Zakonca, ki sta odšla po svetu, da bi delala z ubogimi

Silva in Nace Volčič sta zakonski par, poročena 3 leta in pol. V začetku maja sta se odpravila na prav posebno pot. Ustanovila sta dobrodelno društvo Operando in svoje načrte usmerila v pomoč ubogim.

Ko sta se podala na pot, nista vedela, v katerih skupnostih oziroma organizacijah bosta dobila možnost za prostovoljno delo. Odločena sta bila, da sproti iščeta priložnosti, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, tam, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za uboge.

Po začetnem romanju v Assisi se jima je ponudila prva priložnost v skupnosti Barka v Rimu, kjer ostajata dva meseca in pol. Nekaj dni po njunem prihodu je skupnost nepričakovano obiskal papež Frančišek, o čemer smo na iskreni.net tudi poročali.

Tedaj smo tudi obljubili, da jima bomo zastavili nekaj vprašanj, da boste bralci našega portala izvedeli še kaj več o njima.

Silva in Nace, ali se vama zdi, da sta v sebi že od nekdaj nosila semena tega potovanja? Kaj vaju je napeljalo k odločitvi, da odrineta na pot in se posvetita odrinjenim na rob?

Nace: Že od takrat, ko sem se spreobrnil (pred 12 leti), v meni tli želja po delu z ubogimi. Najprej se je realizirala pri aktivnostih z invalidi v Sloveniji, potem v misijonu v Argentini, kasneje pri delu z begunci in v skupnosti Barka v Sloveniji in Italiji.

Ja, lahko rečem, da so bila semena tega potovanja posejana že takrat, a sem moral v mnogih stvareh še dozoreti. Zadnja leta sem v sebi čutil manjko nečesa temeljnega, vendar nisem vedel, kaj to je, kako bi to poimenoval in na kakšen način izrazil.

Podjetništvo je sicer v najin odnos vneslo veliko dinamike, a zgolj pestrost v poklicnem življenju ni dovolj. Pogrešal sem spontanost, svobodo, predvsem pa neposredno bližino preprostih ljudi. Usmiljenje, ki ga čuti človek ob tem, ko trpljenje opazuje pred televizijskim ekranom in usmiljenje, ki ga človek začuti, ko je fizično v stiku z ubogimi, se razlikujeta. Sam sem globoko prepričan, da Bog zares spregovori šele takrat, ko smo v neposrednem stiku z ubogimi.

Silva: V času študija sem začela v sebi prepoznavati različne želje, kaj vse bi počela. A se mi je zdelo, da bi potrebovala več življenj, da bi uresničila vse. Že od otroških let sem bila navdušena, če je bila kakšna nova priložnost kam iti, koga na novo spoznati.

Skupaj z željo, da se poročiva in gradiva skupno življenje, je rasla tudi želja po tem, da greva na pot. Vsi načrti doslej, da bi odšla na potovanje, so se izjalovili. Lansko leto, ko sva sprejela odločitev glede te konkretne poti, pa so se vrata začela odpirati čedalje bolj na stežaj.

Kakšni so bili odzivi na vajino odločitev?

Nace: Ko sva idejo predstavila prijateljem, so seveda deževala najrazličnejša vprašanja in pogosoto sva slišala: »Zelo pogumno v tem času, ni kaj!«.

Nisem razumel, zakaj se ljudem zdi odločitev pogumna. Bog je tako ali tako živo navzoč in osebno »angažiran« v življenju vsakega od nas. Pogum je potreben tudi, če ostaneš doma, izzivi in križi nas čakajo na vsakem koraku in niso nikomur prihranjeni.

Vsekakor sem hvaležen za ljudi, ki so naju spodbujali v času priprave na pot in vse druge, ki so odločitev sprejeli srčno in odprto.

