Zakaj grem skregan spat?

Foto: Shutterstock

Sveto pismo je knjiga vseh knjig, v kateri lahko najdemo tolažbo, navdih in zatočišče. Je pa Sveto pismo tudi kruto, neizprosno in polno »nasvetov« kako ravnati v danih situacijah. Lep primer je v pismu apostola Pavla Efežanom, v delu, kjer pravi: »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo.« (Ef 4, 26)

Ko me Sveto pismo razjezi

Citat je zelo jasen. Apostol Pavel pravi, da z jezo ni nič narobe, le sonce naj ne zaide nadnjo. Oziroma naj prepire, jezo in nesoglasja rešimo, preden ležemo v posteljo. Super, hvala apostol Pavel. V teoriji je to lepo prebrati, a v resnici me ta nasvet pogosto razjezi.

Spori, ne glede na to, kakšni so, so del mojega življenja in mojega/najinega zakona. Večino sporov in težav lahko rešim v kratkem času, a pri zakonskih sporih se ta čas precej raztegne. Kaj če do spora pride popoldne ali zvečer in volje za rešitev spora ni? Ali, kaj če se še ne čutim sposobnega razrešiti spora, ki je nastal? Kaj če moram počakati, da se jeza prične umikati jasnemu razmišljanju? In nasvet apostola Pavla je ob prepiru le beseda na papirju!

Kdaj začeti reševati spor?

Vsaj toliko, kot je zakoncev, toliko je pristopov in načinov komunikacije med zakoncema v času reševanja sporov. V teoriji (oziroma ob doslednem upoštevanju Pavlovega nasveta) bi se vsak spor rešil, preden zakonca ležeta spat. A v praksi ni tako.

Zame »nočni umik« po sporu pomeni, da lahko v miru zberem misli, premislim o nastalem sporu, predvsem pa uspem neobremenjeno pretuhtati ženine argumente.Tudi sam se pogosto znajdem v situaciji, ko v spor vložim veliko energije. Na žalost je preveč energije vložene v to, da argumentiram svoja stališča in premalo v poslušanje. Ob primernem poslušanju bi spor lahko rešil učinkoviteje, predvsem pa hitreje.

In potem spor pride do konca, kmalu nastane tisti moment, ko bi bilo treba pozabiti na jezo, priznati svoj del krivde, se zakoncu opravičiti in iti naprej. Ampak ta moment jaz pomaknem v prihodnost – včasih tudi na jutro oz. dan po sporu.

Zakaj lažje odidem spat, kot pa se soočim z jezo/ sporom?

Toliko čustev in energije, kot jo vložim v prepričevanje žene v moj prav, me privede do situacije, ko po sporu nikakor ne morem »takoj« pozabiti na vse izrečeno, se pobotati in nadaljevati z normalno komunikacijo. Takrat je bolje, da se umaknem, saj se večkrat nisem sposoben iskreno pogovoriti o nastali situaciji, kaj šele, da bi se lahko iskreno opravičil (pa tudi če mi je povsem jasno, da to moram storiti).

Tako mi je včasih v pravo olajšanje, da lahko grem spat ter da se ne pogovorim o sporu, ki sva ga imela. Pa ne zato, ker si tega ne bi želel, ampak predvsem zato, ker takšen pogovor ne bi bil iskren, ampak bi samo želel zadovoljiti ženino željo po končanju spora.

Ponoči se jeza in čustva umaknejo

Večini člankov, ki zagovarjajo nasvet reševanja sporov pred spanjem, je skupna argumentacija, da je takšno reševanje sporov pomembno predvsem iz vidika preprečevanja možnosti, da zakonca po sporu potlačita neprijetne občutke, ker bi tako izgubila možnost, da se iskreno pogovorita o nastalem sporu.

Zame »nočni umik« po sporu pomeni, da lahko v miru zberem misli, premislim o nastalem sporu, predvsem pa uspem neobremenjeno pretuhtati ženine argumente.

Če bi spor reševal takoj, bi le iskal argumente za moja prepričanja, tako pa lahko predvsem razmišljam o »nasprotnih trditvah«. In naslednji dan se lažje iskreno pogovorim, ker se ponoči jeza in čustva umaknejo, namen takšnega pogovora pa je iskreno iskanje rešitve spora, ki je nastal dan/večer pred tem.

Ima apostol Pavel prav?

Da in ne. Verjetno veliko zakoncem njegov nasvet uspe upoštevati. Vem pa, da bi zame dosledno upoštevanje njegovega nasveta vodilo v neiskrenost. Včasih pač mora kakšna stvar/spor dozoreti, moja odgovornost pa je, da ne zori predolgo.