Sprejmi ljubezen sočloveka – morda to potrebuje on

Vir: Pixabay

Ko sem pred nekaj meseci intenzivno iskala stanovanje, se mi je neka lokacija zazdela zares prijetna. Odlična lega, ki je hkrati blizu gozda, sprehajalnih poti in prometnic, primerno oddaljena od delovnega mesta, obenem pa je pripadala še precej živi župniji, ki jo že od prej malce poznam. Mikavno skratka. Tako sem se nekajkrat ob ogledu stanovanj in kakšni drugi poti mimogrede ustavila v tamkajšnji cerkvi in se obrnila k Mariji, naj mi najde kakšno prijetno stanovanje, če želi, da prihajam k njej v to svetišče. In res, Marija me je vzela zelo zares in kmalu sem našla stanovanje z razgledom prav na njeno svetišče. Čudovito stanovanje, ki mi je takoj priraslo k srcu in je poleg vseh prednosti, ki jih prinaša lokacija, še zelo lepo, kar je včasih kar redkost najti.

V hiši pod menoj je živel prijeten starejši gospod, v nadstropju pa je z menoj sobivala njegova vnukinja. Večkrat je prišel preverit, če je vse v redu. In čeprav sem si predstavljala in želela stanovanje, kjer bom imela sama svoj mir, je včasih med kakšno videokonferenco v času dela na daljavo potrkalo na mojih vratih. Gospod mi je prinašal pošto, v decembru je ponavadi ravno med mojimi videosrečanji prišla kakšna praznična voščilnica. Večkrat sem hotela predlagati, da pošto zame pušča na stopnicah. Enkrat je prišel ravno, ko sem spekla neko pecivo. Ponudila sem mu ga in potem se je pogosto on oglasil s kakšnim okusnim prigrizkom ali pecivom, ki so mu ga prinesle kakšne gospe. Tako sem počasi sprejela, da bom imela vsake toliko kakšen obisk in čeprav me je na začetku to kar precej motilo, sem se kmalu navadila. Ko je snežilo, sem med delom ob pogledu skozi okno presenečena opazila, da mi gospod čisti avto. Večkrat sva prijetno poklepetala. V starosti je ostajal poln življenja in optimizma. In bil je res dober, skrben človek.

V teh dneh spoznavam, kako nas Bog pošilja v svet, ki Njega morda ne pozna, da bi po nas prihajal v domove, k ljudem, ki ga morda zavestno ne iščejo, a ga bodo prav preko nas lahko sprejeli.

Ko sem se neko nedeljo sredi epidemije vračala iz cerkve od svetega obhajila, sva se srečala na vratih. Presenetil me je z vprašanjem, ali so zdaj maše. Odgovorila sem mu, da v živo ne, so pa po televiziji. Pa mi je odgovoril: »Ja, bo treba začet molit, ane.« Res me je prijetno presenetil. Nikoli nisva govorila o veri, očitno pa je s svojo bistrostjo povezal križček v mojem avtu in moje odhode, ko je zvonilo iz bližnje cerkve. Vesela sem bila, da je spoštoval mojo vero. To je bil najin edini takšen pogovor. Večkrat sva se srečala, ko sem odhajala ali pa se vračala od maše, on pa iz trgovine. Slutila sem, da kar dobro ve, kam gredo moje poti.

Potem pa sem se nekega poznega popoldneva vrnila iz službe in na dvorišču izvedela, da je gospod umrl. V poznejših dneh sem se s hvaležnostjo spominjala vseh srečanj z njim. In doumela naslednje. Imela sem priložnost, da sem lahko dopustila, da mi je nekdo izkazal ljubezen. Ne, ker bi sama to potrebovala – na začetku mi je bilo kar nadležno –, morda pa je to potreboval on. Morda je to bila Božja milost zanj. Prav ta drobna dela ljubezni, ki mi jih je izkazoval (s prinašanjem pošte, čiščenjem snega z avtomobila, sladkimi dobrotami, povabili na kavo, prijaznimi pozdravi), bodo lahko tista, za katera bo Bog rekel: Karkoli ste storili kateremu teh mojih, ste meni storili …

In če pomislim na tisto nedeljsko srečanje, ko sem se vračala od svetega obhajila … Slutil ali pa kar vedel je, kje sem bila. In če pomislimo, da pri sveti evharistiji postanemo tabernakelj Najsvetejšega, potem je ta gospod na vratih po meni pozdravil samega Jezusa in ga prav prijazno sprejel v svoj dom.

V teh dneh tako spoznavam, kako so Božje misli visoko nad našimi mislimi in kako nas Bog vključuje v resničnost odrešenja. Kako nas pošilja v svet, ki Njega morda ne pozna, da bi po nas prihajal v domove, k ljudem, ki ga morda zavestno ne iščejo, a ga bodo prav preko nas lahko sprejeli. Spoznavam, kako je Božja ljubezen ustvarjalna. In kako dragocen dar je, ko sprejmemo ljubezen sočloveka, tudi če nam je včasih to morda težko ali odveč. Kdo ve, morda pa bodo ti darovi ljubezni segli ne le do nas, ampak razveselili tudi ljubeče Očetovo srce. Zdi se, da nas Bog v svoji ustvarjalnosti včasih povabi in pokliče, da bi sprejeli ljubezen sočloveka, da bi ta po ljubezni, ki jo izkazuje nam, prišel bližje Njemu. Ob vsem tem pa Marija s svojo priprošnjo tke niti naših poti in posreduje za nas.

Ime avtorice hranimo v uredništvu.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Zgodba je bila cudovita
    Dotaknila se mi je srca
    Ta gospod je bil poslan od Boga kot tudi gospa

    Skupaj sta bila drug drugemu v oporo.
    Bilo je cudovito prijateljstvo in zaupanje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja