Tej problematiki in ljudem, ki jih zadeva, sem se celo izogibal. A vendar sem večkrat prišel v položaj, da sem moral iz osnovnega sočutja spremljati dramo več transseksualnih, biseksualnih in homoseksualnih oseb …
V tem prispevku ne bom govoril kot politik, ker to nisem, pa tudi ne kot predstavnik tiste strani, ki je v torek, 3. marca, z izglasovanjem zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih doživela politični poraz. Želim se le spoštljivo in tankočutno pogovarjati z ljudmi, ki imajo glede pojmovanja spola ter zakona in družine drugačno prepričanje, kot je moje. Sogovornika sem pripravljen brez vnaprejšnje etične sodbe poslušati, da mi preprosto pove, kdo je in kako se počuti. Nemara je prav ta drža nekaterim pomagala, da so mi v preteklosti spregovorili o sebi. Nikoli si namreč nisem drznil, da bi iz radovednosti silil v kogarkoli, ki zaradi svoje drugačne spolne opredelitve v družbi občuti nelagodje in ima pri vključevanju v družbo veliko zelo konkretnih težav. Tej problematiki in ljudem, ki jih zadeva, sem se celo izogibal, ker sem menil, da nikomur od njih ne morem zares pomagati. A vendar sem večkrat prišel v položaj, da sem moral iz osnovnega sočutja spremljati dramo več transseksualnih, biseksualnih in homoseksualnih oseb.
Kristjani bi morali v sprejemanju različnih spolnih identitet slediti Jezusu, ki pred nikomer ni imel nobenega predsodka.
Katere so bile skupne značilnosti vseh teh ljudi? Najbolj so si želeli, da bi jih sprejeli njihovi domači, starši, bratje in sestre in drugi sorodniki, in se jih ne bi sramovali, niti potem ko bi se javno o svoji spolnosti izrekli drugače, kot so jih vsi ti videli prej. Matična družina je pogosto zatajila, zato je sledil prelom z njo. Pogum, da so prenehali svojo dejansko spolno identiteto skrivati pred javnostjo, so dobili predvsem v skupinah enakomislečih.
Kristjani bi morali v sprejemanju različnih spolnih identitet slediti Jezusu, ki pred nikomer ni imel nobenega predsodka. Izhajal je iz temeljnega naročila svojega Očeta, da je poklican za vse. Njegovo stališče je bilo, da so nekateri že od rojstva drugačni kot večina (prim.: Mt 19,11), vendar jih je treba ljubiti in spoštovati kot kogar koli drugega. Nedopustno je kakršno koli pomilovanje. V Božjih očeh smo namreč vsi potrebni usmiljenja, ker smo vsi moralno, psihično in telesno krhki in življenja nimamo iz obilja svojih moči, ampak iz Boga. Tako kot farizej ni imel nobenega razloga, da bi se povzdigoval nad cestninarja, tako naj bi se nihče ne hvalil z normalno spolno identiteto in se imel za več vrednega od tistih, ki v njegovih očeh odstopajo od normale.
Drugo, kar sem spoznal v osebnih srečanjih, je, da si tisti, ki imajo nebinarno spolno identiteto ali katero od identitet LGBT, želijo predvsem to, da bi lahko normalno živeli. Pri čemer imajo v mislih takšno družbeno ozračje, ko jih zaradi njihovega spola ne bi doletela katera koli oblika socialne, kulturne, ekonomske in duhovne izključenosti.
Politična pretveza, ki naj pripelje ljudi žejne čez vodo in se dolgoročno obdrži na oblasti, mora prerasti v konsistentno ideologijo.
Do tu je pogovor med spolno različno usmerjenimi ljudmi dialoški, strpen in bi lahko pripeljal do zelo konkretnih družbenih norm. Vendar se namesto nadaljevanja širokega družbenega pogovora zgodi prelom, diskontinuiteta sporazumevanja. Vmeša se namreč politika, ki se pretvarja, da dela za legitimne interese ljudi. To pretvarjanje seveda ni nič novega. Politika vedno poišče kak velik družbeni problem, za katerega se začne zavzemati s ciljem, da se profilira in promovira. Primarni cilj vsake politike je, da pride do politične prevlade. Če pa naj ji to uspe, potrebuje pretvezo, s katero pridobi čim širšo volilno bazo. Vsaka politična stranka za potrebe svoje elite ob prvi priložnosti ugrabi državo, njene strukture ter njene ekonomske in druge resurse in si prisvoji prizadevanja podpornikov. Niccolo Machiavelli je v sijajni zgodovinski analizi prišel do spoznanja, da ima vsaka politika dva poglavitna cilja: priti na oblast in oblast obdržati.
Politična pretveza, ki naj pripelje ljudi žejne čez vodo in se dolgoročno obdrži na oblasti, mora prerasti v konsistentno ideologijo. Svetovna politična levica je z zmago kapitalizma nad komunizmom v krizi že polnih petdeset let. Namesto ohromele ideologije, ki je nekoč povezovala svetovno delavstvo, je levica s seksualno revolucijo sredi šestdesetih začela oblikovati nov ideološki konstrukt. Treba ji je priznati iznajdljivost, kajti tako občutljivo področje, kot je spolnost, ki se dotika slehernika, je levica s študijskimi centri in z vsem razpoložljivim strankarskim, intelektualnim in finančnim potencialom oblikovala ideologijo, s katero na novo unificira najširše množice, ki jo bodo morda znova za daljše obdobje ponesle na oblast. Zato ni naključje, da je pobudnik tega projekta v Sloveniji prav stranka ZL, katere moč hitro raste. Politična levica je dobesedno ugrabila stiske ljudi, kot je nekoč Lenin ugrabil stiske delavstva in se z brutalno politiko povzpel na oblast. Zato v ideologiji LGBT vse manj vidimo konkretne ljudi z njihovimi osebnimi dramami, pač pa občutimo vse bolj agresivno retoriko, ki nezadržno izgrajuje mehanizme novega totalitarizma.
Zaradi politike v ideologiji LGBT vse manj vidimo konkretne ljudi z njihovimi osebnimi dramami, pač pa občutimo vse bolj agresivno retoriko, ki nezadržno izgrajuje mehanizme novega totalitarizma.
V tem političnem kontekstu, ki je v skokovitem razmahu, smo kristjani, povezani v skupnost Cerkve, samo še glas vpijočega v puščavi. Ker se lahko kristjani naslanjamo samo na civilne pobude brez političnih orodij, smo na političnem prizorišču brez pravih možnosti za ubranitev svojih prepričanj. Toda naša naloga ni, da zmagamo, ampak da v javnem prostoru sledimo Kristusu, ki je bil, politično gledano, politično popolnoma poražen.
Kristjane se v obdobjih velikih političnih obračunov vedno prikazuje kot skupnost, ki je obtežena z grehi preteklosti, zaprta za spoznanja znanosti in zagledana v čase, ki naj bi nepreklicno minili. Sam sem globoko prepričan, da je ta ocena krivična in ustrojena za potrebe dnevne politike. Zelo blizu mi je to, kar je pred tremi leti o znova aktualnem vprašanju zapisal dr. Jože Trontelj, takratni predsednik SAZU: “Posegi medicine in prava v družino in rojevanje otrok naj kolikor mogoče posnemajo naravo. Zakonodajalcu bi svetoval, da se tega drži tudi pri družinskem zakoniku. Težavno vprašanje je, ali istospolni par lahko enako dobro poskrbi za vzgojo otroka kot prava družina, v kateri sta oče in mati. O tem zagotovo ne vemo dovolj. Sam se na nekatere sociološke študije ne zanesem. Rezultati so preveč odvisni od pomembnih, težko ocenljivih danosti, pa tudi od želje, kaj naj bi se dokazovalo. Poleg tega skoraj ni zares neoporečnih in dolgotrajnih študij.”
Milan Knep je duhovnik, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in škofijskega urada za katehezo v Ljubljani
Komentar je bil najprej objavljen na spletni strani vecer.si. Objavljeno z dovoljenjem.
Foto: osebni arhiv
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!