Silva: Spomnim se prvega odziva, ki sva ga doživela na novoletnem obisku pri bratrancu. Rekel je: »Če bi mi to povedal kdorkoli drug, bi rekel, da je popolnoma nor. A za vaju vem, da vama bo uspelo. Ne vem zakaj, ampak zdi se mi, da je to vajina pot.«

Odzivi ljudi so bili večinoma zelo pozitivni. Čutila sva njihovo veselje, kar nekaj pa jih je ponudilo svoje talente in nama zdaj iz Slovenije pomagajo s svojim delom.

Poročena sta 3 leta in pol. Mladi pari si zakon dostikrat predstavljajo kot neskončno idilo onkraj poročnega dne – in živela sta srečno do konca svojih dni. 🙂 Kako bi opisala začetna leta zakona?

Nace: Pestro, dinamično in razgibano obdobje, polno priložnosti za prepoznavanje močnih in šibkih točk enega in drugega. Zdi se, kot da bi ves čas drug drugemu kazala ogledalo in v njem prepoznavala vsebino, ki ima šele v intimnem odnosu možnost priplavati na površje.

Res je tudi, da sva se že na začetku skupne poti odločila, da bova v odnosu naredila nekaj konkretnih korakov. Opravila sva štiri kroge zakonskega terapevtskega procesa na Frančiškanskem družinskem inštitutu, pridružila sva se zakonski skupini Družina in življenje v Kranju in tudi sicer sva dosti delala na odnosu.

Zavedati se je treba, da vsak človek prinese v odnos nekaj svoje prtljage. Zakonca lahko prtljago podajata drug drugemu, dokler se tega ne naveličata ali pa postane prenaporno. Lahko pa se naučita, kako prtljago odpreti, pogledati vsebino in jo zložiti na mesto, kamor sodi. Za zdrav odnos je takšno zlaganje vsekakor nujno.

Silva: Predvsem sem očarana nad tem, kako Bog pokliče osebe skupaj in jih že dosti prej pripravlja za skupno pot. To v najinem odnosu doživljam že od samega začetka. In ker želi, da rasteva, je bilo najino skupno življenje res razgibano in polno. Poleg vsega lepega, kar se zgodi, se odprejo tudi rane, in takrat pomaga le odkrit in iskren pogovor.

Verjetno sta doma razvila neko rutino. Kako sedaj doživljata ta prehod iz utečenega življenja v neznano? Kako sta se poslovila od vsakdanjika, kot sta ga poznala?

Silva: Tu v Rimu sem začutila italijansko sproščenost in ležernost, ki sem jo v Sloveniji precej pogrešala. Sicer pa imam rada spremembe in se začnem hitro dolgočasiti, če je vedno vse po starem. Kljub vsem spremembam si ob vsaki selitvi poskušam ustvariti rutino za osnovne potrebe – molitev, hrana, pisanje, učenje jezika, sprehod, skrb za najin odnos.

Nace: Priznati moram, da mi rutina ne gre najbolje. Ali je to dobro ali slabo, ne vem, je pa dejstvo, da pogosto potrebujem spremembe. Če pogledam nazaj, je bila vsaka takšna sprememba v življenju zame hkrati tudi točka rasti. Verjamem, da bo tudi tokrat tako.

Ko sta odrinila na pot, sta morala kar pošteno presoditi, kaj bosta vzela s seboj in česa ne. Kaj imata v svojem nahrbtniku?

Nace: Pravzaprav nič posebnega. Obleke za poletno sezono in nekaj toplejših kosov oblačil za mrzle dni. Prenosni računalnik in mobitel sta nujna, sploh če želiva redno ostajati v stiku z bralci najinega bloga. »Potuj nalahno,« je nasvet, ki ga deli vsak izkušeni popotnik. Čim manj stvari, da je »ruzak« čim lažji.

Silva: Zame je bilo pustiti doma vso odvečno kramo nepopisno lepo in osvabajajoče. Priprava 75-litrskega nahrbtnika za na pot pa je imela tri etape. Predvsem obleka je bila tista, ki mi je povzročala največ težav. Omejen prostor me je postavil na realna tla. Tako se v mojem nahrbtniku najde nekaj kosov oblačil, pripomočki za osebno nego, mobitel, slušalke, Kindle (brez branja ne gre), mini sušilec za lase in prenosni računalnik.

