja za dostojanstveno smrt je eden temeljnih argumentov predlagateljev za omenjeni zakon. V imenu svobode so se že sprejemali jako čudni zakoni, zato si poglejmo spodnji primer malo bolj konkretno: Gotovo ste bili že kdaj bolni – ste se ob tem počutili bolj ali manj svobodni? So blaženje bolečin, ljubeča skrb, prisotnost bližnjih, pomoč medicinskega osebja, finančna varnost itd. vašo svobodo povečevali ali zmanjševali? Kako si sploh upamo trditi, da bi kdorkoli hudo bolan oz. umirajoč v državi brez ustrezno urejene medicinske, dolgotrajne in paliativne oskrbe, poleg tega pa morda še z občutkom, da je odveč, v breme svojcem, brez smisla in upanja, lahko svobodno sprejel odločitev, da želi pomoč pri samomoru oz. evtanazijo? Kako si kdo upa javno izjaviti, da so vse varovalke vzpostavljene, možnosti za zlorabe pa naj ne bi bilo – če pa so vidne iz vesolja?!
6. Kot zagovorniki življenja tudi ne moremo mimo humanističnih in verskih argumentov, po katerih je življenje nedotakljivo, umor pa najhujši zločin, ki bi ga tak zakon uzakonil. Dostojanstva osebe se ne meri z njenim zdravjem, produktivnostjo, sposobnostjo skrbeti zase ali s čimerkoli drugim. Kot posamezniki in kot družba ga priznavamo in varujemo predvsem tako, da smo ob umirajočih, da smrti ne tabuiziramo, da trpljenje osmislimo in za človeka poskrbimo vse do naravne smrti.

Naša družba vse bolj postaja družba starih. In zgornji problemi bodo s tem le vse večji, ne manjši. Se res želimo odreči temeljem humanosti in pomoči najranljivejšim in najšibkejšim med nami v obliki dosmrtne skrbi za vsako življenje? To seveda ne pomeni zdravniškega podaljševanja življenja za vsako ceno – opustitev nepotrebnega zdravljenja, ki bi pomenilo nepotrebno agonijo za bolnika, je že del medicinske prakse in je ta zakon ne spreminja.

Se pa, kakorkoli že nanj gledamo, ta zakon tiče vsakega izmed nas. Ne le, ker je vsakdo lahko (nekoč) v vlogi terminalno bolnega in v neznosnem trpljenju, ker se po sprejemu takšnega zakona glede na prakso v drugih državah možnosti samomora oz. usmrtitve širijo, ampak tudi, ker gre za zakon, ki bi, če bi bil sprejet, sesul temelje, na katerih stoji naša družba. In če v središče postavimo človeka – še posebej najhuje bolne in trpeče ljudi med nami – je res tako težko spoznati, da Slovenija potrebuje marsikaj drugega, kot je zakon, ki ljudi pošilja v smrt?