Spraševala sva se, kako bova s seboj nesla garderobo za vse letne čase. Idejo sem dobila v knjigi Divja, ki sem jo prebrala v času, ko še nisem vedela, da bova šla na to pot. Je knjiga Američanke, ki je prehodila eno najbolj znanih ameriških visokogorskih poti in to čisto sama. Avtorica si je namreč na pomembna izhodišča pošiljala pakete s hrano, prigrizki, knjigami, garderobo, čevlji in podobnim.

Prijatelja sta se nama ponudila, da nama hranita obleko za zimsko sezono. Ko bo čas zanjo, nama jo bosta poslala v paketu po pošti. Midva pa bova domov v hrambo poslala svoj paket. Tako nosiva s seboj pač tisto, kar dejansko potrebujeva.

Ko beremo ta članek, sta na poti približno dva meseca. Kaj se vama zdi, katere veščine sta v tem času najintenzivneje razvijala? Kje čutita rast? Kaj vama je najbolj naporno?

Nace: Morda sta dva meseca takšne poti še premalo, da bi lahko govoril o sadovih potovanja v najinem zakonu. Je pa vse bolj očitno, kako zelo se dopolnjujeva. Silva me pogosto preseneča s svojo praktičnostjo in pozornostjo.

Zase lahko rečem, da me pot močno odpira: novim priložnostim, izzivom, ljudem, Bogu. Če sem prej kar nekaj let čutil duhovno puščavo, so zdaj na vidiku oaze. Občutek, da sem odprt za Duha, ki šele na tej poti lahko dodobra prevetri mojo notranjo duhovno ravnodušnost. Pozornost, ki jo zahtevajo osebe v skupnosti, je pogosto velik izziv. Vedno znova iščem kompromise med razdajanjem in potrebo po počitku in sprostitvi.

Silva: Najbolj intenzivno je zame trenutno učenje italijanščine in poslušanje pogovorov. Najbolj naporno pa je, da ne znam vsega izraziti v tujem jeziku in se mi zdi, da sem preveč tiho. Sicer pa najraje prevzamem navigacijo z zemljevidom po mestu – v tem res zelo uživam. Potem pa pridejo še na vrsto navezovanje stikov, pisanje, usklajevanje najinega osebnega urnika z urnikom skupnosti.

Na blogu pišeta, da na Barki živita v ločenih sobah. Kako kot zakonca doživljata to pravilo? Kako gojita medsebojni odnos, medtem ko živita s skupnostjo in se večino dneva razdajata za druge?

Silva: V bistvu so nama dali na razpolago dve možnosti – da živiva v ločeni hiši, kjer bi imela spalnico z zakonsko posteljo, ali pa vsak svojo sobo kot drugi asistenti, ki bivajo v hiši s fanti in dekleti. Če bi se odločila za prvo možnost, bi seveda ne doživela tako intenzivno Barke kot jo doživljava sedaj.

Od začetka sem bila navdušena, da imam spet svojo sobo, zdaj pa Naceta kar pogrešam ob sebi. K sreči imava sobi drugo ob drugi, tako da se lahko kakšno malenkost zmeniva tudi skozi steno. Za bolj globoke pogovore pa je treba najprej potrkati na vrata njegove sobe. 🙂 Če potegnem črto, mislim, da je bila ta nova izkušnja dobra.

Nace: Ko sva sprejela odločitev o ločenih sobah, je Silva na pol v šali na pol zares rekla: »Končno bom imela nekaj miru pred tabo.« Po štirinajstih dneh pa sva že razmišljala, kako bi pretihotapila dodatno posteljo v Silvino sobo in spet bivala skupaj. 🙂

Srečo imava, da lahko delava skupaj, zato je najin odnos še vedno zelo živ in dinamičen, kot je vedno bil. Vendar določene omejitve vseeno obstajajo. Fantje in dekleta v hiši (govorim o osebah z motnjo) so zelo pozorni na najin odnos. Včasih imam občutek, da sva prav pod drobnogledom, zato je nekoliko težje odprto izražati svoja čutenja drug do drugega, tako pozitivna kot negativna.

Ali nam lahko opišeta, kako poteka vajin dan?

Silva: Zjutraj se zbudiva okrog pol osmih. Najina prva zadolžitev zjutraj je priprava zajtrka za fante in dekleta. Ostali asistenti si zajtrk pripravijo sami. Po zajtrku običajno pomijeva vso posodo, počistiva kuhinjo in urediva jedilnico in dnevno sobo.

Potem imava običajno prosto do 17. ure, kar se skupnosti tiče. V tem času ponavadi piševa, se učiva, odgovarjava na elektronsko pošto, imava kakšen sestanek. Če je potrebno, si vzameva tudi čas za počitek in seveda za naju.

Pozno popoldne pričneva s pripravo večerje, ki jo imamo vsi skupaj ob 20. uri. Ob večerih potem še posedimo skupaj v dnevni sobi, kdaj pa kdaj greva tudi na kakšen sladoled v dvoje in se pogovoriva o tem, kaj sva tisti dan ali dneve doživljala, če ni bilo prej časa.

Občasno je ritem tudi drugačen, posebno če praznujemo rojstni dan ali je v skupnosti kakšen poseben dogodek.

Nace: Poleg rutine, ki jo je opisala Silva, je vedno čas tudi za druženje s fanti in dekleti. To so trenutki, ki so lahko izjemno prijetni in bogati, lahko pa so težki, zahtevni in naporni, odvisno pač od razpoloženja in okoliščin.

Kakšni so vajini načrti za naprej?

Nace: Želiva si, da bi Operando zaživel, da bi društvo dobilo nove člane, nove prostovoljce, ki bi z veseljem delili svoje darove z ubogimi. Želiva si, da bi zaživelo osnovno sporočilo Operanda, da je vsak kristjan poklican k trem osnovnim korakom. Da stopi na pot, od sebe k drugemu, zlasti k človeku, ki je najbolj potreben pomoči. Da pričuje o tem, kako Bog dela v takšnem odnosu. In nenazadnje, da daruje svoj čas, svoje darove, talente, pozornost, svoje življenje in sebe celega za druge ljudi, še posebej najbolj uboge, odrinjene in prezrte.

Končno, želiva si, da bi ljudje postali pozorni na to, kaj Bog dobrega dela v njihovih življenjih – le tako se bo naša pozornost obrnila proč od gorja, ki ga večinoma prikazujejo mediji, le tako bomo spet živeli lahkotnejše, bolj veselo, z več upanja in optimizma. Naš blog je namenjen prav temu: želiva pokazati ljudem, da se na svetu ves čas dogajajo dobre stvari – ja, dobrega je bistveno več kot zla!

Silva: V prihodnjih letih bi rada obiskala skupnosti najprej v evropskih državah, kasneje pa tudi drugje po svetu. Predvsem pa bova sledila temu, kamor naju bo vodil Bog. Vedno znova naju preseneti.

Kakšna pa je vajina pot glede načrtovanja družine?

Nace: Načrtovanje družine vedno vključuje tri osebe: moža, ženo in Boga. Zaradi bolezni, ki je Silvo presenetila v lanskem letu in je morala jemati dokaj močna zdravila, nama je bil ta korak odsvetovan. Pravzaprav je tudi to eden od razlogov, zakaj sva se odločila za pot.

Silva: Človek lahko razdaja sebe na veliko različnih načinov, midva sva izbrala enega od njih, seveda s stalnim pogledom na Očeta in njegovo voljo. V njegovih rokah je najino življenje!

Pot in poslantvo Naceta in Silve lahko spremljate na blogu operando.org/blog.

Foto: osebni arhiv, FB Giubileo della Misericordia